Jedro

Prisoja pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna plačati prvotožnici znesek 2.974.411 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, drugotožnici pa znesek 204.514 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V presežku je zahtevka obeh tožnic zavrnilo in odločilo, da je toženka dolžna tožnicama povrniti odmerjene pravdne stroške. S sklepom z dne 17.6.2004 je prvostopenjsko sodišče navedeno sodbo popravilo v izreku o zamudnih obrestih.

Pritožbeno sodišče je pritožbo prvotožnice zavrnilo in sodbo prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem delu potrdilo.

Prvotožnica je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča, kolikor je bil z njo zavrnjen zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 2.100.000 SIT iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Meni, da sodišči nista ustrezno upoštevali sodne prakse, ki priznava odškodnino tudi za časovno omejeno trajanje duševnih bolečin, če so te posebno intenzivne in če glede na okoliščine primera opravičujejo takšno odškodnino. Slabega počutja in zapletov z zdravljenjem ni mogoče vrednotiti zgolj skozi prizmo škodnih postavk telesnih bolečin in nelagodnosti ter strahu, v konkretnem primeru pa tožničine duševne bolečine tudi še niso v celoti izzvenele. Sklicuje se na načelno pravno mnenje zvezne skupne seje z dne 15. in 16.10.1986, po katerem je upravičenje do odškodnine za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti podano, če gre za močnejšo intenzivnost in daljše trajanje, ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Trdi, da mora poleg prvega pogoja - bolečine večje intenzivnosti, obstajati le še en drugi pogoj, ne pa oba skupaj, kot nepravilno razlaga pritožbeno sodišče. Ker gre pri njej za tako obsežno prizadetost, ki se še vedno kaže v odnosih v službi in z okolico ter v socialnih stikih, upravičeno zahteva nadaljnjih 2.100.000 SIT odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da ji prizna še 2.100.000 SIT odškodnine, zamudne obresti in sorazmerno več stroškov postopka.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ker z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 73/2007, ZPP-UPB3), je revizijsko sodišče glede obstoja, trajanja in stopnje telesnih in duševnih bolečin ter strahu prvotožnice vezano na ugotovitve nižjih sodišč. Zato ni upoštevalo revizijskih navedb, ki od teh ugotovitev odstopajo (npr. da je življenjska aktivnost prvotožnice zaradi okužbe še vedno zmanjšana...).

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Upoštevaje navedena načela in merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 in 40/2007) sta prvostopenjsko in pritožbeno sodišče utemeljeno zavrnili zahtevek prvotožnice za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti gre oškodovancu, če so te trajne narave. Le izjemoma se lahko prisodi tudi za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti - če so močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja, ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Ob tem mora biti začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti takšno, da je škodo, ki je s tem nastala, mogoče razmejiti od drugih oblik oškodovančeve nepremoženjske škode. Tako kot pri vseh izjemah mora biti pristop sodišča ozek tudi pri izjemi od pravila o pravno priznani škodi le pri duševnih bolečinah zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zato so v sodni praksi le redki primeri priznanja odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti (npr. obsežno zmanjšanje življenjske aktivnosti med štiriletnim zdravljenjem), pogosti pa primeri zavrnitve takih zahtevkov (npr. osem mesecev zmanjšana moč roke fizičnega delavca, tri mesece omejena gibljivost treh prstov desnice, pet mesecev trajajoča posttravmatska stresna motnja in mnogi drugi).

Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da se je prvotožnica na delovnem mestu nalezla tuberkuloze. Zaradi okužbe nima posledic, ki bi trajno zmanjševale njeno življenjsko aktivnost, v času enajstmesečnega zdravljenja pa je ta bila začasno zmanjšana. Vendar težave prvotožnice v tem času niso bile enako intenzivne, saj je bila le tri mesece v bolniškem staležu, posebej nemočna pa je bila le dva do tri tedne, ko je morala oddati otroke v varstvo materi. Bila je manj uspešna pri poklicnem in domačem delu, omejena v družinskih in socialnih stikih, prizadeta je bila tudi njena zveza s partnerjem. Vse te okoliščine sta nižji sodišči uvrstili v škodo, ki je prvotožnici nastala zaradi nevšečnosti med zdravljenjem in ji v tem okviru prisodili odškodnino. Sodišči sta upoštevali tudi bojazen prvotožnice pred ponovno okužbo in ji zanjo prisodili odškodnino v okviru odškodnine za strah.

Upoštevajoč dejanske ugotovitve nižjih sodišč tudi revizijsko sodišče ocenjuje, da niti trajanje niti intenzivnost duševnih bolečin prvotožnice zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti ne utemeljujeta prisoje dodatne odškodnine iz tega naslova. Ker ugotovitve o njenem duševnem trpljenjem v času zdravljenja tudi ne predstavljajo takšnih posebnih okoliščin, ki bi terjale ugoditev zahtevku za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, se revizija neutemeljeno zavzema za prisojo odškodnine iz tega naslova.

Ker uveljavljani revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo prvotožnice zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.