Jedro

Najstrožja obličnost pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža pa pomeni, da mora biti sestavljena s sodelovanjem notarja in ima na ta način značaj javne listine. Pri sestavi tovrstne listine mora notar stranke opozoriti na pomen oziroma tveganja v zvezi s sklenitvijo takšnega pravnega posla v smislu 42. člena ZN. S predpisano najstrožjo obličnostjo je zato zagotovljeno varovanje zaupanja v stanje v sodnem registru in s tem publicitetnega načela. Navedeni razlogi pa jasno izkazujejo, da je predpisana obličnost utemeljena v varstvu javnega interesa. To pa pomeni, da je predpisana obličnost tudi pogoj za samo veljavnost pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeči stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank na sklenitev pogodbe o odsvojitvi poslovnih deležev v družbi A.R. d.o.o., v notarskem zapisu, tožečima strankama pa je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.357,52 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje.

Zoper sodbo sta pravočasno vložili pritožbo tožeči stranki zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagali, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločilna dejanska podlaga za odločitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi so sledeče ugotovitve: - tožeči stranki sta objavili oglas za javno zbiranje ponudb za nakup dveh poslovnih deležev v družbi A. R. d.o.o., ki skupaj znašata 20% osnovnega kapitala družbe; - tožena stranka je dne 29. 11. 2005 naslovila na tožeči stranki ponudbo za odkup obeh navedenih poslovnih deležev; - tožeči stranki sta 20. 01. 2006 toženo stranko obvestili o sprejemu ponudbe za nakup poslovnih deležev, pripravili osnutek pogodbe o prodaji in nakupu poslovnega deleža ter toženo stranko pozvali k sklenitvi pogodbe za nakup poslovnih deležev; - pogodba o odsvojitvi deležev v obliki notarskega zapisa ni bila sklenjena.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža, ki naj bi bila potrditvah tožečih strank sklenjena na podlagi sprejema ponudbe tožene stranke, ni bila sklenjena v predpisani obliki iz 3. odst. 416. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/93 - 45/2001 - v nadaljevanju ZGD), v posledici česar je takšna pogodba nična, saj je najstrožja obličnost za tovrstno pogodbo predpisana zaradi varstva javnega interesa.

Tožeči stranki materialnopravne razloge prvostopenjskega sodišča za zavrnitev tožbenega zahtevka izpodbijata s sklicevanjem na drugačno pravno razumevanje navedenega zakonskega določila glede obličnosti posla. Zatrjujeta namreč, da naj bi bila najstrožja obličnost predpisana le za pogodbo kot razpolagalni posel, ne pa tudi za zavezovalni posel, za katerega je potrebno upoštevati splošna določila obligacijskega prava. Po mnenju pritožnikov naj bi bila oblika predpisana za prenos poslovnega deleža v 3. odst. 416. člena ZGD določena zgolj zaradi lažjega dokazovanja in ne za samo veljavnost posla.

Po mnenju pritožbenega sodišča so takšna izhodišča materialnopravno zmotna. Pritožbeno sodišče pri tem pritrjuje razlogom, ki jih je s tem v zvezi podalo že prvostopenjsko sodišče, pri čemer pa glede na pritožbene navedbe poudarja še naslednje ugotovitve. Pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža iz 3. odst. 416. člena ZGD ima obligacijski in korporacijski učinek. Obligacijskopravni učinek te pogodbe je v zavezi odsvojitelja deleža, da na prevzemnika deleža prenese korporacijsko pravna upravičenja iz tega deleža. Korporacijskopravni učinek pa predstavlja spremembo v pravnem razmerju med družbeniki oziroma med družbeniki in družbo. Po mnenju pritožnikov naj bi pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža predstavljala zgolj razpolagalni pravni posel, v posledici česar naj bi predpisana obličnost učinkovala zgolj v tem obsegu. Takšno izhodišče je po mnenju pritožbenega sodišča zmotno. Pogodba že pojmovno predstavlja obliko dvostranskega pravnega posla, za katero je potrebno soglasje volje obeh pogodbenih strank, vendar s samo sklenitvijo pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža še ne nastopijo učinki v smislu razpolagalnega pravnega posla, saj je za to potreben še postopek v smislu določbe 417. člena ZGD, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Pogodba kot dvostranski pravni posel šele ustvarja pravice in obveznosti pogodbenih strank, kar je njen učinek v smislu zavezovalnega pravnega posla. Zato pogodbe o odsvojitvi deleža ni mogoče razumeti zgolj v smislu razpolagalnega pravnega posla. Zakon torej ne loči med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom, kot zatrjujeta pritožnika. Tega ni mogoče utemeljevati niti s sklicevanjem na besedilo 15. člena nemškega Zakona o družbah z omejeno odgovornostjo (GmbHG), iz katerega naj bi bila povzeta ureditev v 416. členu ZGD. 4. odst. 15. člena GmbHG, ki ni povzet v določbo 416. člena ZGD, sicer obravnava zavezovalni kot razpolagalni del posla v okviru prenosa poslovnega deleža, vendar je bistvo tega določila v tem, da to določilo izrecno predpisuje obličnost tako zavezovalnega kot razpolagalnega dela posla. Navedeno določilo tako jasno izraža, da je predpisana obličnost v javnem interesu, kakor tudi, da dogovor, ki ni sklenjen v predpisani obliki, nima učinka. Vendar pa je zmotno izhodišče pritožnikov, da je iz okoliščine, da slovenski ZGD ni povzel tudi določila nemškega GmbHG, ki posebej ureja obličnost zavarovalnega dela posla, sklepati, da je obličnost v smislu 3. odst. 416. člena ZGD predpisana zgolj v smislu razpolagalnega dela posla.

Pravilno je torej izhodišče prvostopenjskega sodišča, da je najstrožja obličnost v 3. odst. 416. člena ZGD predpisana za veljavnost samega posla in ne zgolj zaradi lažjega dokazovanja pridobitve poslovnega deleža, kot zatrjujeta tožeči stranki v pritožbi. V kolikor bi predpisana obličnost zagotavljala zgolj lažje izkazovanje pridobitve poslovnega deleža, bi bilo temu zadoščeno že z manj strogo obličnostjo (npr. overitev podpisa pogodbe), ki bi odpravljala dvom glede verodostojnosti izkazanega prenosa. Takšna obličnost je npr. predpisana tudi za zemljiškoknjižno dovolilo v primeru vknjižbe prenosa stvarne pravice na nepremičnini (33. člen ZZK). Najstrožja obličnost pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža pa pomeni, da mora biti sestavljena s sodelovanjem notarja in ima na ta način značaj javne listine. Pri sestavi tovrstne listine mora notar stranke opozoriti na pomen oziroma tveganja v zvezi s sklenitvijo takšnega pravnega posla v smislu 42. člena Zakona o notariatu. S predpisano najstrožjo obličnostjo je zato zagotovljeno varovanje zaupanja v stanje v sodnem registru in s tem publicitetnega načela. Navedeni razlogi pa jasno izkazujejo, da je predpisana obličnost utemeljena v varstvu javnega interesa. To pa pomeni, da je predpisana obličnost tudi pogoj za samo veljavnost pogodbe (glej tudi Bojan Zabel, veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, GV Založba 2007, 3. knjiga, stran 104).

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je zato prvostopenjsko sodišče pravilno sklepalo na neutemeljenost tožbenega zahtevka, pri čemer so v celoti neutemeljeni pritožbeni očitki glede nepravilne uporabe materialnega prava. Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP je odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Ker tožeči stranki nista uspeli s pritožbo, nista upravičeni do povrnitve nastalih stroškov pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).