Jedro

Tožnica ima sicer prav, da bi po pravilu o obrnjenem dokaznem bremenu morala druga toženka dokazati, da je obravnavana škoda nastala brez njene krivde (prvi odstavek 131. člena OZ). Vendar pa bi ta dokaz lahko prišel na vrsto šele potem, če bi se izkazalo, da je bila zatrjevana opustitev druge toženke pri nadzoru in vzdrževanju javne ceste res pravno relevanten vzrok za nastalo škodo. Vzročno zvezo dokazuje oškodovanec, tožnici pa ta dokaz ni uspel. Sodišče prve stopnje je namreč v ponovljenem postopku ugotovilo, da je bila tožnica s svojim vozilom že v križišču, ko je vanjo trčila zavarovanka prve toženke. Pravilno je zaključilo, da je imela prednost tožnica. Za presojo odgovornosti v trčenju udeleženih voznic je tako bistveno, da je imela pri vožnji skozi križišče prednost tožnica in da ji je zavarovanka prve toženke prednost odvzela s svojo protipravno vožnjo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da druga toženka ne odgovarja za tožničino škodo. Dejstvo, da druga toženka ni prej nadomestila spornega prometnega znaka z novim, namreč ni bilo v vzročni zvezi z nezgodo in nastalo škodo.

Razumljivo je, da odškodnina za stroške popravila poškodovanega vozila ne sme preseči vrednosti samega vozila v času popravila. Takrat oškodovanec ni upravičen do povrnitve stroškov takega (nerentabilnega) popravila, pač pa mu pripada odškodnina v znesku, ki ustreza vrednosti istovrstnega vozila, zmanjšani za vrednost rešenih delov, upoštevaje cenovna razmerja v času sojenja (drugi odstavek 168. člena OZ) in stanje oškodovančevega vozila v času pred nezgodo oziroma nastankom škode. Takšna ni samo praksa zavarovalnic ob likvidaciji škode, kot zmotno meni izpodbijana sodba, pač pa opisanim načelom glede ugotavljanja višine škode sledi tudi ustaljena sodna praksa

Izrek

I. Pritožba tožnice se zavrne in se glede druge toženke (v II. in IV. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi prve toženke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se glede prve toženke (v I. in III. točki izreka) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Tožnica in druga toženka krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o pritožbenih stroških prve toženke pa se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora prva toženka plačati tožnici 959,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2013 dalje in ji povrniti njene pravdne stroške, medtem ko je enak tožbeni zahtevek zoper drugo toženko zavrnilo in tožnici naložilo, da mora drugi toženki povrniti njene pravdne stroške z obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili tožnica in prva toženka. Obe se sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata ustrezno spremembo, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3. Tožnica vztraja, da se je prometna nesreča pripetila med drugim tudi zaradi manjkajočega prometnega znaka "Ustavi". Javne ceste morajo biti opremljene s predpisano prometno signalizacijo. Nadzor nad stanjem cest se zagotavlja z rednimi in izrednimi pregledi, najmanj enkrat tedensko na lokalnih cestah, mestnih cestah in krajevnih cestah. Druga toženka ni storila vsega, kar bi v skladu s standardom skrbnosti dobrega strokovnjaka morala storiti. Prometna nesreča se je pripetila 1. 9. 2013, manjkajoči prometni znak pa je druga toženka nadomestila šele 9. 9. 2013. Če bi to storila nemudoma, morda do prometne nesreče ne bi prišlo. Druga toženka ni dokazala, da je škoda nastala brez njene krivde. Zavarovanka prve toženke, ki je neprevidno zapeljala v nepregledno križišče, bi bila gotovo bolj pazljiva, če bi vedela, da vozi po neprednostni cesti. Za nastalo škodo sta zato nerazdelno odgovorni obe toženki.

4. Prva toženka navaja, da tožnica ni z ničimer izkazala zatrjevanega popravila vozila in stroškov za popravilo. Tožbi priloženi predračun ni ustrezen dokaz. Sicer pa tožnica vozila ni popravljala pri A. A., s. p., katerega kalkulacijo je predložila sodišču. Ob zaslišanju je sama priznala, da se je znašla po svoje, da bi hčerki olajšala plačilo. Očitno je za popravilo plačala manj, čeprav je izpovedala, da je popravilo skupaj z izposojo avtomobila stalo okrog 1.000,00 EUR. Sodišče je prezrlo načelo, da se oškodovanec z odškodnino ne sme obogatiti. V sodbi je protispisno ugotovilo, da prva toženka obsegu in višini škode ni ugovarjala. V resnici je prva toženka izrecno ugovarjala, da so zatrjevani stroški popravila pretirani. Opozorila je tudi na rešene dele, ki imajo še vedno svojo vrednost. Vztraja, da popravilo vozila v tožničinem primeru ni bilo smotrno.

5. Druga toženka je odgovorila na tožničino pritožbo in predlaga njeno zavrnitev. Obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

6. Tožnica se v odgovoru na pritožbo prve toženke sklicuje na načelo popolne odškodnine. Predlaga zavrnitev pritožbe in poudarja, da prva toženka ni predlagala dokaza z izvedencem avtomobilske stroke, ki bi morebiti izračunal drugačno škodo od ugotovljene.

7. Tožničina pritožba ni utemeljena, pač pa je utemeljena pritožba prve toženke.

O tožničini pritožbi:

8. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugo toženko ustrezno pojasnilo, upoštevaje predpisani standard obrazložitve sodbe v sumarnem postopku, kot ga določa tretji odstavek 457. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero se sklicuje pritožba. Ni namreč res, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do odgovornosti druge toženke za nastalo škodo. To je storilo v 17. točki obrazložitve sodbe in pri tem navedlo sicer kratke in jedrnate, a jasne in razumljive vsebinske razloge za svojo presojo. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je ostala v pritožbi povsem neobrazložena, zato sodišču druge stopnje na ta očitek ni treba odgovarjati, saj ne gre za uradoma upoštevno procesno kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9. Pritožbeno vztrajanje pri nerazdelni odgovornosti obeh toženk za zatrjevano škodo je materialnopravno zgrešeno. Takšna odgovornost je v prvem odstavku 186. člena Obligacijskega zakonika (OZ) predpisana za primer, ko škodo povzroči več oseb skupaj. V obravnavanem primeru je dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, drugačno.

10. Tožnica ima sicer prav, da bi po pravilu o obrnjenem dokaznem bremenu morala druga toženka dokazati, da je obravnavana škoda nastala brez njene krivde (prvi odstavek 131. člena OZ). Vendar pa bi ta dokaz lahko prišel na vrsto šele potem, če bi se izkazalo, da je bila zatrjevana opustitev druge toženke pri nadzoru in vzdrževanju javne ceste res pravno relevanten vzrok za nastalo škodo. Vzročno zvezo dokazuje oškodovanec, tožnici pa ta dokaz ni uspel. Sodišče prve stopnje je namreč v ponovljenem postopku ugotovilo, da je bila tožnica s svojim vozilom že v križišču, ko je vanjo trčila zavarovanka prve toženke. Pravilno je zaključilo, da je imela prednost tožnica. Dejstvo, da druga toženka ni prej nadomestila spornega prometnega znaka z novim, torej ni bilo v vzročni zvezi z nezgodo in nastalo škodo.

11. Pritožbena trditev, da do nezgode morda ne bi prišlo in da bi bila zavarovanka prve toženke verjetno bolj pazljiva pri vožnji, če bi vedela, da vozi po neprednostni cesti, ni sprejemljiva. Na takšno ugibanje ni mogoče opreti presoje odškodninske odgovornosti. Poleg tega gre za nedopustno pritožbeno novoto (451. člen v zvezi s 453. členom ZPP). Na zatrjevano opustitev druge toženke bi se lahko sklicevala kvečjemu prva toženka, če bi dokazala, da je pomanjkljiva prometna signalizacija njeno zavarovanko spravila v zmoto, da ima v križišču prednost. Vprašljivo je sicer, ali bi bila takšna zmota sploh opravičljiva. Druga toženka namreč v zvezi s tem utemeljeno izpostavlja, da se morajo udeleženci v cestnem prometu ravnati skladno z obstoječo in ne s pričakovano prometno signalizacijo.

12. Za presojo odgovornosti v trčenju udeleženih voznic je tako bistveno, da je imela pri vožnji skozi križišče prednost tožnica in da ji je zavarovanka prve toženke prednost odvzela s svojo protipravno vožnjo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da druga toženka ne odgovarja za tožničino škodo.

13. Sodišče druge stopnje je po navedenem tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in prvo sodbo glede druge toženke potrdilo (353. člen v zvezi s 442. členom ZPP ). V tem delu namreč niso podani niti zatrjevani niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi.

O pritožbi prve toženke:

14. Razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje pojasnilo svojo odločitev o višini odškodnine, niso nejasni in protispisni, kot poskuša prikazati prva toženka, res pa so pomanjkljivi, če že ne zmotni. Sodišče prve stopnje je namreč pri svoji presoji izhajalo iz napačnega materialnopravnega izhodišča, da bi bila tožnica z obravnavanjem nastale škode po sistemu ekonomske totalke neupravičeno prikrajšana. Poleg tega je prezrlo, da je prva toženka obrazloženo nasprotovala višini tožbenega zahtevka. Res je, da ni oporekala stroškom, ki naj bi bili po predloženem predračunu potrebni za popravilo tožničinega vozila, je pa povsem nedvoumno že v odgovoru na tožbo, torej pravočasno, ugovarjala smotrnosti popravila.

15. Ni dvoma, da ima tožnica kot oškodovanka v skladu s 169. členom OZ pravico do popolne odškodnine. To pomeni, da tožnica zaradi nastale škode ne sme biti prikrajšana, hkrati pa se z odškodnino ne sme obogatiti. Njen premoženjski položaj mora znova postati tak, kakršen je bil pred škodnim dogodkom. Razumljivo je torej, da odškodnina za stroške popravila poškodovanega vozila ne sme preseči vrednosti samega vozila v času popravila. Takrat oškodovanec ni upravičen do povrnitve stroškov takega (nerentabilnega) popravila, pač pa mu pripada odškodnina v znesku, ki ustreza vrednosti istovrstnega vozila, zmanjšani za vrednost rešenih delov, upoštevaje cenovna razmerja v času sojenja (drugi odstavek 168. člena OZ) in stanje oškodovančevega vozila v času pred nezgodo oziroma nastankom škode. Takšna ni samo praksa zavarovalnic ob likvidaciji škode, kot zmotno meni izpodbijana sodba, pač pa opisanim načelom glede ugotavljanja višine škode sledi tudi ustaljena sodna praksa.1

16. Po navedenem za odločitev o odškodnini niti ni pomembno, koliko je tožnica v resnici plačala za popravilo poškodb na vozilu, če je šlo, kot trdi prva toženka, za t.i. totalno škodo. Res pa je višina te škode strokovno vprašanje, na katerega bi lahko zanesljivo odgovoril le sodni izvedenec oziroma cenilec (243. člen ZPP). Tovrsten dokazni predlog sta pravočasno podali obe stranki, tožnica v tožbi in prva toženka v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). Čeprav lahko sodišče v sumarnem postopku omeji obseg dokazovanja in ga izvede po prosti presoji (drugi odstavek 450. člena ZPP), mora pri tem upoštevati, da je cilj vsakega sodnega postopka izdaja pravilne in zakonite odločbe. Sodišče prve stopnje se zato v obravnavanem primeru ne bi smelo zadovoljiti zgolj s predloženim predračunom in tožničino izpovedjo.

17. Odločilna dejstva glede višine škode torej niso bila ugotovljena, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno gotovljeno. Ker je temu botrovala zmotna uporaba materialnega prava, je sodišče druge stopnje pritožbi prve toženke ugodilo. Izpodbijano sodbo je glede prve toženke razveljavilo (drugi odstavek 458. člena ZPP) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo moralo v novem sojenju izvesti dokaz z izvedencem oziroma cenilcem. Če se bo izkazalo, da je na tožničinem vozilu nastala zatrjevana totalna škoda, bo lahko tožnici, ki s tožbo zahteva povračilo stroškov za popravilo vozila, prisodilo le znesek, ki ne presega ugotovljene totalne škode. V nasprotnem primeru, če je bilo popravilo vozila morebiti vendarle še smotrno, pa bo moralo natančneje zaslišati tožnico, da bo lahko zanesljivo ugotovilo, ali in koliko je tožnica plačala za odpravo škode na svojem vozilu; seveda bo tožnica tedaj upravičena do odškodnine samo v višini potrebnih in dejansko nastalih stroškov.

O stroških postopka:

18. Tožnica, ki je s pritožbo zoper drugo toženko propadla, ni upravičena do povrnitve svojih pritožbenih stroškov, medtem ko druga toženka s (ponovnim) odgovorom na vsebinsko enako pritožbo kot v prejšnjem postopku, ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi, zato mora svoje stroške za odgovor kriti sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).

19. Odločitev o stroških postopka, tako prvostopenjskega kot pritožbenega, glede zahtevka zoper prvo toženko pa je odvisna od končnega izida pravde. O njih bo zato odločalo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Npr. sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 242/2005 z dne 21. 9. 2006 ter sklep istega sodišča II Ips 27/2011 z dne 17. 4. 2014. Judikat, na katerega se sklicuje tožnica v odgovoru na pritožbo (sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 312/1999 z dne 6. 9. 2009), je v sodni praksi osamljen.