Jedro

Kršitve določb ZTVCP s strani oškodovanca ne pretrgajo vzročne zveze med kršitvami teh določil na strani obdolženca in nastalo posledico, saj so bile te za obdolženca pričakovane.

Izrek

Pritožbi obdolženega A. B. se d e l n o u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji s p r e m e n i tako, da se obdolžencu kazen, določena v okviru pogojne obsodbe, zniža na 2 (dva) meseca, sicer se pritožba z a v r n e kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi .

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obdolženi A. B. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po čl. 325/I KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo treh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta.

Odločeno je še bilo, da mora obdolženi povrniti stroške kazenskega postopka v znesku 88.089,00 SIT in plačati na 45.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Proti tej sodbi se je pritožil obdolženi A. B. po zagovornici zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti očitanega mu kaznivega dejanja.

Pritožba je le delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne sprejema navedbe pritožnika v vloženi pritožbi, da ni prav nikakršnega dokaza za to, da bi obdolženec s svojo vožnjo kršil določila člena 49/II Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, še preden je zaznal oškodovanca in reagiral z zaviranjem in zavijanjem v levo. Kot pravilno namreč sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolžencu v obravnavanem primeru kršitev navedenih zakonskih določil dokazana, saj je do takšne ugotovitve prišlo na podlagi strokovno narejenega in ustrezno argumentiranega izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke. Izvedenec je po proučitvi in analizi sodnega spisa zaključil, da je bilo vozilo obdolženca, ko je zavijalo s prednostne ceste na ustje odcepa za parkirišče, v trenutku, ko je le-ta reagiral s še močnejšim zavijanjem v levo in močnim zaviranjem, že levo izven prednostne ceste in je bilo od desnega roba odcepa oddaljeno za okrog 2 metra.

Torej je bil obdolženec, glede na to, da je bila širina njegovega vozila 1,559 metra in širina desnega voznega pasu gledano v smeri vožnje obdolženca 3,2 metra, v trenutku, ko je zaznal oškodovanca, z delom svojega vozila že na levem voznem pasu, kar dokazuje, da je zavijal levo iz prednostne ceste na parkirišče v nasprotju z zgoraj navedenim cestnoprometnim predpisom.

Strinja pa se sodišče druge stopnje z navedbo pritožnika, da je bil tudi oškodovanec tisti, ki je kršil določila predpisov, ki urejajo varnost prometa. Že iz ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi in zbranih dokazov izhaja, da oškodovančevo kolo že pred nesrečo ni bilo tehnično izpravno, saj na kolesu ni gorela prednja luč za osvetljevanje vozišča, oziroma v času vožnje ni bilo dinamo v položaju delovanja. Žarnica ni svetila tudi potem, ko so dali policisti dinamo v položaj delovanja. Iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti za oškodovanca pa izhaja, da je alkotest pokazal 0,77 g/kg alkohola v izdihanem zraku. Tudi iz alkoholimetrične analize inštituta za sodno medicino izhaja, da je imel oškodovanec ob odvzemu krvi dne 23. 10. 1996 ob 22.40 uri še med 0,69 do 0,72 g/kg alkohola v krvi.

Kljub takšnim ugotovitvam pa je po presoji sodišča druge stopnje sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolžencu očitana kršitev cestnoprometnih predpisov v vzročni zvezi z nastalo prometno nesrečo in da kljub protipredpisni vožnji oškodovanca do nesreče ne bi prišlo, če bi obdolženec vozil v skladu z zakonskimi določili.

Oškodovančeva protipredpisna vožnja ni prekinila vzročne zveze med protipredpisno vožnjo obdolženca in nastalo prometno nesrečo s v postopku pred sodiščem prve stopnje pravilno ugotovljenimi posledicami, saj je bil oškodovanec v dani situaciji ovira, katero je obdolženec tam lahko pričakoval. Zavijal je namreč na parkirni prostor, kjer je mogoče pričakovati večje število drugih udeležencev v prometu, med njimi tudi kolesarjev, saj je v bližini mestno središče s številnimi trgovinami in gostinskimi lokali, avtobusna postaja ter tudi hotel. Poleg tega pa iz obdolženčevega zagovora izhaja, da sta mu tik pred trčenjem z oškodovancem iz nasprotne smeri pripeljala dva kolesarja, kar je okoliščina, na podlagi katere bi lahko sklepal, da je na parkirni površini še kakšen kolesar in bi temu primerno moral voziti previdneje, oziroma biti še bolj pozoren prav na kolesarje, kot udeležence v prometu in temu primerno ustrezno zmanjšati hitrost vožnje, ki po mnenju izvedenca cestnoprometne stroke, glede na običajne hitrosti pri takšnem zavijanju iz glavne na stransko cesto niti ni bila majhna, peljal je namreč okoli 30 km/h. Kljub temu, da hitrost vožnje obdolženca ni pod obtožbo, pa je vendarle to dejstvo pomembno pri presoji vzročne zveze med obdolžencu očitano kršitvijo in nastalo prometno nesrečo. Izvedenec cestnoprometne stroke v svojem izvedenskem delu namreč zaključuje, da bi obdolženec ob enakem reagiranju z zaviranjem in zavijanjem v levo, svoje vozilo lahko zaustavil do mesta trčenja, če bi vozil s hitrostjo največ do 20 km/h, vozilo obdolženca pa je trčilo v kolesarja oziroma oškodovanca s takšno hitrostjo. To pa pomeni, da bi obdolženi, če je že vozil z navedeno hitrostjo moral peljati v celoti po svojem voznem pasu, saj bi mu le-to v dani situaciji omogočilo preprečitev nezgode, tudi z vožnjo naravnost, kamor je bil, po lastnih navedbah, namenjen.

Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je podana v obdolženčevo korist, obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji (člen 386 ZKP). Preizkus odločbe o obdolžencu izrečeni kazenski sankciji je pokazal, da je bila izbira pogojne obsodbe kot posebne sankcije opominjevalne narave pravilna.

Pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dalo premalo poudarka olajševalnim okoliščinam, še posebej soprispevku oškodovanca, ki je tudi kršil cestnoprometne predpise. Izvedenec cestnoprometne stroke namreč v izvedenskem mnenju zaključuje, da bi oškodovanec zmanjšal tveganje pri vožnji, če bi vozil v brezhibnem psihofizičnem stanju, z brezhibnim kolesom in prižgano sprednjo lučjo ter z vožnjo po desnem delu vmesne ceste. Tako bi bil za obdolženca mnogo bolje zaznaven, poleg tega pa bi imel več časa in prostora za zaznavo obdolženčevega vozila in smotrno reagiranje na njegov način vožnje. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče zaključilo, da bosta tudi na dva meseca znižana kazen zapora v okviru pogojne obsodbe in že, s strani sodišča prve stopnje, določena preizkusna doba enega leta, dosegli svoj namen.

Pri odločanju o pritožbi sodišče druge stopnje ni zasledilo nobenih nepravilnosti, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti, zato je bilo potrebno odločiti tako, kot izhaja iz izreka te sodne odločbe.

Izpodbijana sodba je bila delno spremenjena v obdolženčevo korist, zato ta ni dolžan plačati povprečnine (čl. 98/II ZKP).