Jedro

Predloženi listini (račun in dobavnica) vsebujeta tudi zahtevek za plačilo aparata.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka delno spremeni, tako da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. Ig 96/09381 z dne 1.7.1996 v 1. tč. izreka razveljavi glede zneska 15.600,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 3.7.1996 dalje in glede zamudnih obresti od zneska 23.340,00 SIT od 11.3.1996 do 3.7.1996 ter v 3. tč. izreka za 4.530,00 SIT izvršilnih stroškov ter tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne in v stroškovni odločitvi (2. točka izreka) tako, da se znesek 44.395,00 SIT nadomesti z zneskom 14.650,00 SIT. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani v celoti v veljavi in da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 44.395,00 SIT. Proti tej sodbi se je tožena stranka pritožila in smiselno predlagala, spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Pritožba je deloma utemeljena. Pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru dovoljenih pritožbenih razlogov (1. odst. 467. čl. ZPP/77) je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka uveljavljala v tej pravdi plačilo računa št. 193-3041039 dne 29.2.1996 v znesku 23.340,00 SIT (priloga A/2) in da je v dokaz utemeljenosti svojega zahtevka predložila ta račun in tudi dobavnico (priloga A/3). Pritrditi pa je treba toženi stranki, da je sodišče prve stopnje na podlagi teh listin napačno zaključilo, da tožeča stranka zahteva le plačilo materiala, potrebnega za delovanje aparata, ne pa tudi plačila aparata. Pritožnik utemeljeno zatrjuje, da iz računa jasno izhaja, da vtoževani znesek predstavlja tudi plačilo aparata. Tudi iz dobavnice, ki je bila podlaga za izdajo računa, jasno izhaja, da predstavlja del vtoževanega zneska, to je znesek 15.600,00 SIT ceno aparata. Ker je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da vtoževani znesek predstavlja le material za aparat, ne pa tudi vrednosti aparata, katerega plačilo tožeča stranka ne zahteva, saj je na naroku dne 12.7.1999 navedla, da je tožena stranka aparat vrnila, je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke deloma ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 4. tč. 373. čl. ZPP deloma spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek za 15.600,00 SIT s pripadajočimi obrestmi (to je za vrednost aparata) zavrnilo. Sodišče druge stopnje je spremenilo tudi izrek izpodbijane sodbe glede zamudnih obresti od celotnega vtoževanega zneska, ker je že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zapisalo, da je obrestni zahtevek zavrnilo za čas od 11.3.1996 do 3.7.1996, pa se to ni ustrezno odrazilo v izreku izpodbijane sodbe. V preostalem delu pa je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo, v kolikor je bilo z njo naloženo plačilo zneska 7.740,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 3.7.1996 dalje. V tem delu je sodba pravilna, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala svoje trditve, da je material za aparat, plačala potniku, ki ji ga je izročil. Pritožba tožene stranke je zato v tem delu neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in v tem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP), saj ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zaradi delne spremembe sodbe je sodišče druge stopnje spremenilo tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, saj sprememba sodbe vpliva na stroškovno odločitev. Po spremembi sodbe je uspeh tožeče stranke manjši in sicer je tožeča stranka uspela le s 33 % tožbenega zahtevka. Zato ji je tožena stranka dolžna povrniti le del pravdnih stroškov. Od po sodišču prve stopnje odmerjenih pravdnih stroških v znesku 44.395,00 SIT je tožena stranka tako dolžna povrniti tožeči stranki le 14.650,00 SIT pravdnih stroškov.