Jedro

Sodišče je izdajo nadomestne sodbe pojasnilo v točki 5 obrazložitve in sicer je s sklicevanjem na 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP navedlo, da je v obrazložitvi sodbe z dne 15. 6. 2020 bilo nasprotje v odločilnih dejstvih med tem kar je bilo navedeno v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano nadomestno sodbo na podlagi pripoznave je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju toženka) naložilo plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) v 8 dneh znesek 394,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2014 dalje do plačila (točka I. izreka) ter toženki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v roku 8 dni v znesku 122,40 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 7. in 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Kršitev 7. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP očita s tem, da je sodišče toženki tožbo nepravilno vročilo oziroma ji tožbe sploh ni vročilo ter ji je s tem odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Po prejemu pritožbe pooblaščenca prvotožene stranke zoper sodbo na podlagi pripoznave je sodišče samo ocenilo, da je treba pritožbene razloge, ki se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, obravnavati ob smiselni uporabi 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarja, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za izdajo nadomestne sodbe v skladu z določbo 343.a člena ZPP. To določbo v nadaljevanju citira. V pritožbi ni uveljavljal pritožbenega razloga iz 14. ali 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč kršitev iz 7. in 8. točke. Izpodbijana sodba je izdana v nasprotju z določbami ZPP in je posledično podana bistvena kršitev postopka. V nadaljevanju vztraja pri navedbah iz pritožbe z dne 26. 6. 2020 in sicer, da niti tožba niti poziv za odgovor nista bila vročena prvotoženi stranki. V zvezi z vročitvijo po 140. v zvezi s 142. členom ZPP sodišče v obrazložitvi prihaja samo s seboj v nasprotje. Najprej navede, da je vročevalec potem, ko je ugotovil, da vročitev pisanja po 140. členu ZPP ni mogoča, pisanje izročil pošti v kraju toženkinega stanovanja, v hišnem predalčniku pa dne 3. 2. 2020 pustil obvestilo. V nadaljevanju pa sodišče navaja, da je po preteku roka (19. 2. 2020) vročevalec sodno pisanje vrnil sodišču, na sodnem pisanju pa označil, da se pismo vrača sodišču, ker naslovnik nima hišnega predalčnika. Opozarja tudi napačno neenako obravnavanje prvo in drugotožene stranke glede vročitve tožbe. S tem ko je sodišče izdalo sodbo na podlagi pripoznave, čeprav tožba s pozivom za odgovor na tožbo prvotoženi stranki sploh ni bila vročena, je sodišče sodbo na podlagi pripoznave izdalo v nasprotju z določbami ZPP, konkretno 453.a člena ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje v okviru uradnega pritožbenega preizkusa (določbe 350. člena ZPP) ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, ter da tudi niso podane s pritožbo uveljavljene bistvene kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po prvem odstavku 343.a člena ZPP lahko sodišče prve stopnje, če predsednik senata ugotovi, da je pritožba pravočasna, popolna in dovoljena ter oceni, da je podana bistvena kršitev postopka iz 14. ali 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo stranka uveljavlja v pritožbi, izda novo sodbo, ki nadomesti sodbo, ki se s pritožbo izpodbija in s katero odpravi to kršitev. Gre za tako imenovano nadomestno sodbo, ki je bila v pravdni postopek uvedena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E), uporabljivem od 14. 9. 2017 dalje. Zaradi uresničevanja načela hitrosti postopka ima sodišče prve stopnje možnost, da očitano kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP odpravi samo. Namen določbe je, da sodišče prve stopnje kršitev samo odpravi in izda novo sodbo, torej kršitev „popravi“.

5. Pritožba v zvezi z izdajo izpodbijane nadomestne sodbe očita, da je sodišče zmotno uporabilo citirano določbo in sicer je, brez da bi toženka v pritožbi uveljavljala kršitev iz 14. ali 15. točke (uveljavljala je bistveno kršitev iz 7. in 8. točke) štelo, da gre za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na tej podlagi izdalo izpodbijano nadomestno sodbo.

6. Po pregledu spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožbeni očitek kršitve določbe prvega odstavka 343.a člena ZPP ni podan. Sodišče je izdajo nadomestne sodbe pojasnilo v točki 5 obrazložitve in sicer je s sklicevanjem na 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP navedlo, da je v obrazložitvi sodbe z dne 15. 6. 2020 bilo nasprotje v odločilnih dejstvih med tem kar je bilo navedeno v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Pri tem se pravilno sklicuje na obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi na list. št. 15 spisa. Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da so bili v obrazložitvi prvotne sodbe podatki o opravljeni vročitvi nepravilno prenešeni iz listinskega gradiva v obrazložitev.

7. Nadalje pritožba očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 7. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, konkretno, da sodišče prve stopnje toženki tožbe ni pravilno vročilo oziroma, da ji tožbe sploh ni vročilo ter ji s tem odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Očita, da je sodišče izdalo (nadomestno) sodbo na podlagi pripoznave, čeprav tožba s pozivom za odgovor na tožbo prvotoženi stranki sploh ni bila vročena.

8. Iz listinske dokumentacije v spisu je razvidno, da je sodišče prve stopnje dne 29. 1. 2020 odredilo osebno vročitev toženki in sicer tožbe in poziva, da odgovori na tožbo (list. št. 7 in 8 spisa). Tožba, sodna odločba, zoper katero je dovoljena posebna pritožba, izredno pravno sredstvo in nalog za plačilo sodne takse za vlogo iz prvega odstavka 105.a člena ZPP in vabilo stranki na poravnalni narok ali prvi narok za glavno obravnavo, če poravnalni narok ni bil razpisan, se vročajo osebno stranki, pri čemer se za osebno vročitev šteje tudi vročitev v skladu s 141.a členom ZPP (prvi odstavek 142. člena ZPP). Če vročitev po 140. členu ZPP ni možna, se osebna vročitev fizični osebi opravi tako, da vročevalec pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo, če gre za vročitev po pošti, pa pošti v kraju njegovega stanovanja, v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Na obvestilu in na pisanju, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku ter se podpiše1. Vročitev po tretjem odstavku 142. člena ZPP se šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15. dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka, na kar je treba naslovniku v obvestilu prejšnjega odstavka opozoriti. Po preteku tega roka vročevalec pusti pisanje iz prejšnjega odstavka v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, se pisanje vrne sodišču, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti2. 9. Iz podatkov spisa, na katere se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ustrezno oprlo sodišče prve stopnje, konkretno iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi (list. št. 15 spisa), je razvidno, da v tem primeru priporočenega pisma, ki je vsebovalo tožbo in poziv na odgovor na tožbo, toženki ob poskusu vročitve ni bilo mogoče osebno izročiti in da je bilo zato dne 3. 2. 2020 na vratih njenega stanovanja puščeno obvestilo, kje je pismo, z navedbo roka 15 dni, v katerem ga mora prevzeti. Prav tako iz podatkov spisa izhaja, da toženka pisma v 15. dneh ni dvignila, zato je bilo 20. 2. 2020 predano v dostavo, a ker je vročevalec ugotovil, da naslovnica nima hišnega predalčnika, je bilo pismo vrnjeno sodišču z oznako „nima hišnega predalčnika“.3 Drži sicer pritožbena navedba, da je sodišče v točki 11 najprej navedlo, da je bilo obvestilo puščeno v hišnem predalčniku, vendar iz nadaljnje obrazložitve v tej točki nedvoumno izhaja, da toženka nima predalčnika ter, da je bilo obvestilo puščeno na njenih vratih.

10. Obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa4. Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Vendar pa le pritožbena navedba v obravnavani zadevi, da „toženki tožba s pozivom za odgovor na tožbo sploh ni bila vročena“, za kaj takšnega ne zadošča. Za fikcijo vročitve zadošča dejstvo, ki ga potrjuje obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi - kot javni listini, da je vročevalec ob poskusu osebne vročitve dne 3. 2. 2020 na vratih toženkinega stanovanja pustil obvestilo, kje je pismo, z navedbo roka 15 dni, v katerem ga mora prevzeti.

11. Namen vročanja je na eni strani omogočiti naslovljencu, da se seznani z opravljenimi procesnimi dejanji sodišča ali stranke in na drugi strani, da dobi sodišče dokaz o prejemu pošiljke. Glede pritožbenih navedb, da je sodišče v obravnavanem primeru toženki odvzelo pravico do izjave in ji s tem kršilo pravico do sodelovanja v postopku, pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da odločitev sodišča prve stopnje temelji na določbah Zakona o pravdnem postopku, ki določajo procesne pravice in obveznosti obeh pravdnih strank ter tudi pogoje, ki jih mora pravdna stranka izpolniti, da lahko zakonsko predpisane pravice uveljavi. Pritožbeni preizkus je pokazal, da procesnih pravic sodišče prve stopnje toženki ni nezakonito omejevalo, zato so tudi ti pritožbeni očitki neutemeljeni.

12. Pritožbeno sodišče je nadalje preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave, izdano v postopku v sporih majhne vrednosti. Tožbeni zahtevek namreč glasi na denarni znesek, ki ne presega 2.000,00 EUR5. Na posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti je bila toženka opozorjena s pozivom na odgovor na tožbo (na list. št. 6 spisa).

13. Skladno z določilom 453.a člena ZPP se v sporu majhne vrednosti šteje, da je toženka tožbeni zahtevek pripoznala, če (pravočasno) ne odgovori na tožbo, ki ji je bila pravilno vročena (zaradi pasivnosti tožene stranke postavlja domnevo o pripoznavi tožbenega zahtevka). Sodišče prve stopnje v takem primeru brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero zahtevku ugodi, če so izpolnjeni pogoji iz 316. člena tega zakona. Iz povzetega določila izhaja, da sodišče preverja le, ali morebiti ne gre za zahtevek, s katerim tožeča stranka ne more razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP). Ker sodišče pri izdaji sodbe na podlagi pripoznave ne uporabi materialnega prava, se takšna sodba zato lahko izpodbija zgolj zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka6. 14. Glede na obrazloženo pritožba ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo na podlagi pripoznave sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Ker toženka s pritožbo ni bila uspešna, nosi sama svoje pritožbene stroške (določbi 154. in 165. člena ZPP).

1 Tretji odstavek 142. člena ZPP. 2 Četrti odstavek 142. člena ZPP. 3 Četrti odstavek 142. člena ZPP. 4 Prvi odstavek 224. člena ZPP. 5 Določba prvega odstavka 443. člena ZPP. 6 Določba tretjega odstavka 338. člena ZPP.