Jedro

Postopek v zvezi z zahtevo za ugotavljanje novega odstotka vojaške invalidnosti po določbi 1. odstavka 107. člena ZTPVI se po določbi 4. odstavka 107. člena ZTPVI začne, če vojaški invalid dokaže kot verjetno, da je nastala sprememba, ki vpliva na določeno pravico. Po določbi 5. odstavka 107. člena ZTPVI se šteje, da je dokazano kot verjetno, da je nastala navedena sprememba po 4. odstavku tega člena, če vojaški invalid o tem predloži mnenje zdravnika specialista in če posebna zdravniška komisija na podlagi tega mnenja in druge medicinske dokumentacije da mnenje, da je verjetno izkazana sprememba iz 1. odstavka tega člena (spremembe pri invalidu, ki vplivajo na njegove pravice, določene z dokončno odločbo). To pomeni, da mora invalid svoji zahtevi predložiti mnenje zdravnika specialista, da je prišlo do povečanja njegove bolezni oz. okvare zdravstvenega stanja, za katero ima z dokončno odločbo priznano invalidnost in pravice, ki iz tega izvirajo, nato pa na podlagi mnenja posebne zdravniške komisije upravni organ izda odločbo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrgla tožnikovo zahtevo z dne 01.06.1993 za ponovno priznanje oziroma povečanje odstotka invalidnosti mirnodobnega vojaškega invalida. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je v smislu 109. člena zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev posebna invalidska komisija pri Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije dne 17.02.1994 podala mnenje, da glede na zadnjo oceno invalidnosti in glede na sedanje stanje okvare organizma ni verjetno, da je nastala sprememba okvare organizma, ki vpliva na že ugotovljeni odstotek invalidnosti, ker pljučno stanje ni poslabšano niti spremenjeno, druge tožnikove bolezni pa niso v zvezi s pljučno boleznijo. Tožnika je že leta 1974 pregledala zdravniška komisija za pregled vojaških invalidov na I. stopnji in ugotovila, da znaša njegova invalidnost stalno le 40 %, kar je razvidno iz izvida in mnenja z dne 18.04.1974 in odločbe Oddelka za družbene službe in splošne zadeve Skupščine občine z dne 29.04.1974. Zato je tožnikovo zahtevo zavrgla.

V tožbi tožnik navaja, da izpodbijana odločba temelji na mnenju zdravniške komisije z dne 17.02.1974, ki ni prepričljivo in se z njim ne more strinjati. V letu 1968 je bil začasno do 31.12.1969 spoznan za 90 % vojnega invalida, nato 80 % do 31.01.1971. Na ponovni pregled se ni javil pravočasno in je šele v letu 1974 bilo ugotovljeno, da znaša njegova vojaška invalidnost 40 % trajno. Ne drži, da se njegovo pljučno stanje ni poslabšalo, niti ni spremenilo, saj ima povečane težave pri dihanju že ob najmanjšem naporu in po njegovem mnenju je vzrok temu obolelost pljuč. Zato je potrebno v ponovnem postopku ponovno preveriti njegovo zdravstveno stanje in na tej osnovi oceniti stopnjo njegove invalidnosti. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja razloge izpodbijane odločbe in predlaga sodišču, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 107. člena zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (ZTPVI, Uradni list SFRJ, št. 68/81, 41/83, 75/85, 44/89, 87/89, 20/90 in 42/90) lahko vojaški invalid v primeru, če nastanejo pri njem spremembe, ki vplivajo na pravice, določene z dokončno odločbo, vloži zahtevo za ugotavljanje novega odstotka vojaške invalidnosti v zvezi z nastalo spremembo po dveh letih od izdaje dokončne odločbe. Postopek v zvezi s to zahtevo se po določbi 4. odstavka 107. člena ZTPVI začne, če vojaški invalid dokaže kot verjetno, da je nastala sprememba, ki vpliva na določeno pravico. Po določbi 5. odstavka 107. člena ZTPVI se šteje, da je dokazano kot verjetno, da je nastala navedena sprememba po 4. odstavku tega člena, če vojaški invalid o tem predloži mnenje zdravnika specialista in če posebna zdravniška komisija na podlagi tega mnenja in druge medicinske dokumentacije da mnenje, da je verjetno izkazana sprememba iz 1. odstavka tega člena (spremembe pri invalidu, ki vplivajo na njegove pravice, določene z dokončno odločbo). To pomeni, da mora tožnik svoji zahtevi predložiti mnenje zdravnika specialista, da je prišlo do povečanja invalidove bolezni oziroma okvare zdravstvenega stanja, za katero ima z dokončno odločbo priznano invalidnost in pravice, ki iz tega izvirajo, nato pa na podlagi mnenja posebne zdravniške komisije upravni organ izda odločbo. Po določbi 6. odstavka 107. člena ZTPVI zahtevo zavrže, če ni dokazano kot verjetno, da je nastala sprememba po tem členu. Pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka odločila v skladu z ZTPVI, saj tožnik spremembe, ki bi vplivala na odstotek invalidnosti, ni verjetno izkazal v upravnem postopku niti je ne dokazuje v tožbi.

Ker je iz navedenih razlogov izpodbijana odločba zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listne o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/95) je sodišče določbe ZUS smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije.