Jedro

V obravnavanem primeru so razlogi za omejitev gibanja tožniku takšne narave, da niso mogli ponehati, saj je razlog za omejitev gibanja v tem, da je tožnik nezakonito prečkal mejo države članice, ne želi pa tudi, da bi Hrvaška obravnavala njegovo prošnjo za azil. Ni napaka, če se izpodbijani sklep sklicuje na razloge, ki so obstajali že ob izdaji prvotnega sklepa o omejitvi gibanja, saj so to razlogi, ki obstajajo še sedaj.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku podaljšala omejitev gibanja še za en mesec na prostore Centra za tujce, in sicer od dne 10. 1. 2014 od 12.00 ure do dne 10. 2. 2014 do 12.00 ure, ker razlogi za omejitev še vedno obstajajo. V obrazložitvi odločbe navaja, da je bilo tožniku gibanje že omejeno, ker je ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice. Zoper prvi sklep o omejitvi gibanja je vložil tožbo, ki pa je bila zavrnjena, odločitev pa je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS. Medtem je tožena stranka že izdala sklep, da bo tožnikovo prošnjo obravnavala Republika Hrvaška, zoper ta sklep pa je tožnik vložil tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe. Ker je tožnik pri podaji prošnje izjavil, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, tožena stranka ugotavlja, da obstajajo utemeljeni razlogi, da se bo uradni predaji Republiki Hrvaški izognil. Ker dublinski sklep še ni pravnomočen in se tožnika v Republiko Hrvaško še ne more predati, se je tožena stranka odločila, da tožniku podaljša omejitev gibanja še za en mesec. Tožniku je omejeno gibanje na prostore Centra za tujce, saj je ves čas postopka nakazoval, da se na Hrvaško ne želi vrniti. Torej so podani razlogi za omejitev gibanja iz 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), saj je tožnik navedel, da je v Republiko Hrvaško vstopil ilegalno, tam ni zaprosil za mednarodno zaščito in je izjavil, da na Hrvaškem sploh ne bi ostal iz razlogov, ki so bili navedeni že v prvem sklepu o omejitvi gibanja.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ne bi smela kar avtomatično podaljšati ukrepa omejitve gibanja in da je treba podaljšanje presojati izolirano v smislu zadnjih treh mesecev, ko se ukrep že izvaja, opredeliti bi se morala do vprašanja, ali so razlogi za omejitev podani tudi v zadnjih treh mesecih in ne, ali so bili podani v času izdaje prvotnega sklepa. Izpodbijani sklep se v celoti sklicuje na razloge, ki so obstajali že ob izdaji prvotnega sklepa o omejitvi gibanja. Ne vsebuje nobenih novih razlogov in ne presoje, zakaj naj bi bil tak ukrep z vidika testa sorazmernosti še vedno nujen. Obrazložitev sklepa je tako pomanjkljiva, da se ga ne da preizkusiti. Poleg tega tožniku ni bila dana možnost, da se pred izdajo izpodbijanega sklepa izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Tožena stranka pred izdajo sklepa ni izvedla nobenega dokaznega postopka. Tožnik si res ne želi biti v postopku pridobitve mednarodne zaščite obravnavan na Hrvaškem, vendar pa to ni ključna okoliščina tega spora, ki je v tem, da se bo predaji izognil. Tožena stranka ni izkazala, da so razlogi za omejitev gibanja še vedno podani. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je vpogledalo v sodni spis opr. št. I U 31/2014, kjer se nahaja tudi upravni spis v tej zadevi in sklep o omejitvi gibanja št. 2142-228/2013/4 (1313-09) z dne 11. 10. 2013, zaslišan pa je bil tožnik na sodišču že ob reševanju tožbe zoper ta sklep. Iz navedenega sklepa je razvidno, da je tedaj tožena stranka tožniku omejila gibanje iz razloga po prvem odstavku 59. člena ZMZ, ki med drugim določa, da lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 51. člena tega zakona med drugim tudi, če obstaja dokaz ali posredna okoliščina iz Uredbe 2003/343/ES, vključno s podatki iz poglavja III Uredbe 2000/2725/ES, na podlagi katerega se ugotovi, da se je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice (2. alineja prvega odstavka 59. člena ZMZ, sedaj 2. alineja drugega odstavka 59. člena ZMZ). Pravilnost tedanje odločitve tožene stranke je potrdilo tudi Upravno sodišče RS s sodbo opr. št. I U 1595/2013-13 z dne 22. 10. 2013 in Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. I Up 472/2013 z dne 5. 12. 2013. Obe sodišči sta ugotovili, da je zgoraj navedeni razlog podan. Tako iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS izhaja, da je tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in ob zaslišanju na sodišču sam izpovedal, da je ilegalno vstopil v Republiko Hrvaško, iz te države pa v Republiko Slovenijo, kar pomeni, da je podan zakonski dejanski stan, določen v 2. alineji prvega odstavka 59. člena ZMZ. Iz te sodbe je tudi razvidno, da tožnik v Republiki Hrvaški po lastnih navedbah ne želi zaprositi za mednarodno zaščito. Poleg tega je do leta 2016 razpisan ukrep „zavrnitve vstopa v schengensko območje“. Tožnika bo treba v obravnavo predati odgovorni državi, do takrat pa se po schengenskem območju ne sme gibati in mu je bilo zato potrebno gibanje omejiti.

Iz tožbenih navedb ne izhaja, da bi bile sedaj podane drugačne okoliščine, ki bi lahko vplivale na omejitev gibanja. Tožnik v tožbi navaja, da bi se morala tožena stranka opredeliti do vprašanja, ali so razlogi za omejitev gibanja podani tudi v zadnjih treh mesecih. Vendar pa so razlogi za omejitev gibanja take narave, da niso mogli ponehati, saj je razlog za omejitev gibanja v tem, da je tožnik nezakonito prečkal mejo države članice, ne želi pa tudi, pa bi Hrvaška obravnavala njegovo prošnjo za azil. Nikakršna napaka ni, če se izpodbijani sklep sklicuje na razloge, ki so obstajali že ob izdaji prvotnega sklepa o omejitvi gibanja, saj so to razlogi, ki še sedaj obstajajo. Obrazložitev sklepa ni pomanjkljiva, da se ga ne bi dalo preizkusiti, kot se navaja v tožbi. V obrazložitvi je navedeno, zakaj je bilo tožniku gibanje omejeno, da je bila ta odločitev potrjena in da je bil tudi že izdan sklep na podlagi dublinske uredbe. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu tudi pojasnila, da obstajajo utemeljeni razlogi, da se bo tožnik uradni predaji Republiki Hrvaški izognil, pojasnjeno pa je tudi, zakaj se je tožena stranka odločila za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce. Torej je obrazložitev dovolj popolna, da se da sklep preizkusiti. Glede tožbenega očitka, da tožniku ni bila dana možnost, da se pred izdajo izpodbijanega sklepa izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, pa sodišče meni, da to ni taka napaka, da bi bilo zaradi tega potrebno izpodbijani sklep odpraviti, saj – kot je bilo zgoraj pojasnjeno – iz tožbenih navedb ne izhajajo drugačne okoliščine, ki bi lahko vplivale na omejitev gibanja. Sodišče se ne strinja s tem, da tožena stranka ni izkazala, da še vedno obstojijo razlogi za tožnikovo omejitev gibanja, saj je to v zadostni meri utemeljila v izpodbijanem sklepu, kot je že zgoraj navedeno.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).