Jedro

C.C. je po odvzemu lastninske pravice z nacionalizacijo obdržal pravico uživanja na zemljišču, ki jo je s kupoprodajno pogodbo dne 13.6.1961 prodal D.D. Če bi C.C. pravico uporabe obdržal, bi na podlagi ZLNNDL zemljiška knjiga po uradni dolžnosti vknjižila lastninsko pravico v njegovo korist. Ker pa je svojo pravico uživanja prodal, v predmetnem primeru ne gre za podržavljenje nepremičnine, pač pa za prosto razpolaganje z njo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Piran je z izpodbijano delno odločbo zavrnila zahtevo tožeče stranke za denacionalizacijo parc. št. 2738/1 in 2739/1, obe iz vl. št. 3363 k.o. A. in parc. št. 2950/9 iz vl. št. 3384 k.o. B. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da iz historičnega z.k. izpiska za vl.št. 3363 k.o. A. izhaja, da je bila predmet nacionalizacije tudi parc. št. 2739/1, vpisana v 7. z.k. telo navedenega vložka. V B listu je pod zaporedno številko 10, pri navedeni nepremičnini, na podlagi odločbe OBLO Piran, Oddelek za finance, št. 03/6-533/60-59 z dne 3. 12. 1959, vpisana družbena lastnina v upravi Občine Piran. V nadaljevanju je ugotovljeno, da je C.C. s kupoprodajno pogodbo dne 13. 6. 1961 prodal parc. št. 2362, 7. z.k. telo, vl. št. 3363 k.o. A. in vse pravice izhajajoče iz parc. št. 2363, 6. z.k. telo, vl. št. 3363 k.o. B., kupcu D.D. Iz historičnega z.k. izpiska za vl. št. 3363 k.o. A. (list C) izhaja, da je bila na podlagi citirane kupoprodajne pogodbe v zvezi z dodatkom k tej pogodbi z dne 13. 2. 1962, vknjižena pravica brezplačnega uživanja v skladu z 38. in 39. členom Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč na par. št. 2738/1, 2738/2 in 2739/1, v korist D.D., dokler ne izda pristojni organ odločbe o izročitvi teh parcel občini ali komu drugemu. Smiselno enako izhaja iz historičnega z.k. izpiska za vl. št. 3884 k.o. A. (list C) za parc. št. 2950/9 k.o. A. Ker iz ustavne odločbe Up-151/01-11 z dne 3. 10. 2002 izhaja, da bi moral biti v primerih, ko je bila odvzeta tudi pravica uporabe na zemljišču, upravičenec do denacionalizacije tisti, ki mu je bila ta pravica odvzeta ne glede na to, ali je bil prejšnji lastnik ali tisti, ki je pravico uporabe do prejšnjega lastnika pridobil na podlagi pravnega posla ali z dedovanjem, je v konkretnem primeru denacionalizacijski upravičenec D.D., ki je v letu 1961 s kupoprodajno pogodbo kupil od C.C. navedena zemljišča z vsemi pravicami.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je upravni organ v izpodbijani odločbi zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje in kršil materialno pravo ter pravila upravnega postopka. Tako iz izpodbijane odločbe ne izhajajo podatki o osebah, ki so sklenile aneks h kupoprodajni pogodbi z dne 13. 6. 1961, čeprav je domnevati, da so bile iste osebe, ki so sklenile pogodbo z dne 13. 6. 1961. V nadaljevanju še navaja, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da je pok. C.C. s pogodbo z dne 13. 6. 1961 odsvojil z odplačnim pravnim poslom parc. št. 2362. Dne 13. 2. 1962 pa naj bi bil sklenjen aneks k tej pogodbi, s katerim naj bi C.C. prepustil v brezplačno uživanje D.D. parc. št. 2738/1 in 2739/1, obe iz vl. št. 3363 k.o. A. in parc. št. 2950/9 iz vl. št. 3384 k.o. A. Glede na navedeno gre domnevati, da je pok. C.C. na citiranih parcelah kljub nacionalizaciji še vedno izvrševal posest in je na njih torej imel pravico uporabe. Zato bi moral upravni organ prve stopnje dejansko stanje bolj popolno ugotoviti, tako da bi preveril, kakšno je bilo posestno stanje na spornih parcelah po izdaji odločbe o nacionalizaciji in kakšna je bila dejanska vsebina aneksa z dne 13. 2. 1962. Glede na vse navedeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka.

Ministrstvo za okolje in prostor RS je z odločbo št. 4904-60/2007/60 z dne 5. 8. 2010, pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo, zavrnilo.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, sodišču pa je poslala upravne spise, ki so del sodnega spisa III U 421/2010. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana delna odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. V obrazložitvi so podani pravilni razlogi za zavrnitev zahteve za denacionalizacijo. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Iz upravnih spisov, predvsem priloženega z.k. vložka št. 3884 k.o. A. je razvidno, da je bila parc.št. 2950/9 vanj vpisana kot z.k. telo št. 12, last C.C. Leta 1960 je bila na podlagi odločbe ObLO Piran, Oddelek za finance št. 03/6-533/60-59 z dne 3. 12. 1959, vknjižena družbena lastnina v uporabi Občine Piran. Iz C lista navedenega z.k. vložka je razvidno, da se je na podlagi kupoprodajne pogodbe št. R 65/61 z dne 13. 6. 1961 v zvezi z dodatkom k prej navedeni pogodbi, vknjižila pravica uživanja te parcele po 38. in 39. členu Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, v korist D.D., dokler ne izda pristojni organ odločbe o izročitvi parcele občini ali komu drugemu. Enako je iz B lista z.k. vložka št. 3363 k.o. A. razvidno, da je bila parc.št. 2738/1 vpisana v z.k. telo 6 in parc. št. 2739/1 v z.k. telo 7, last C.C. in da sta bili obe parceli nacionalizirani z Zakonom o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Iz C lista navedenega z.k. vložka je razvidna vknjižba pravice brezplačnega uživanja po določbah navedenega zakona, dokler ne izda pristojni organ odločbe o izročitvi parcele občini ali komu drugemu, v korist D.D. na podlagi že omenjene kupoprodajne pogodbe in dodatka k pogodbi. Kot je torej jasno razvidno iz vpisov v obeh z.k. vložkih, je C.C. lahko v letu 1961 D.D. prodal le tisto stvarno pravno pravico, ki jo je po določbah zakona takrat lahko, to je le pravico brezplačnega uživanja po določbah 38. in 39. člena navedenega zakona, ki jo je C.C. prenesel na D.D.. Po določbah 9. točke 1. odstavka 3. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 56/92-odl.US, 13/93-odl.US, 31/93, 24/95-odl.US, 14/97-odl. US, 20/97-odl.US, 65/98, 76/98-odl.US, 66/00, 11/01-odl.US in 18/06-odl.US – ZDen) so upravičenci do denacionalizacije fizične osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Glede na navedeno se status upravičenca presoja zgolj na podlagi določb ZDen. C.C. je po odvzemu lastninske pravice z nacionalizacijo, obdržal pravico uživanja na zemljišču in jo s kupoprodajno pogodbo dne 13. 6. 1961 in dodatkom prodal D.D.. Če bi C.C. pravico uporabe obdržal, bi na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti (Uradni list RS, št. 59/01 – ZLNNDL) zemljiška knjiga po uradni dolžnosti vknjižila lastninsko pravico v njegovo korist. Ker pa je svojo pravico uživanja prodal, v predmetnem primeru ne gre za podržavljenje nepremičnine, pač pa za prosto razpolaganje z njo. Iz vsega navedenega torej izhaja, da navedena zemljišča C.C. niso bila odvzeta, zato tudi mu jih ni mogoče vračati, kar pa ima za posledico, da tožeča stranka, ker ni pravni naslednik denacionalizacijskega upravičenca, nima pravice vložiti zahteve za denacionalizacijo ( 2. odstavek 61. člena ZDen).

Ker je bil torej postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče, v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.