Jedro

Določbo 4. odst. 82. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) je potrebno razlagati tako, da se v tej določbi 6 mesečni rok nanaša na primere, ko je bilo o prejšnji prošnji odločeno meritorno, torej odločeno o utemeljenosti razloga prekinitve prestajanja zaporne kazni.

Izrek

1. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za pravosodje RS, št. ... z dne 19. 8. 2003 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo po uradni dolžnosti odpravila odločbo direktorja Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij, opr. št. ... z dne 28. 7. 2003 in prošnjo tožeče stranke za prekinitev prestajanja kazni kot nedovoljeno zavrgla. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da je tožeča stranka prvo prošnjo za prekinitev prestajanja kazni vložila 17. 6. 2002. O prošnji, v kateri je bil kot razlog za prekinitev navedeno zdravstveno stanje obsojenca, je prvostopni upravni organ odločil 12. 8. 2002, o pritožbi pa je bilo odločeno 27. 8. 2002. Naslednjo prošnjo za prekinitev prestajanja zaporne kazni iz istih razlogov je tožeča stranka vložila 20. 1. 2003, prošnja pa je bila v skladu z določbo četrtega odstavka 82.člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. list RS, št. 22/2000, 110/2000 - v nadaljevanju ZIKS-1) zavržena dne 23. 1. 2003, saj je bila vložena pred pretekom 6 mesečnega roka, drugostopni organ pa je o pritožbi odločil 10. 3. 2003. Z navedenim datumom je začel ponovno teči šestmesečni rok, po katerem je mogoče iz istih razlogov, v konkretnem primeru iz zdravstvenih razlogov, ponovno vložiti prošnjo za prekinitev prestajanja kazni. Zadnjo negativno odločbo je namreč šteti kot negativno odločbo o vloženi prošnji, ne glede na to, da z njo ni bilo odločeno o zahtevku, ampak je bila zavržena iz formalnih razlogov in se organ sploh ni spuščal v vsebinsko obravnavanje stvari. Iz navedenih razlogov je bila prošnja tožeče stranke za prekinitev prestajanja kazni iz zdravstvenih razlogov, ki jo je tožeča stranka vložila dne 13. 6. 2003, preuranjena, saj še ni poteklo šest mesecev od dneva, ko je bilo odločeno o prejšnji pritožbi. Ponovna prošnja iz istih razlogov se glede na določbo 82. člena ZIKS-1 vloži šele po preteku šest mesecev od te odločbe. Tožena stranka pa je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla tudi, da je mogoče prestajanje kazni obsojencu ne glede na navedeno prekiniti tudi po uradni dolžnosti in brez posebne prošnje, če bi se njegovo zdravstveno stanje tako poslabšalo, da kazni zapora ne bi bil več sposoben prestajati. Tožnik v tožbi navaja, da se sin nahaja na prestajanju zaporne kazni v A že 14 mesecev. V zaporu prestaja kazen zaradi storitve kaznivega dejanja po členu 217 KZ RS, ki bi ga naj storil kot mladi podjetnik že leta 1992 tako, da ni mogel v roku poravnati obveznosti za nabavljeno robo. Za storjeno kaznivo dejanje iz leta 1992, ko je bil star 21 let, je bil kaznovan leta 2000, sedaj ko je star 33 let pa prestaja to kazen. Sin je bolnik in ga še po 14 mesecih zapora niso mogli razporediti na oddelek. Ves čas se nahaja v bolniški sobi, v tem času pa je bil že štirikrat hospitaliziran v psihiatrični bolnišnici. Zaradi sinovega kritičnega stanja je zaprosil za prekinitev prestajanja kazni, saj le to prestaja sin pod vplivom zdravil, v zadnjem času pa je shujšal za 15 kg, saj njegovo telo hrane ne sprejema. Prekinitev prestajanja kazni so podprli v A in njihova zdravstvena služba, Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij pa je mnenje zavoda njihove zdravstvene službe negirala in odločila, da njegova prošnja ni utemeljena. Tožena stranka je odpravila odločbo prvostopnega upravnega organa in njegovo prošnjo z dne 13. 6. 2003 zavrgla, z obrazložitvijo, da še ni poteklo šest mesecev od zadnje vložene prošnje iz istih razlogov. Tožeča stranka se z navedeno odločitvijo ne strinja, saj je prvo prošnjo vložila dne 17. 6. 2002, o njej je bilo odločeno 27. 8. 2002. Naslednjo prošnjo je vložila 20. 1. 2003, o njej pa je bilo odločeno 10. 3. 2002, torej 13 dni pred potekom šestih mesecev. Prošnja je bila tako seveda spoznana za nedovoljeno in zavržena. Prošnja torej ni bila obravnavana, bila je zavržena, zato niso bili podani pogoji za štetje šestmesečnega roka od samega začetka. To dejstvo je pri obravnavanju njegove prošnje z dne 13. 6. 2003 Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij upoštevala in je prošnjo obravnavala, Ministrstvo za pravosodje pa je napačno, v nasprotju z določbo drugega odstavka 82. člena ZIKS-1 pritožbo zavrglo. Iz navedenega razloga tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in sprejme sklep, da se tožnikovi prošnji ugodi, ter dovoli začasna prekinitev prestajanja zaporne kazni iz zdravstvenih razlogov sinu AA. V tožbi je tožeča stranka podla tudi predlog za oprostitev plačila sodnih taks, ki ga je utemeljevala z prijemanjem pokojnine v znesku 102.000,00 SIT, ter navedbo, da vzdržuje še nezaposleno ženo, delno pa sina v zaporu. Tožena stranka odgovorna na tožbo ni posredovala, poslala pa je upravne spise. Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem sporu. Tožba je utemeljena. K 1. točki izreka: V obravnavani zadevi je med strankama sporna odločitev tožene stranke, ki je v pritožbenem postopku po uradni dolžnosti odpravila odločbo prvostopnega upravnega organa, ter prošnjo tožeče stranke z dne 13. 6. 2003 kot preuranjeno zavrgla. Tožena stranka je svojo odločitev o zavrženju vloge utemeljila z določbo četrtega odstavka 82. člena ZIKS-1. Štela je, da je bilo o prejšnji prošnji za prekinitev prestajanja zaporne kazni z dne 20. 1. 2003 odločeno 10. 3. 2003, ko je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločitev prvostopnega upravnega organa (odločba št. ...z dne 23. 1. 2003), s katero je ta prej navedeno prošnjo kot preuranjeno zavrgel. V zvezi z navedeno odločitvijo je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da je zadnjo drugostopno odločbo (št. ... z dne 10. 3. 2003) šteti kot negativno odločbo o vloženi prošnji, ne glede na to, da z njo ni bilo odločeno o zahtevku prošnje, ampak je bila zavržena iz formalnih razlogov in se organ ni spuščal v vsebinsko obravnavanje stvari. Tako se v obravnavani zadevi, ne glede na to, da se sodišče strinja z navedbo tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je odločbo št. ... z dne 23. 1. 2003 šteti za negativno odločbo, pokaže kot sporno vprašanje, kako tolmačiti določbo četrtega odstavka 82.člena ZIKS-1 v takih primerih. Navedeno določbo četrtega odstavka 82.člena ZIKS-1 ("Prošnja za prekinitev prestajanja kazni iz istih razlogov se lahko ponovi po preteku šestih mesecev od dneva, ko je bilo odločeno o prejšnji prošnji") sodišče razlaga drugače kot tožena stranka. Meni namreč, da je potrebno navedeno določbo razlagati tako, da se rok nanaša na primere, ko je bilo o prejšnji prošnji odločeno meritorno, torej o utemeljenosti razloga prekinitve prestajanja kazni. Navedena razlaga sporne določbe temelji namreč na namenu inštituta prekinitve prestajanja kazni, da se obsojencu lahko dovoli prekinitev prestajanja zaporne kazni, torej gre za obsojenčevo pravico, utemeljeno z razlogi navedenimi v določbi 24. člena ZIKS-1. Razlaga, kot jo je uporabila tožena stranka v izpodbijani odločbi, pa bi to obsojenčevo pravico omejevala v nasprotju s prej navedenimi določbami preko namena zakona, ki je v tem, da se prepreči prepogosto vsebinsko obravnavanje prošenj za prekinitev prestajanja kazni. Tako po presoji sodišča odločitev, ki temelji na formalnih razlogih za zavrženje prošnje, ne pomeni odločanja v smislu prej citirane določbe četrtega odstavka 82. člena ZIKS-1. Po presoji sodišča pa je tožena stranka v obravnavani zadevi odločila tudi v nasprotju z določbo drugega odstavka 253. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00-v nadaljevanju ZUP). V navedeni določbi je namreč urejena prepoved spremembe v škodo pritožnika, ki pa jo je dopustno prekoračiti le, kadar organ odloča v škodo pritožnika v tistem delu, ki presega meje preizkusa iz 247. člena ZUP in v primeru, ko je za spremembo odločbe v škodo pritožnika podan kateri od razlogov, navedenih v določbi 274. člena (odprava oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici), v določbi 278. člena (izredna razveljavitev) ali v določbi 279.člena ZUP (ničnost odločbe). Če nobeden od navedenih razlogov ni podan, pritožbeni organ v škodo pritožnika ne more odločati. Ker je sporno zadevo tožena stranka obravnavala na podlagi pritožbe tožeče stranke (kar izhaja iz uvoda izpodbijane odločbe), je tožena stranka s tem, ko je prvostopno odločbo odpravila ter prošnjo tožeče stranke zavrgla, odločila v škodo pritožnika. Tožečo stranko je z navedeno odločitvijo spravila v procesno slabši položaj, saj njene pritožbe sploh ni presojala, pravna podlaga za odpravo odločbe po uradni dolžnosti pa po navedenem ni bila podana. Glede na navedeno je zato sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.50/97 in 70/00- ZUS), ter 3. točke prvega odstavka 60. člena ZUS v zvezi z 2. točko prvega odstavka 25. člena ZUS izpodbijano odločbo odpravilo in jo v skladu z drugim odstavkom citiranega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo morala v roku določenem v tretjem odstavku 60.člena ZUS odločiti skladno s pravnim mnenjem izraženim v tej sodbi. K 2. točki izreka: V skladu s 13. členom Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90-prečiščeno besedilo, RS št. 14/91, 38/96, 20/98, 50/98, 70/00-ZST) sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila taks stranko, če bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Ker iz predloženih dokumentov (Odločbe o odmeri dohodnine za leto 2002 za tožečo stranko, ter odločbe o odmeri dohodnine za soprogo tožeče stranke, ter dokazil o izplačilo pokojnine za tožečo stranko) izhaja višina dohodkov tožeče stranke, ter njegove soproge (109.638,00 SIT ), je sodišče ocenilo, da bi bilo s plačilom sodne takse ogroženo preživljanje tožnika in njegove družine, zato je predlogu za oprostitev plačila sodne takse ugodilo.V skladu s 14. členom ZST sklep o oprostitvi plačila taks učinkuje od dneva, ko je bil pri sodišču vložen predlog za oprostitev in velja za vse vloge in dejanja, za katera je nastala obveznost tega dne ali pozneje.