Jedro

Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 9/92 in 13/93) v 3. odstavku 30. člena ne določa minimalnega trajanja podaljšane pravice do nadomestila osebnega dohodka zaradi nege otroka in tudi ne ureja vprašanja trajanja te pravice v primeru, ko sta podana oba pogoja (nenadno poslabšanje zdravstvenega stanja otroka, drug izredni primer) hkrati. Strokovni presoji zdravniške komisije II. stopnje je prepuščeno, da glede na okoliščine primera oceni, za koliko časa je podaljšanje trajanja te pravice utemeljeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da je tožničina zadržanost z dela zaradi nege ožjega družinskega člana utemeljena do 30.6.1993. V obrazložitvi odločbe je navedla, da je zdravniška komisija I. stopnje na predlog izbranega zdravnika, naj se tožnici odobri bolniški stalež za nego bolnega otroka za dobo 6 mesecev, predlagala zdravniški komisiji II. stopnje podaljšanje staleža za nego bolnega otroka za dobo 3 mesecev, to je do 30.6.1993. Zdravniška komisija II. stopnje je z izvidom in mnenjem z dne 13.4.1993 podaljšala tožnici bolniški stalež za nego bolnega otroka T., ki boleha za progresivno atrofijo mišic, do 30.6.1993. Tožena stranka ugotavlja, da je bil postopek podaljšanja bolniškega staleža do tožničine vložitve zahteve za izdajo odločbe izveden v skladu z zakonom in da je bilo trajanje nege za otroka utemeljeno podaljšano do tedaj, ko se pričakuje, da se bo njegovo zdravstveno stanje zaradi prebolele zadnje pljučnice izboljšalo. Hkrati pa meni, da zgolj zaradi tega, ker otrok boluje za progresivno atrofijo, ni mogoče podaljševati bolniškega staleža za njegovo nego, če ni podan tudi zdravstveno določen pogoj, to je nenadno poslabšanje zdravstvenega stanja oziroma drug izjemen primer. Za takšen drug izjemen primer pa po mnenju tožene stranke v obravnavanem primeru ne gre.

Tožnica v tožbi izrecno uveljavlja tožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve pravil postopka, smiselno pa tudi tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z namenom 3. odstavka 30. člena zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in da v postopku ni odločila na podlagi celotne zdravstvene dokumentacije, vključno z diagnozo Pediatrične klinike v ... ter kontrolnih pregledov na Univerzitetnem zavodu za rehabilitacijo invalidov v ..., s čemer je kršila določbe 7., 135. in 159. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Tožena stranka ni upoštevala dejstva, da je bistveno poslabšanje zdravstvenega stanja otroka posledica progresivne bolezni neuromuskularnega aparata ter da se primeri z diagnozo spinalna mišična atrofija II uvrščajo med hujše oblike živčno-mišičnih bolezni in ni upoštevala, da sta bila v tem primeru podana oba pogoja, ki ju navaja 3. odstavek 30. člena navedenega zakona, to je nenadno poslabšanje zdravstvenega stanja otroka in izjemnost primera. Tožena stranka je z odločbo tudi kršila določbo 1. točke 3. člena konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, ker pri odločanju ni v celoti upoštevala otrokovih koristi, ter določbo 1. odstavka 218. člena zakona o splošnem upravnem postopku, ker odločbe ni izdala v roku, ki ga določa zakon. Tožnica zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo povzela razloge, ki jih je navedla v izpodbijani odločbi. Meni, da je v izključni pristojnosti zdravniške komisije II. stopnje, da presodi, ali so podani razlogi za izjemno podaljšanje bolniškega staleža na podlagi 3. odstavka 30. člena zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ter da presodi, koliko časa naj traja zadržanost matere od dela. Meni tudi, da ni kršila konvencije o otrokovih pravicah, kajti pravica do nege otroka je opredeljena v 30. členu navedenega zakona in je časovno omejena.

Tožba ni utemeljena.

Tretji odstavek 30. člena zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Uradni list RS, št. 9/92 in 13/93), ki je bil uveljavljen z zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 13/93 - 2. člen), določa, da zdravniška komisija II. stopnje na predlog zdravniške komisije I. stopnje lahko izjemoma podaljša trajanje pravice do nadomestila osebnega dohodka za nego otroka, in sicer v primerih, ko je taka odsotnost potrebna zaradi nenadnega poslabšanja zdravstvenega stanja otroka oziroma v drugih izjemnih primerih; takšna odsotnost ne more biti daljša od 6 mesecev. Zakon ne določa minimalnega trajanja pravice do nadomestila osebnega dohodka in tudi ne ureja vprašanja trajanja te pravice v primeru, če sta oba navedena pogoja (nenadno poslabšanje zdravstvenega stanja otroka, drug izjemni primer) podana hkrati, to je kumulativno. Iz tega po mnenju sodišča sledi, da je strokovni presoji zdravniške komisije II. stopnje prepuščeno, da v vsakem posameznem primeru glede na njegove okoliščine oceni, za koliko časa je podaljšanje trajanja te pravice utemeljeno. Zakon tudi ne določa kriterijev za opredelitev pojma "drug izjemni primer". Iz celotne vsebine zakona izhaja, da se ta pojem nanaša na razloge zdravstvenega varstva otroka, iz vsebine navedene zakonske določbe pa, da je tudi za ugotavljanje teh razlogov pooblaščena zdravniška komisija II. stopnje. Navedena pooblastila za izvajanje zakona pa preidejo na organ tožene stranke, pristojen za izdajo odločbe (drugi odstavek 83. člena ZZVZZ), če zavarovanec ali delodajalec ni zadovoljen z mnenjem zdravniške komisije II. stopnje in če v nadaljnjih 8 dneh zahteva izdajo odločbe (prvi odstavek 83. člena ZZVZZ). Pri svojem odločanju je ta organ pri ugotavljanju dejanskega stanja glede vprašanj s področja medicinske stroke v določeni meri vezan na izvide in mnenja zdravniških komisij, ki so sodelovale v predhodnem postopku. Zdravniške komisije I. in II. stopnje imajo v postopku izdaje navedene odločbe položaj izvedencev, dokazovanje s temi izvedenci pa se od dokazovanja z izvedenci po splošnih pravilih zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list SFRJ, št. 47/86 in Uradni list RS, št. 55/92), določenih v členih 183 do 192, razlikuje v toliko, da teh izvedencev ne določa uradna oseba, ki vodi postopek (prvi odstavek 185. člena ZUP) temveč skupščina tožene stranke (prvi odstavek 81. člena in 85. člen ZZVZZ). Organ tožene stranke, pristojen za izdajo odločbe iz 83. člena ZZVZZ, mora presoditi, kolikor nima pomislekov glede jasnosti oziroma popolnosti izvida in mnenja zdravniške komisije II. stopnje (prvi odstavek 191. člena ZUP), zlasti vprašanje, ali je zdravniška komisija v svojem mnenju ustrezno upoštevala določbe zakona, ki urejajo pravice zavarovanih oseb iz obveznega zavarovanja (v obravnavanem primeru 30. člen ZZVZZ). To presojo je tožena stranka v izpodbijani odločbi podala in sodišče z njo soglaša. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožena stranka v svoji odločitvi sledila mnenju zdravniške komisije II. stopnje, da je za nego tožničinega otroka, ki boluje za progresivno atrofijo mišič, po njegovem odpustu iz bolnišnice, kjer je bil hospitaliziran (od 12.2.1993 do 24.3.1993) zaradi obojestranske pljučnice, utemeljeno podaljšanje bolniškega staleža tožnice za dobo 3 mesecev, to je do tedaj, ko se bo zdravstveno stanje otroka zaradi prebolele zadnje pljučnice izboljšalo. Tožena stranka je torej upoštevala splošno zdravstveno stanje tožničine hčerke, ki je slabo (kronična progresivna bolezen neuromuskularnega aparata) kot tudi nenadno poslabšanje njenega zdravstvenega stanja zaradi obojestranske pljučnice, katere rekonvalescenca se bo zaradi navedene kronične bolezni zavlekla (obvestilo Splošne bolnišnice ... zdravniku z dne 24.3.1993). Tožnica v tožbi ne navaja okoliščin, iz katerih bi sledilo, da bi ji šla na podlagi 3. odstavka 30. člena ZZVZZ pravica do nadomestila zaradi nege ožjega družinskega člana v daljšem trajanju, kot ga je na podlagi navedenih dejstev odobrila tožena stranka, torej okoliščin, ki bi posebej utemeljevale izjemnost primera, pa toženi stranki na podlagi medicinske dokumentacije, ki je v spisu, ne bi bile znane. Sodišče zato meni, da v tožbi zatrjevana zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni podana. Tožena stranka je imela v spisih dovolj podatkov o splošnem in o poslabšanem zdravstvenem stanju tožničine hčerke, in ni jasno, v čem je kršila pravila postopka, če ni pridobila celotne medicinske dokumentacije, vključno z diagnozo Pediatrične klinike v ... Tožnica ne zatrjuje, da je ta diagnoza različna od tiste, ki je bila toženi stranki v času odločanja znana iz podatkov spisa (navedenega obvestila zdravniku). Tožena stranka je z izdajo odločbe po preteku roka iz prvega odstavka 218. člena ZUP sicer res kršila pravilo postopka, vendar ta kršitev ni vplivala na rešitev zadeve. Zatrjevani tožbeni razlog bistvene kršitve pravil postopka po mnenju sodišča torej prav tako ni podan. Po zgoraj navedenem pa sodišče tudi ugotavlja, da tožena stranka z izpodbijano odločbo ni kršila materialnih predpisov. Tožba zato ni utemeljena in sodišče jo je moralo zavrniti.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Ta zakon in ZUP je na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) pri svojem odločanju smiselno uporabilo kot republiška predpisa.