Jedro

ZUS-1 v drugem odstavku 64. člena v upravnem sporu dopušča možnost izdaje ugotovitvene sodbe kot samostojne sodbe (ta naj bi bila v tem postopku očitno izdana zaradi saniranja posega v uresničevanje glasovalnih pravic). Vendar pa izpodbijana prepoved sedaj več ne posega v pravni položaj tožeče stranke, zaradi česar ugotovitev morebitne nezakonitosti izdane odločbe ni več pravno interesantna. Tožeča stranka namreč zgolj z ugotovitvijo protipravnosti izpodbijanega akta zase ne bi mogla doseči ugodnejše odločitve, kot je ponovna pridobitev glasovalnih pravic iz delnic, katerih imetnica je.

Škoda, ki jo manjšinski delničarji ciljne družbe zaradi kršitve določb ZPre-1 nerazdelno vtožujejo od tožečih strank se ne nanaša na obdobje, ko tožnice niso mogle uresničevati glasovalnih pravic iz delnic, katerih imetnice so bile. Zato ni videti, kako bi si lahko tožnice z morebitno ugotovitvijo nezakonitosti izpodbijane odločbe izboljšale svoj pravni položaj oziroma svoj »položaj v navedenih odškodninskih sporih«.

Izrek

Ugotovi se, da je bil postopek po tožbi četrte tožnice prekinjen z dnem 28. 12. 2009. Prekinjeni postopek se nadaljuje z dnem 19. 3. 2010. Tožba se zavrže. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka.

1. Agencije za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju Agencija) je v postopku opravljanja nadzora nad izvajanjem Zakona o prevzemih (v nadaljevanju ZPre-1) po uradni dolžnosti z uvodoma navedeno odločbo (prilogo A5) ugotovila, da tožnice na dan izdaje te odločbe (to je dne 23. 10. 2008) »delujejo usklajeno in dosegajo prevzemni prag v ciljni družbi M. d.d., L.« (1. točka izreka). Zato je tožnicam prepovedala »uresničevati glasovalne pravice v ciljni družbi M. d.d., L.« (2. točka izreka), ciljni družbi M. d.d., L. pa »uresničitev glasovalnih pravic« tožnic (3. točka izreka); oboje dokler »ena ali nekatere od njih v imenu in za račun vseh ne dajo prevzemne ponudbe za delnice ciljne družbe M. d.d., L. v skladu z Zakonom o prevzemih ali dokler ne odtujijo delnic in delniških nakupnih opcij, ki niso vsebovane v delnicah te ciljne družbe, tako da prevzemnega praga ….. ne bodo več dosegale skupaj, ena ali nekatere izmed njih«. Hkrati je tožnicam naložila solidarno plačilo takse za izdano odločbo (4. točka izreka).

2. Tožeča stranka je s tožbo v upravnem sporu zahtevala, da Vrhovno sodišče odpravi navedeno odločbo.

3. Tožba je bila vročena Agenciji, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev.

4. Agencija je naknadno Vrhovnemu sodišču poslala v vednost Izpis iz delniških knjig TOP 50 z dne 21. 8. 2009 (prilogo B1), iz katerega izhaja, da tožnice »v ciljni družbi M., d.d., skupaj, ena ali nekatere od njih ne dosegajo več prevzemnega praga ….., zaradi česar je prenehala njihova obveznost, da dajo prevzemno ponudbo za delnice ciljne družbe M., d.d., kar pomeni, da so znova pridobile glasovalne pravice iz delnic ..., katerih imetnice so«. Ker »ne izkazujejo več obstoja pravnega interesa«, pa je predlagala zavrženje njihove tožbe.

5. Stečajni upravitelj četrte tožnice je zavrženju tožbe nasprotoval. Zatrjeval je obstoj pravnega interesa za razveljavitev izpodbijane odločbe (vsaj njenega ugotovitvenega dela), ki naj bi bil v tem, da tožnice »niso mogle izvrševati glasovalnih pravic v družbi M. d.d. vse od dneva izdaje odločbe dne 23. 10. 2008 dalje«. Pa tudi obstoj neposredne pravne koristi, ki naj bi se nanašala »na plačilo stroškov, izrečenih s 4. točko izreka izpodbijane odločbe«.

6. Obstoj pravnega interesa so zatrjevale tudi prva do tretja tožnica. »Pravnomočnost odločitve tožene stranke o kršitvah ZPre-1 s strani tožečih strank« naj bi namreč lahko poslabšala njihov položaj v odškodninskih sporih, ki so jih zoper njih ob sklicevanju na izpodbijano odločbo začeli manjšinski delničarji ciljne družbe. Zaradi domnevno nezakonitega odvzema »bistvenega (glasovalnega) upravičenja iz delnic ...« naj bi se tudi bistveno zmanjšala vrednost teh delnic, zaradi česar naj bi tožnicam nastala škoda.

Začetek stečajnega postopka nad četrto tožnico.

7. Iz izpisa iz sodnega /poslovnega registra izhaja, da se je nad četrto tožnico s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru St 912/2009 z dne 28. 12. 2009 začel stečajni postopek. Zato je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi 4. točke prvega odstavka 205. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotovilo prekinitev postopka (I. točka izreka).

8. Stečajni upravitelj četrte tožnice je z vlogo z dne 19. 3. 2010 (redno št. 15 in 16) prevzel prekinjeni postopek. Zato je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi prvega odstavka 208. člena ZPP nadaljevalo prekinjeni postopek (II. točka izreka).

Procesno pravo, ki ga je treba uporabiti.

9. Tožba v upravnem sporu pred Vrhovnim sodiščem je bila vložena 4. 11. 2008. Zato je problem obstoja pravnega interesa oziroma neposredne pravne koristi treba razrešiti z uporabo določb Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1; Ur. l. RS, št. 105/2006), ki je začel veljati dne 1. 1. 2007. Pravni interes.

10. Obstoj pravnega interesa je procesna predpostavka za vložitev tožbe v upravnem sporu. Ta mora biti podana ves čas postopka. Sodišče namreč v upravnem sporu odloča o zakonitosti (dokončnega) upravnega akta, s katerim je kršena tožnikova pravica ali njegova na zakon oprta neposredna korist. Če pa je očitno, da z izpodbijanim aktom ni poseženo v pravni položaj tožnika, se tožba zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

11. Za obstoj pravnega interesa mora tožnik izkazati, da bi ugoditev njegovi tožbi zanj pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve tožbi izboljšal svoj pravni položaj. Ne zadošča le možnost ugotovitve nezakonitosti upravnega akta (iz obrazložitve sklepov Vrhovnega sodišča G 21/2002 z dne 24. 1. 2006 in G 4/2005 z dne 11. 9. 2007).

12. ZUS-1 v drugem odstavku 64. člena v upravnem sporu dopušča možnost izdaje ugotovitvene sodbe kot samostojne sodbe(1) (ta naj bi bila v tem postopku očitno izdana zaradi saniranja posega v uresničevanje glasovalnih pravic). Vendar pa izpodbijana prepoved sedaj več ne posega v pravni položaj tožeče stranke, zaradi česar ugotovitev morebitne nezakonitosti izdane odločbe ni več pravno interesantna. Tožeča stranka namreč zgolj z ugotovitvijo protipravnosti izpodbijanega akta zase ne bi mogla doseči ugodnejše odločitve, kot je ponovna pridobitev glasovalnih pravic iz delnic ..., katerih imetnica je.

Pravni interes četrte tožnice.

13. Kakšnega drugega pravnega interesa za izdajo ugotovitvene odločbe četrta tožnica ni substancirala. Tako iz navedb četrte tožnice tudi ni razbrati, da bi z uveljavljanjem nezakonitosti izpodbijanega akta zasledovala pravni interes do povrnitve škode (po ZUS-1) oziroma odškodnine (v pravdnem postopku)(2), zaradi nemožnosti uresničevanja glasovalnih pravic v ciljni družbi od dneva izdaje izpodbijane odločbe do njihove ponovne pridobitve. Samostojna ugotovitvena sodba je namreč po svoji funkciji neke vrste vmesna sodba za postopek uveljavljanja odškodnine(3) (s strani tožnika(4)).

14. Poleg tega se neposredna pravna korist ne more nanašati na stroške upravnega postopka. Pri zatrjevani pravni koristi, ki naj bi bila v tem, da tožeči stranki v primeru ugoditve tožbi, ne bi bilo treba plačati taks, naloženih z izpodbijano odločbo, gre namreč dejansko za ekonomski interes. Tisti, ki zasleduje svojo materialno korist, zaradi katere je zainteresiran, kako se bo končal konkreten postopek, je le dejanski interesent. Takšen (ekonomski oziroma dejanski) interes pa ne zadošča za dopustnost tožbe, saj ne izkazuje pravnega razmerja do stvari, ki je predmet konkretnega postopka. To razmerje namreč ureja materialni predpis, iz katerega je razvidno, kdo ima pravico oziroma pravno korist v stvari, o kateri se odloča v postopku.

Pravni interes prve do tretje tožnice.

15. Trditve prve do tretje tožnice o bistveno zmanjšani vrednosti delnic ... in (posledično) nastali škodi so nekonkretizirane, zato ne morejo utemeljiti pravnega interesa za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe.

16. Nasprotno so trditve prve do tretje tožnice o začetih odškodninskih sporih konkretizirane, vendar pa se škoda, ki jo manjšinski delničarji ciljne družbe zaradi kršitve določb ZPre-1 nerazdelno vtožujejo od tožečih strank ne nanaša na obdobje od 23. 10. 2008 do 21. 8. 2009 (ko tožnice niso mogle uresničevati glasovalnih pravic iz delnic .... katerih imetnice so bile), temveč na obdobje od 31. 1. 2006 (»ko [naj] bi bile toženke [v postopku sodnega varstva tožnice] dolžne prvič obvestiti ATVP in ciljno družbo o pridobitvi kvalificiranega deleža«) do 27. 10. 2008 (»ko [naj bi] tožeča stranka [manjšinski delničar] iz medijev izvedela za nezakonit prevzem ciljne družbe«), s tem, da odločba Agencije učinkuje z dokončnostjo (drugi odstavek 496. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI) v zvezi s prvim odstavkom 224. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)). Zato ni videti (tega tudi same niso pojasnile), kako bi si lahko tožnice z morebitno ugotovitvijo nezakonitosti izpodbijane odločbe izboljšale svoj pravni položaj oziroma svoj »položaj v navedenih odškodninskih sporih«.

Tožba ni dovoljena.

17. Zato (ker je pravni interes procesna predpostavka za odločanje po ZTFI in ZUS-1) je Vrhovno sodišče skladno s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo kot nedovoljeno zavrglo (III. točka izreka), ne da bi odgovarjalo na druge navedbe.

18. Ker je Vrhovno sodišče tožbo zavrglo, tožeča stranka skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

Op. št. (1): Janez Breznik: »Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem«, GV Založba, Ljubljana 2008, stran 382, točka 7. Op. št. (2): Dr. Boštjan Zalar: »Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem«, GV Založba, Ljubljana 2008, stran 23, točka 11. Op. št. (3): Janez Breznik: »Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem«, GV Založba, Ljubljana 2008, stran 382, točka 7. Op. št. (4): To je osebe, ki je bila stranka (ali stranski udeleženec) v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta (prvi odstavek 17. člena ZUS-1).