Jedro

Tožnica pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prevzemniku ni odpovedala zaradi objektivnega poslabšanja delovnih pogojev, ampak je podala izredno odpoved zaradi kršitve pogodbe o zaposlitvi – nepravočasnega izplačila plač. Ker v tem primeru ZDR ne predvideva solidarne odgovornosti delodajalca prevzemnika in delodajalca prenosnika za obveznosti nasproti delavcu, ni podana pasivna legitimacija drugotožene stranke – delodajalca prenosnika.

Izrek

Pritožba prvotožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je prvotožena stranka dolžna tožnici obračunati bruto razlike v plačah: za mesec september 2007 v znesku 78,30 EUR, november 2007 v znesku 80,05 EUR, december 2007 v znesku 77,85 EUR, januar 2008 v znesku 80,05 EUR ter februar 2008 v znesku 87,33 EUR, od navedenih zneskov poravnati vse zakonsko določene prispevke in davke, neto znesek pa izplačati tožnici, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. v mesecu za predhodni mesec do dneva plačila (tč. 1/I. izreka); pogodbeno kazen za nezakonito prenehanje delovnega razmerja v bruto znesku 2.092,44 EUR poravnati vse dajatve ter tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2008 dalje (tč. I/2 izreka); obračunati odškodnino za izgubljeno plačilo za čas odpovednega roka v bruto znesku 1.346,33 EUR ter po poravnavi zakonsko določenih prispevkov in davkov izplačati tožnici neto znesek odškodnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2008 dalje do plačila (tč. I/3 izreka); odpravnino, določeno za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v znesku 3.466,71 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2008 dalje do dneva plačila (tč. I/4 izreka); razliko do polne odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, glede na izplačevanje nižje plače od pogodbeno dogovorjene, v znesku 607,89 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2008 dalje do dneva plačila (tč. 5/I izreka). V presežku je tožničin zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje je nadalje zahtevek tožnice proti drugotoženi stranki, da je kot solidarni dolžnik dolžna poravnati obveznosti pod tč. I/3, I/4 in I/5, zavrnilo (II. tč. izreka). Odločilo je še, da je prvotožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 814,74 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo v celoti, smiselno pa zoper ugodilni del sodbe, sta vložili pritožbo prvo in drugo tožena stranka, iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Predlagali sta razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarjata, da je tožnica oblikovala zahtevek tako, da iz njega izhaja, da naj bi bili prvotožena stranka in drugotožena stranka nujna in enotna sospornika. Glede na tako oblikovani tožbeni zahtevek bi sodišče s sodbo lahko ugotovilo utemeljenost tožbenega zahtevka le v celoti, to je zoper obe toženi stranki. V primeru, da bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen zoper eno od toženih strank, bi moralo sodišče zavrniti tožbeni zahtevek v celoti. Sodišče je z izpodbijano sodbo preoblikovalo tožbeni zahtevek tožnice, za kar pa ni podane pravne podlage v določbah ZDSS-1 niti v določbah ZPP. Po oceni toženih strank je za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka bistvena ugotovitev o tem ali je tožena stranka ravnala v skladu z določbami 2. odst. 73. čl. ZDR, po katerih mora delodajalec prevzemnik (prvotožena stranka) pravice in obveznosti iz kolektivne pogodbe zagotavljati delavcem najmanj eno leto. Iz razlogov sodbe ne izhaja, da tožena stranka ne bi ravnala v skladu z določbami 2. odst. 73. čl. ZDR, ravno nasprotno, sodišče samo ugotavlja, da je tožena stranka zagotavljala tožnici višje pravice, kot jih določa KP gradbenih dejavnosti. Sodišče bi kot podlago moralo upoštevati znesek, ki bi ga tožnica prejela izplačanega po KP gradbenih dejavnosti in ne na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Priglaša pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je dne 11. 3. 2010 sklenilo, da se pritožba drugotožene stranke S.G. d.d. - v likvidaciji z dne 5. 2. 2010, zavrže. Obrazložilo je, da je bil zahtevek tožeče stranke zoper drugotoženo stranko S.G. d.d. zavrnjen in tožeči stranki je bilo naloženo, da ji povrne stroške postopka, zato za pritožbo nima pravnega interesa.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih očita pritožba tožene stranke in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, njegova obrazložitev je logično obrazložena ter materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v sodbi, zato se v celoti nanje tudi sklicuje in jih ne ponavlja. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja: Neutemeljen je pritožbeni ugovor prvotožene stranke, da bi moralo sodišče zavrniti tožbeni zahtevek v celoti, če ga je zavrnilo proti drugotoženi stranki, saj je tožnica oblikovala zahtevek tako, da iz njega izhaja, da naj bi bila prvotožena stranka in drugotožena stranka nujna in enotna sospornika. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče pri odločanju ni vezano na pravne kvalifikacije, kot jih v tožbi poda tožeča stranka, temveč na opis dejanskega stanja oz. trditveno podlago zahtevka. Iz trditvene podlage zahtevka ter ob pravilni uporabi materialnega prava je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženi stranki nista sospornika. Toženi stranki namreč za vtoževane obveznosti ne odgovarjata solidarno na podlagi določb 73. čl. ZDR, saj tožnica pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prevzemniku ni odpovedala zaradi objektivnega poslabšanja delovnih pogojev, temveč zaradi dejstva, da je delodajalec prevzemnik kršil pogodbo o zaposlitvi. V takšnem primeru pa ZDR ne predvideva solidarne odgovornosti delodajalca prenosnika, s tem pa tudi ne njegove pasivne legitimacije v predmetnem sporu. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je za vsako izmed toženih strank različna, je zato materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje ni preoblikovalo tožbeni zahtevek tožnice, kot to zatrjuje tožena stranka v pritožbi, temveč je v skladu z 2. členom ZPP pravilno odločilo v mejah postavljenega zahtevka.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so v skladu s pogodbo o trajnem prenosu dela družbe in prehodu delavcev na prvotoženo stranko z dne 1. 3. 2007, prešle pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja tožnice, ki jih je imela na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku na delodajalca prevzemnika (prvotoženo stranko). Drugotožena stranka je tožnico o tem obvestila, hkrati pa jo je seznanila, da veljavnost njene pogodbe o zaposlitvi ni prenehala, temveč se je v celoti prenese na prevzemnika (prvotoženo stranko). Iz dokaznega postopka je razvidno, da je prvotožena stranka tožnici sprva plačevala plačo, kot je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi sklenjeni z delodajalcem prenosnikom, od septembra 2007 dalje pa ji je začela izplačevati nižjo plačo, kot bi ji pripadala po veljavni pogodbi o zaposlitvi. Iz dokaznega postopka izhaja, da pravdni stranki (tožnica in prvotožena stranka) nista sklenili nove pogodbe o zaposlitvi oz. aneksa k veljavni pogodbi o zaposlitvi, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je prvotožena stranka tožnici plačo znižala brez pravne podlage. Prvotožena stranka je tožnici celo izplačala plače, ki so bile pod višino minimalne plače. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo zahtevku tožnice, ki je iz naslova razlike plače zahtevala plačilo razlike do minimalne plače (za mesec september in december pa to zmanjšano za dneve bolniškega staleža).

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi nadalje ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje pri prvotoženi stranki prenehalo dne 1. 2. 2008, na podlagi izredne odpovedi delavca (3. in 4. alinea 1. odst. 112. čl. Zakona o delovnih razmerjih, ZDR – Uradni list RS, št. 42-2006/2002 s spremembami). Po določbi 112. člena ZDR je v takšnem primeru delavec upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Po določbi 3. odstavka 109. čl. ZDR se šteje za delo pri delodajalcu, tudi delo pri njegovih pravnih prednikih. Sodišče prve stopnje je preverilo ali je tožnica pogodbo o zaposlitvi utemeljeno izredno odpovedala ter ali je to storila v skladu z zakonskimi določili. Na podlagi tožničine izpovedbe, ki ji prvotožena stranka ni izrecno oporekala, kot tudi iz predloženih listin je zaključilo, da je prvotožena stranka tožnici plačo za september, november in december 2007 izplačala nižjo, kot je bila dogovorjena z zadnjo pogodbo o zaposlitvi. Ker je bil izpolnjen tudi pogoj po 110. čl. ZDR, da delovnega razmerja zaradi okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka, je pravilno zaključilo, da je tožnica utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 3. in 4. alinee 1. odst. 112. čl. ZDR. Glede na takšno situacijo je sodišče tožnici pravilno priznalo odpravnino, odškodnino in razliko do polne odškodnine, v zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje samo ugotovilo, da je prvotožena stranka tožnici zagotavljala višje pravice, kot jih določa Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti. Nasprotno sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvotožena stranka tožnici izplačevala plačo pod višino minimalne plače, ki je v navedenem obdobju znašala 538,53 EUR bruto in je zato zahtevku tožnice, ki je uveljavljala razliko plače do višine minimalne plače, v celoti ugodilo. Pri tem je sodišče pravilno zaključilo, da mora delodajalec delavcu zagotavljati vsaj minimalno plačo in za dneve bolniškega staleža nadomestilo, izračunano na podlagi take plače. Odločitev sodišča prve stopnje je tako procesno kot materialnopravno pravilna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka je hkrati s pritožbo podala predlog za odložitev sodne takse za pritožbo. Zakon o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008) v 12. členu določa, da o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks odloči sodišče prve stopnje, na predlog stranke. Pritožbeno sodišče bo zato predlog tožene stranke za odložitev plačila sodne takse za pritožbo posredovalo sodišču prve stopnje v odločitev.