Jedro

Iz vsebine obtožnega načela izhaja, da preiskovalni sodnik sme odrediti pripor samo iz tistega pripornega razloga in glede tistega kaznivega dejanja in osumljenca, kot je predlagal državni tožilec, ni pa izključno vezan na dejstva in dokaze, s katerimi je tožilec utemeljil svoj predlog; upoštevati sme tudi tista dejstva in dokaze, ki so razvidni iz spisa.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega D.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je zoper osumljenega D.G. v zvezi z utemeljenim sumom storitve kaznivih dejanj poskusa umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom KZ in treh kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 133. člena KZ odredila pripor iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki teče od 29.8.2006 od 9.08 ure dalje. Zunaj obravnavani senat Okrožnega sodišča v Kopru je pritožbo osumljenčevega zagovornika zoper navedeni sklep zavrnil kot neutemeljeno.

Osumljenčev zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve 20., 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (URS) ter 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP). Vrhovnemu sodišču je predlagal, da izpodbijana sklepa razveljavi in pripor, odrejen zoper osumljenca, odpravi.

Vrhovna državna tožilka A.M., specialistka, je v odgovoru na zahtevo (2. odstavek 423. člena ZKP) predlagala njeno zavrnitev. Zavrača trditve v zahtevi, da se drugostopenjski organ ni opredelil do bistvenih navedb pritožbe in ugotavlja, da v izpodbijanem sklepu podrobno povzema pritožbene navedbe, da se do njih določno in vsebinsko popolno opredeli in da ima vse potrebne sestavine, ki jih zahteva 2. odstavek 202. člena ZKP, zaradi česar mu ni mogoče očitati zatrjevanih kršitev pravice do pritožbe, do obrambe, poštenega sojenja, kakor tudi ne, da nima razlogov o odločilnih dejstvih (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP). Vrhovna državna tožilka se ob tem tudi ne strinja s stališčem zahteve, da je sodišče v celoti vezano na dejstva in dokaze, s katerimi je tožilec obrazložil svoj predlog za odreditev pripora. S tem je v zvezi opozarja na določbo 2. odstavka 202. člena ZKP, ki izrecno navaja vsebino sklepa, ne pa tudi vsebine tožilčevega predloga.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvo zagovornikovih izvajanj je v očitkih, da se zunajobravnavani senat kot pritožbeni organ ni opredelil do pritožbenih navedb, da mora državni tožilec v skladu z 2. odstavkom 204.a člena ZKP določno obrazložiti okoliščine, ki lahko vplivajo na odločitev o posameznih ukrepih; da je preiskovalni sodnik pri odločanju o predlaganih ukrepih vezan na tožilčev predlog tako v formalnem kot vsebinskem pogledu in da je v konkretnem primeru preiskovalna sodnica o priporu odločala na podlagi prilog kazenske ovadbe, ne pa vsebinskih navedb državne tožilke in obrambe. Dalje vložnik zahteve pritožbenemu sodišču očita, da ni presojalo in se opredelilo tudi do vseh ostalih pritožbenih navedb, temveč je zgolj odločilo, da pritožba ni utemeljena. V navedenem zagovornik vidi kršitve pravice do poštenega sojenja (6. člen EKČP), pravice obrambe (25. člen Ustave), 383. člena in 1. odstavka 395. člena ZKP ter 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijanega sklepa zaradi navedenega naj ne bi bilo moč preizkusiti.

Skladno z ustaljeno ustavno sodno presojo, na katero se vložnik zahteve utemeljeno sklicuje, sodišče, ki odloča o pritožbi, ne sme mimo konkretnih in relevantnih pritožbenih navedb; te mora vsebinsko obravnavati in se do njih opredeliti ter obrazloženo sprejeti ali zavrniti trditve in stališča pritožnika.

Ni pa se mogoče strinjati z vložnikovimi ugotovitvami, da zunaj obravnavani senat pri odločanju o pritožbi teh zahtev ne bi upošteval. V obrazložitvi odločbe namreč natančno in obširno povzema pritožbene navedbe, s katerimi je zagovornik izpodbijal obstoj zakonskih pogojev za pripor (utemeljen sum, priporni razlog in neogibnost pripora za varnost ljudi), vključno z navedbami glede obsega vezanosti preiskovalnega sodnika na predlog državnega tožilca. Vse te pritožbene navedbe je senat tudi vsebinsko obravnaval in jih obrazloženo zavrnil s tem, ko je presodil, da je sklep preiskovalne sodnice zadostil zahtevam določbe 2. odstavka 202. člena ZKP, ki predpisuje vsebino sklepa o priporu, pri čemer se utemeljeno sklicuje tudi na obrazložitev sklepa o odreditvi pripora, glede katerega je ugotovil, da vsebuje prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih. V nadaljevanju obrazložitve zunajobravnavani senat obširno in določno navaja razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je osumljenec storil obravnavana kazniva dejanja, pritrjuje ugotovitvam o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, pri čemer posebej izpostavlja osumljenčevo psihično stanje z znaki motenosti v času storitve kaznivega dejanja, navaja pa tudi razloge glede neogibnosti pripora za varnost ljudi ter obenem zavrača možnost nadomestitve pripora z milejšim ukrepom.

Glede vezanosti preiskovalnega sodnika na predlog državnega tožilca za odreditev pripora, ki jo problematizira vložnik zahteve, je treba pojasniti, da je državni tožilec po zaslišanju osumljenca dolžan izjaviti (na podlagi ovadbe in drugega gradiva, s katerim razpolaga ob privedbi osumljenca) ali bo zahteval uvedbo kazenskega postopka in za katero kaznivo dejanje (to mora biti konkretizirano v tolikšni meri, da osumljencu omogoča obrambo), izkazati pa mora tudi utemeljenost suma in obstoj pogojev za odreditev pripora ali drugega nadomestnega ukrepa. Iz vsebine obtoženega načela izhaja, da preiskovalni sodnik sme odrediti pripor samo iz tistega pripornega razloga in glede tistega kaznivega dejanja in osumljenca, kot je predlagal državni tožilec, ni pa izključno vezan na dejstva in dokaze, s katerimi je tožilec utemeljil svoj predlog; upoštevati sme tudi tista dejstva in dokaze, ki so razvidni iz spisa.

Po navedenem se pokaže, da je preiskovalna sodnica pri odreditvi pripora v dovoljenih okvirih izhajala iz predloga državnega tožilca in da pri tem ni prekoračila svojih pooblastil. Tudi drugostopenjski organ je zadovoljivo odgovoril na pritožbene navedbe zagovornika s tem, ko je ugotovil, da je preiskovalna sodnica odredila pripor na predlog državnega tožilca skladno s 1. odstavkom 201. člena ZKP ali drugače povedano: tudi pritožbeni organ ocenjuje, da preiskovalna sodnica ni prekoračila pooblastil, ki jih ima v okviru določbe 1. odstavka 201. člena ZKP.

Zagovornik ne konkretizira očitkov, da sodišče druge stopnje naj ne bi odgovorilo tudi na ostale pritožbene navedbe, saj ne pove, na katere od njih naj ne bi bilo odgovorjeno. Zato na takšne posplošene navedbe ni mogoče odgovoriti.

Ker po navedenem zunajobravnavnemu senatu ni mogoče očitati kršitev konvencijskih, ustavnih in zakonskih določb, na katere se sklicuje zagovornik, je Vrhovno sodišče njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).