Jedro

Novejša sodna praksa šteje, da je v zvezi s presojo zakonitosti odpovedi bistveno vprašanje, ali je odpoved učinkovala ali ne; da se učinkovanje nanaša na (pravno in dejansko) podlago odločitve, ne pa na predmet odločitve in da če sodišče ugotovi, da je odpoved nezakonita, je podana podlaga za ugotovitev, da delovno razmerje na podlagi odpovedi ni prenehalo oziroma da še vedno traja. Načeloma torej velja, da je le izrek o ugotovitvi razmerja predmet dopustnega odločanja v skladu s 181. členom ZPP, ne pa tudi odločanje o tem, ali je odpoved nezakonita. Vendar pa je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi glede na okoliščine primera (specifičen položaj, ko je tožnik sprejel ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 2. 2023, zato mu z nezakonito odpovedjo delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in je obstajalo še do 30. 11. 2024) in dikcijo tretjega odstavka 91. člena ZDR-1, po katerem se "v primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi šteje, da je bila nova pogodba sklenjena pod razveznim pogojem", ustrezno ugodilo postavljenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi in njeno razveljavitev ter razvezo novo podpisane pogodbe o zaposlitvi.

Ni utemeljen predlog toženke za prekinitev postopka in predložitev zadeve v presojo ustavnosti Ustavnemu sodišču, saj je le na splošno zatrjevala protiustavnost določb 74. in 89. člena ZDR-1, ki urejata pravni položaj vodilnih delavcev in razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Toženka ne navaja, s katero določbo ustave je v neskladju stališče, da statut d. d. ni prisilni predpis iz 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Zgrešeno je stališče toženke, da je bila zaradi navedenih določb v situaciji, ko ni mogla postopati zakonito. Kogentne določbe zakona, ki dopuščajo odpoved pogodbe o zaposlitvi le v zakonsko predvidenih primerih, niso v neskladju z ustavo.

Položaj vodilnih delavcev za razliko od položaja poslovodnih delavcev ne dopušča odstopanja od običajnih načinov prenehanja delovnega razmerja.

Tožnik je vložil tožbo zaradi nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove; gre za individualni delovni spor iz točke a) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, za katerega je pristojno delovno sodišče. Na stvarno pristojnost ne vpliva kasnejše prenehanje delovnega razmerja, saj je delovno sodišče pristojno tudi za odločanje o sporih med nekdanjim delavcem in delodajalcem.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa.

II.Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je v roku 8 dni dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 274,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe z dne 14. 4. 2025 (točka I). Ugotovilo je, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 2. 2023 nezakonita in se razveljavi (točka II). Razvezalo je pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 2. 2023 za opravljanje dela na delovnem mestu "Samostojni strokovni sodelavec za računovodstvo in finance" (točka III). Toženki je naložilo, naj tožniku plača določene razlike v plači od 16. 2. 2023 do novembra 2024 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV) in določene razlike v plačilih zavarovalnih premij v sklad zavarovalnice A. za obdobje od 1. 3. 2023 do 30. 11. 2024, višje tožbene zahtevke iz tega naslova pa je zavrnilo (točka V). Toženki je naložilo, naj tožniku povrne stroške postopka 2.271,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka VI) in jo zavezalo k plačilu sodne takse za postopek na prvi stopnji (točka VII).

2.Zoper sodbo in sklep (z izjemo zavrnilnega dela) se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se zahtevek v celoti zavrne, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Navaja, da se zaradi umika spor ne vodi več glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja; postopek je bil v tem delu ustavljen 18. 6. 2025. Ne strinja se z uporabo 41. člena ZDSS-1 v zvezi z dovolitvijo spremembe tožbe in zatrjuje kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Trdi, da delovno sodišče za odločitev ni več stvarno pristojno, ker delovno razmerje med strankama od 30. 11. 2024 dalje ne obstaja več; sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama. Navaja, da je tožnik s spremembo tožbe 14. 4. 2025 zamudil 30-dnevni rok od prenehanja delovnega razmerja. Glede zakonitosti odpovedi podaja obširne navedbe, ki se pretežno nanašajo na stališča vrhovnega sodišča v revizijski odločitvi v tej zadevi. Vztraja, da je tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi in ponudila novo, da je zaradi razrešitve z vodilnega delovnega mesta zaradi neizpolnjevanja pogojev za opravljanje dela postal nesposoben za opravljanje svojega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in da je šlo za običajni razlog nesposobnosti po 2. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki predvideva objektivni in subjektivni razlog nesposobnosti. Nasprotuje ugotovitvi, da subjektivnega razloga ni zatrjevala; subjektivna in objektivna okoliščina za odpoved je, da tožnik ni bil več izvršni direktor, torej ni mogel več izpolnjevati pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, ker mu je mandat prenehal. Nasprotuje primerljivosti zadev VIII Ips 3/2021 in VIII Ips 4/2021 s to, saj se nanašata na d. o. o. Ponavlja, da njen statut ureja imenovanje in razrešitev in da gre za predpis, izdan na podlagi zakona; poleg tega je v tej zadevi presojana odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi po 91. členu ZDR-1. Vztraja, da po korporacijski razrešitvi tožnik ni mogel niti smel nadaljevati delovnega razmerja, ker ni več bil izvršni direktor; ni ga smela plačevati za nedelo, zaradi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas je bila v nevzdržnem delovnopravnem položaju, saj mu dela na vodilnem delovnem mestu ni mogla zagotoviti, odpoved je bila njena edina možnost. Meni, da je odločitev o nezakoniti odpovedi s ponudbo nove nesorazmerna in neskladna z 2., 15., 22. in 34. členom Ustave; sodišče prve stopnje ni opravilo testa sorazmernosti, saj sta bili v koliziji dve pravici, tudi delodajalec ima pravico svobodno urejati delovna razmerja in v tem okviru podati odpoved. Sklicuje se na judikate Pdp 1/2018, Pdp 234/2024, VIII Ips 298/2015 in VIII Ips 95/2010. Trdi, da je uporaba 74. člena v povezavi z 89. členom ZDR-1, kot ju je uporabilo sodišče prve stopnje, protiustavno, zato predlaga prekinitev postopka ter podajo zahteve za presojo ustavnosti ustavnemu sodišču. Navaja, da tožnikovega položaja ni moč primerjati s položajem poslovodnih delavcev, ni pa bil v neenakem položaju z vodilnim delavcem s pogodbo za določen čas, ki mu po izteku mandata oživi mirujoča prejšnja pogodba, saj je ponujeno zaposlitev sprejel. Meni, da je v revizijski odločitvi kršena pravica iz 22. člena ustave; iz zadeve VIII Ips 3/2021 pa izhaja, da je vodilni delavec po zakoniti razrešitvi upravičen le do pravic na delovnih mestih, primerljivih glede na strokovno izobrazbo in usposobljenost. Ker toženka drugače ni mogla zakonito ravnati, tudi ob nezakoniti odpovedi tožniku ne pripadajo vtoževane razlike. Kot neutemeljeni in protiustavni nasprotuje presoji, da statut toženke ni prisilni predpis za določitev pogojev za opravljanje dela, obrazložitev v zvezi s tem je sama s sabo v nasprotju in krši 2. in 22. člen ustave. Sklicuje se na podobno ureditev glede vodilnih delavcev v ZZ, ZRTVS-1, ZGD-1, ZViS. Navaja, da mora sodišče odločati v mejah postavljenih zahtevkov, tožnik pa je postavil nesklepčne in napačne ugotovitvene zahtevke, ki jim ni moč ugoditi. Sklicuje se na sodno prakso (VIII Ips 163/2018, VIII Ips 40/2022, VIII Ips 336/2009) glede postavitve oblikovalnega zahtevka (razveljavitev odpovedi) in ne ugotovitve nezakonitosti odpovedi; zaradi kršitve 181. člena ZPP bi moral biti zahtevek zavržen. Enako zatrjuje glede zahtevka, da naj se šteje, da je bila novo podpisana pogodba o zaposlitvi razvezana. Sodišču prve stopnje očita, da je tožbenemu zahtevku v III. točki izreka ugodilo tako, da ga je spremenilo v oblikovalnega, v presežku pa zahtevka ni zavrnilo, s čimer je storilo kršitev iz prvega odstavka 339. člena v povezavi z 2. členom ZPP. Meni, da sta zaradi neuspešnosti 1. in 2. točke tožbenega zahtevka neutemeljeni tudi 3. in 4.; zahtevek za razlike v plači in premijah je treba zavrniti, saj za plačilo domnevne škode ni nobene podlage. Zatrjuje kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede obrazložitve, da tožnik ne bi mogel biti uspešen s tožbenim zahtevkom na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, in da mu delovno razmerje ni prenehalo in še vedno traja. Navaja, da nove pogodbe z dne 3. 2. 2023 ni mogoče razvezati, ker zaradi odpovedi tožnika od 30. 11. 2024 ne obstaja več. Glede škode navaja, da ni podana predpostavka protipravnosti, zato bi moral biti zahtevek za plačilo razlik zavrnjen, tudi če gre za reparacijo. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni ugotovljenih predpostavk (pogodbene) odškodninske odgovornosti. Trdi, da se razvezni pogoj glede nove pogodbe o zaposlitvi ni izpolnil, tudi sicer bi se glede na delovno razmerje kot trajajoče razmerje lahko le za naprej (ex nunc) - od pravnomočnosti sodbe dalje, če bi bil pri njej še zaposlen. Navaja, da je tožnik opravljal delo po novi pogodbi in na tem temelju sproti prejel plačilo, obe veljavni pogodbi je spoštovala. Opozarja na neskladnost odločitve z ZPPOGD, po katerem je zaradi učinkovite porabe javnega denarja nezakonito izplačevanje prejemkov za položaj izvršnega direktorja nekomu, ki to ni (več), do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Nasprotuje tudi obrestnemu delu, ker do zamude ni prišlo. Glede zahtevka za plačilo zavarovalnih premij zatrjuje odsotnost podlage, te tudi v sodbi ni. Pove, da gre za prostovoljno zavarovanje, zato bi si tožnik lahko razliko do maksimalne premije plačeval sam in je tako sam odgovoren za škodo, sploh pa je ta nastala kvečjemu zavarovalnici; niso podane predpostavke odškodninskega delikta. Zatrjuje neobrazloženost odločitve glede plačila razlik v plači in zavarovalnih premijah, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih ugovorov; kršena sta 22. člen ustave in 6. člen EKČP. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka in dolžnosti plačila sodne takse. Zavrača ugotovitev, da je tožnik v celoti uspel, postopek je bil delno ustavljen, delno je sodišče prve stopnje samo spreminjalo zahtevek. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe in sklepa. Navaja, da je umaknil le zahtevek za vrnitev na delo; gre za delovni spor, povezan s prenehanjem delovnega razmerja, tudi če je to vmes prenehalo. Zavrača zamudo 30-dnevnega roka za vložitev tožbe glede denarnih zahtevkov. Sklicuje se na stališča vrhovnega sodišča v revizijski odločbi glede objektivnega odpovednega razloga; razrešitev ni subjektivni razlog. Trdi, da so zahtevki iz naslova razlik v plači posledica prikrajšanja zaradi protipravnega ravnanja toženke; nezakonito odpoved je bilo treba razveljaviti, novo pogodbo pa razvezati in mu priznati pravice iz nezakonito odpovedane pogodbe; kasnejša odpoved ni pomembna. Meni, da toženka ni bila v nevzdržnem delovnopravnem položaju. Nasprotuje prekinitvi postopka in presoji ustavnosti določb ZDR-1. Trdi, da so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti toženke. Nasprotuje sklicevanju toženke na neprimerljive judikate in področne zakone ter ZPPOGD, ki se nanj ne nanašajo. Meni, da njegovi zahtevki niso napačni, podlaga za pogodbeno odškodninsko odgovornost toženke je podana. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti v pritožbi uveljavljanih kršitev pravil postopka in ustavnih ter konvencijskih pravic. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo.

6.Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo na več mestih uveljavlja pritožba, saj izpodbijana odločba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi ni nikakršnih nasprotij niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. V zvezi z vsemi pravno pomembnimi dejstvi in pravnimi naziranji strank so navedeni ustrezni razlogi, če ne neposredno, pa posredno z zavzetjem drugačnih stališč.1 Neutemeljeno se uveljavlja tudi protispisnost (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar je navedeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Toženka kršitvi zmotno utemeljuje z zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja oziroma zmotno uporabo materialnega prava.

7.Sodišče prve stopnje toženki ni kršilo zatrjevanih ustavnih in konvencijskih pravic iz 2., 15., 22. in 34. člena Ustave oziroma 6. člena EKČP, saj odločitev ni v neskladju z načelom zaupanja v pravo, v pravice toženke z njo ni bilo poseženo, omogočen ji je bil dostop do sodišča in sodelovanje v postopku. Sodišče prve stopnje ni ravnalo arbitrarno, iz pritožbe pa niti ne izhaja, kako naj bi bilo toženki poseženo v pravico do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče prve stopnje v koliziji pravic strank neutemeljeno spregledalo toženkino pravico svobodno urejati delovna razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo kogentne pravne norme Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) in procesne pravice iz ZPP. Ni utemeljen predlog toženke za prekinitev postopka in predložitev zadeve v presojo ustavnosti Ustavnemu sodišču, saj je le na splošno zatrjevala protiustavnost določb 74. in 89. člena ZDR-1, ki urejata pravni položaj vodilnih delavcev in razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Toženka ne navaja, s katero določbo ustave je v neskladju stališče, da statut d. d. ni prisilni predpis iz 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Zgrešeno je stališče toženke, da je bila zaradi navedenih določb v situaciji, ko ni mogla postopati zakonito. Kogentne določbe zakona, ki dopuščajo odpoved pogodbe o zaposlitvi le v zakonsko predvidenih primerih, niso v neskladju z ustavo.

8.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in njeno razveljavitev, razvezo ponujene in podpisane nove pogodbe o zaposlitvi za delo na drugem ustreznem delovnem mestu ter plačilo razlik v plači in razlik v plačilih zavarovalnih premij dodatnega pokojninskega zavarovanja na podlagi 74., 89. in 91. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR‑1). V zadevi je odločilo drugič in je pri tem pravilno upoštevalo stališča Vrhovnega sodišča RS, ki jih je zavzelo v sklepu VIII Ips 3/2025 z dne 11. 3. 2025, s katerim je ugodilo reviziji tožnika in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker sta bili sodbi nižjih sodišč razveljavljeni, se toženka ne more sklicevati na v njiju zavzeta stališča.

9.Zgrešena je pritožbena navedba, da se predmetni spor ne vodi več glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja. Tožnik je vložil tožbo prav zaradi nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 3. 2. 2023; gre za individualni delovni spor iz točke a) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, za katerega je pristojno delovno sodišče. Na stvarno pristojnost ne vpliva kasnejše prenehanje delovnega razmerja, saj je delovno sodišče pristojno tudi za odločanje o sporih med nekdanjim delavcem in delodajalcem.

10.Tožnik je v vlogi z dne 14. 4. 2025 modificiral tožbeni zahtevek tako, da je umaknil zahtevek za vrnitev na delo (reintegracijo), vztrajal pa je pri zahtevkih za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi ter razvezo nove pogodbe o zaposlitvi za delo samostojnega strokovnega sodelavca za računovodstvo in finance z dne 3. 2. 2023. Zahtevek za plačilo reparacije je modificiral tako, da ga je zneskovno opredelil in od toženke zahteval, naj mu poleg te škode povrne še škodo, ki mu je nastala zaradi neizplačanih zavarovalnih premij prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Povsem zgrešeno je pritožbeno stališče, da zaradi umika zahtevka za reintegracijo ne gre več za individualni delovni spor o prenehanju delovnega razmerja, saj je bistvo te zadeve ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi z dne 3. 2. 2023 in njene posledice. V primeru nezakonitosti odpovedi ima delavec poleg oziroma namesto zahtevka za vrnitev na delo tudi druge zahtevke. Umik zahtevka za reintegracijo ne vpliva na tako naravo spora ne na stvarno pristojnost (ki je tudi sicer ustaljena).

11.Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe pravilno dovolilo na podlagi četrtega odstavka 41. člena ZDSS-1, saj v primeru spora o prenehanju delovnega razmerja delavec lahko spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve toženke. Vprašanje smotrnosti se v takem primeru sploh ne zastavlja.

12.Zavrniti je treba tudi zmotno pritožbeno zatrjevanje, da je tožnik zamudil 30‑dnevni rok za zahtevke, povezane z zatrjevanjem nezakonitosti odpovedi. Tožnik je pravočasno v zakonsko predvidenem 30-dnevnem prekluzivnem roku uveljavljal nezakonitost odpovedi z dne 3. 2. 2023 že z vložitvijo tožbe. Denarni zahtevki, ki so (le) posledica nezakonite odpovedi, niso vezani na prekluzivni rok. Tudi sicer je že v tožbi (opisno) zahteval plačilo razlik v plači, s spremembo tožbe jih je le konkretiziral ter dodatno zahteval razlike v zavarovalnih premijah. Sodišče prve stopnje je skladno z 41. členom ZDSS-1 spremembo tožbe pravilno dopustilo in pravilno po vsebini odločilo o denarnih zahtevkih, ki so posledica nezakonite odpovedi.

13.Toženka v bistvenem delu pritožbe nasprotuje stališčem, ki jih je v odločanju o reviziji zavzelo vrhovno sodišče v sklepu VIII Ips 3/2025. Ponavljanje stališč, ki jih je v tem sklepu vrhovno sodišče zavrnilo, ne more biti uspešno. Pravnega sredstva zoper revizijsko odločitev ni. Pritožbeno sodišče se v celoti sklicuje na stališča v obrazložitvi sklepa, ki jih je pri odločanju pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje, in kot odgovor na pritožbene navedbe povzema naslednja odločilna stališča:

-razlog nesposobnosti iz 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je lahko subjektiven (nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in utemeljeno) ali objektiven (neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona), zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja;

-položaj vodilnih delavcev za razliko od položaja poslovodnih delavcev ne dopušča odstopanja od običajnih načinov prenehanja delovnega razmerja (tako že v zadevi VIII Ips 4/2021);

-razrešitev vodilnega delavca sama po sebi ne more predstavljati podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (tako že v zadevi VIII Ips 3/2021);

-napačna je razlaga, da je statut toženke predpis, kot ga za ugotovitev odpovednega razloga nesposobnosti določa 2. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1, saj gre za avtonomni akt delodajalca, ki temelji na volji ustanoviteljev (delničarjev), ne pa oblastveni akt državnega organa (prisilni predpis), ki bi urejal položaj vodilnega delavca; napačno je stališče, da toženkino postopanje po statutarni določbi (o razrešitvi vodilnega delavca) utemeljuje odpovedni razlog nesposobnosti;

-delodajalec na nastanek objektivnega razloga nesposobnosti načeloma nima vpliva, zato pri odpovedi v konkretnem primeru ne moremo govoriti o objektivnem razlogu nesposobnosti in bi bila ob dodatno izpolnjenih pogojih možna le odpoved iz subjektivnega razloga nesposobnosti ali iz drugih odpovednih razlogov;

-položaj tožnika, ki mu je toženka odpovedala pogodbo o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi (91. člen ZDR-1), je z vidika varstva zaposlitve izenačen s položajem vodilnega delavca, ki mu po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas oživi prej sklenjena pogodba za nedoločen čas; toženka je tožniku ob odpovedi ponudila novo zaposlitev, čeprav tega ni bila dolžna storiti in neutemeljeno prikazuje, da je bila odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi edina možna rešitev tožnikove situacije; dejstvo, da je tožnik ponujeno zaposlitev sprejel, nima nobenega vpliva na presojo utemeljenosti odpovednega razloga nesposobnosti;

-odpovedni razlog ni utemeljen in je odpoved že iz tega razloga nezakonita, vprašanje kršene pravice do zagovora ni bistveno za odločitev v tem sporu.

14.Glede na navedeno je neutemeljeno vztrajanje toženke, da je tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi za vodilno delovno mesto (in mu ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi) zaradi predhodne korporacijskopravne razrešitve, ki naj bi povzročila tožnikovo nesposobnost opravljati delo po pogodbi o zaposlitvi zaradi izgube mandata izvršnega direktorja. Prikazovanje, da je razlog za odpoved, kot je naveden v odpovedi, t. i. subjektivni razlog nesposobnosti, je protispisno, saj gre pri subjektivnem razlogu za to, da delavec ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, ker dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, česa takega pa toženka tožniku v odpovedi (listina A 3) ni očitala. Sodišča so presojala v odpovedi zatrjevani razlog, tj. da tožnik ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, zaradi česar ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati obveznosti iz delovnega razmerja, kar je t. i. objektivni razlog. Ker je bila kot razlog za objektivno nezmožnost izpolnjevanja obveznosti po pogodbi o zaposlitvi navedena razrešitev s funkcije izvršnega direktorja na podlagi statuta toženke, ki ni prisilni predpis za določanje pogojev za opravljanje dela, upošteven objektivni razlog nesposobnosti ni podan, posledično je odpoved nezakonita. Na pravilnost take odločitve ne vpliva toženkino vztrajanje, da je statut delniške družbe predpis, izdan na podlagi zakona v smislu 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, niti sklicevanje, da je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi s ponudbo ustrezne nove pogodbe po 91. členu ZDR-1, ki jo je tudi podpisal in s tem izenačil svoj položaj s položajem vodilnega delavca za določen čas s predhodno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ki mu po izteku mandata "oživi" prejšnja pogodba o zaposlitvi.

15.Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na stališča v revizijskem sklepu vrhovnega sodišča, ki se je glede položaja vodilnega delavca oprlo na svoji predhodni odločitvi VIII Ips 3/2021 in VIII Ips 4/2021, ki ju je štelo za primerljivi; drugačno vztrajanje pritožbe ni odločilno. Na pravilnost odločitve ne vpliva toženkino zatrjevanje, da tožniku ni mogla zagotavljati dela izvršnega direktorja, če ni imel več mandata, plačevati za nedelo pa ga tudi ni smela, prav tako ne prikazovanje, da je bila (nezakonita) odpoved pogodbe o zaposlitvi njena edina možnost v dani situaciji. Ne more uspeti s sklicevanjem na razveljavljeno odločitev Pdp 234/2024 niti na starejšo zadevo pritožbenega sodišča Pdp 1/2018, kolikor stališča v njej nasprotujejo stališčem v novejših odločitvah instančnega vrhovnega sodišča. Za odločitev niso relevantne odločitve vrhovnega sodišča v vsebinsko drugačnih zadevah (VIII Ips 298/2015 se nanaša na poslovodnega, ne na vodilnega delavca, VIII Ips 95/2010 pa na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga) niti zakoni, ki se nanašajo na zaposlene pri delodajalcih drugih pravnoorganizacijskih oblik (ZZ, ZRTVS-1 in ZViS).

16.Toženka v pritožbi izpodbija odločitev v II. in III. točki izreka, ker šteje, da tožbena zahtevka v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi in razvezo novo sklenjene pogodbe o zaposlitvi nista ustrezna glede na novejšo sodno prakso. Res je, da novejša sodna praksa šteje, da je v zvezi s presojo zakonitosti odpovedi bistveno vprašanje, ali je odpoved učinkovala ali ne; da se učinkovanje nanaša na (pravno in dejansko) podlago odločitve, ne pa na predmet odločitve in da če sodišče ugotovi, da je odpoved nezakonita, je podana podlaga za ugotovitev, da delovno razmerje na podlagi odpovedi ni prenehalo oziroma da še vedno traja. Načeloma torej velja, da je le izrek o ugotovitvi razmerja predmet dopustnega odločanja v skladu s 181. členom ZPP, ne pa tudi odločanje o tem, ali je odpoved nezakonita. Vendar pa je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi glede na okoliščine primera (specifičen položaj, ko je tožnik sprejel ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 2. 2023, zato mu z nezakonito odpovedjo delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in je obstajalo še do 30. 11. 2024) in dikcijo tretjega odstavka 91. člena ZDR-1, po katerem se "v primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi šteje, da je bila nova pogodba sklenjena pod razveznim pogojem", ustrezno ugodilo postavljenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi in njeno razveljavitev ter razvezo novo podpisane pogodbe o zaposlitvi. Glede na to pritožbeno sodišče v ta del izreka ni poseglo. Na odločitev ne more vplivati sklicevanje na odločitev vrhovnega sodišča v civilnem sporu glede veljavnosti oporoke.

17.Toženka pri izpodbijanju tega dela sodbe izhaja z napačnega izhodišča, da bi bila prosta svoje obveznosti plačila reparacije, če bi sodišče prve stopnje sledilo novejši sodni praksi v zvezi z izreki v primeru nezakonitosti odpovedi. Tudi če bi bil tožbeni zahtevek v tem delu zavržen ali zavrnjen oziroma če bi sodišče prve stopnje ta del zahtevka v izreku po vsebini preoblikovalo in ugotovilo pravno razmerje med strankama, (pri tem ne gre za prekoračitev tožbenega zahtevka, če vsebina sodnega varstva ostaja ista), bi na podlagi ugotovljene nezakonitosti odpovedi in posledično razveze nove pogodbe o zaposlitvi (v obrazložitvi sodbe) toženka morala vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če ne bi bilo nezakonite odpovedi. Tožniku bi torej morala priznati vse pravice, ki izhajajo iz (nezakonito) odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Zavrniti je treba pritožbeno uveljavljanje kršitve pravic postopka in ustavnih pravic zaradi formulacije izreka v II. in III. točki izreka, prav tako ni podana zatrjevana protispisnost glede ugotovitev v 13. točki obrazložitve, v kateri so navedeni razlogi za ugoditev zahtevku, ki ni formuliran v skladu s smernicami novejše sodne prakse. Sodišče prve stopnje namreč ni protispisno ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženki v času odločanja še traja, pač pa je pri pravnem razlogovanju o oblikovanju izreka (nekoliko nespretno) ugotovilo, da je (ob vložitvi tožbe) delovno razmerje med strankama zaradi podpisa nove pogodbo o zaposlitvi še obstajalo, zato tožnik (tedaj) obstoja delovnega razmerja niti ne bi mogel vtoževati.

18.Zavrniti je treba tudi pritožbeno stališče, da nove pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 2. 2023 ni mogoče razvezati, ker zaradi odpovedi tožnika delovno razmerje med strankama od 30. 11. 2024 ne obstaja več. Po samem zakonu (tretjem odstavku 91. člena ZDR-1) se namreč šteje, da je v primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi nova pogodba sklenjena pod razveznim pogojem. To pomeni, da je treba vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred nezakonito odpovedjo in podpisom nove pogodbe, ki je bila ponujena ob odpovedi pod predpostavko zakonitosti odpovedi. Nova pogodba velja, razen če se ugotovi, da je odpoved neveljavna in nima pravnih učinkov

- posledično "oživi" prejšnja (nezakonito odpovedana) pogodba o zaposlitvi. Prav do take situacije je prišlo v tej zadevi. Pravno nepomembno je sklicevanje toženke na ureditev razveznega pogoja v Obligacijskem zakoniku (OZ), saj spregleda specialno ureditev po ZDR-1. Glede na to je treba zavrniti tudi njeno zavzemanje za učinkovanje razveze nove pogodbe o zaposlitvi šele od izdaje sodbe dalje (za naprej ali ex nunc), saj je po veljavni ureditvi ob ugotovitvi nezakonitosti odpovedi položaj delavca takšen, kot da nove pogodbe o zaposlitvi sploh ne bi sklenil, kar ustreza učinku ex tunc.

19.Toženka se tudi v povezavi s prisojenimi zneski razlik v plači in premijah za prostovoljno pokojninsko zavarovanje nepravilno sklicuje na obligacijskopravna pravila glede predpostavk odškodninske odgovornosti. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da je reparacija posebna vrsta odškodnine, ki nadomešča škodo delavcu zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, da njena pravna podlaga ni klasična odškodninska odgovornost, temveč zahtevek za naknadno izpolnitev pogodbenih obveznosti, ki so prenehale zaradi nezakonite odpovedi. Zaradi ponovne vzpostavitve nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi ima delavec pravico do plače in drugih prejemkov po tej pogodbi za čas od nezakonite odpovedi dalje (do reintegracije ali prenehanja delovnega razmerja). To pomeni, da delavcu ni treba posebej dokazovati vseh elementov pogodbenega odškodninskega zahtevka, saj je pravnomočna ugotovitev nezakonitosti odpovedi sama po sebi podlaga za reparacijo, protipravnost ravnanja delodajalca je v tem primeru samodejno ugotovljena z ugotovitvijo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za katere posledice odgovarja (vzročna zveza).5 Posledično je neutemeljeno vztrajanje toženke, da bi sodišče prve stopnje moralo za prisojo reparacije ugotoviti in obrazložiti vse predpostavke odškodninske odgovornosti po OZ. Sodba je ustrezno obrazložena tudi v zvezi s prisojenimi zneski razlik med plačo, do katere je tožnik upravičen po neutemeljeno odpovedani pogodbi o zaposlitvi, in prejemki, ki jih je v času trajanja nezakonitosti delovnega razmerja (od 16. 2. 2023 do 30. 11. 2024) prejel; njen pritožbeni preizkus je mogoč.

20.Toženka se plačila reparacije ne more razbremeniti niti s sklicevanjem na Zakon o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZPPOGD), saj se ta nanaša na določanje prejemkov direktorjev oziroma drugih v 1. členu naštetih oseb pri sklepanju pogodb o zaposlitvi, civilnopravnih pogodb in aneksov k njim, ne pa na posledice nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi (reparacijo), poleg tega tožnik ni bil poslovodni delavec.

21.Pravilna je tudi odločitev, da se tožniku v okviru reparacije prisodijo premije za prostovoljno pokojninsko zavarovanje (oziroma razlika med vplačanimi premijami in najvišjo dopustno premijo, ki jo je toženka za tožnika vplačevala do nezakonite odpovedi), saj je zaradi nezakonite odpovedi upravičen do vseh pravic, glede katerih je bil zaradi nje prikrajšan. Pravno nepomembno je, da bi lahko tožnik v vmesnem času sam plačeval višje zavarovalne premije. Toženki je bilo naloženo, naj pripadajoče razlike v zavarovalnih premijah za tožnika plača v sklad zavarovalnice A., zato se neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da ne gre za tožnikovo škodo.

22.Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila odpoved nezakonita, je pravilno stališče, da je tožnik v postopku uspel v celoti. V tem sporu se niso obravnavali nobeni zahtevki, ki ne bi bili neposredno povezani z redno odpovedjo z dne 3. 2. 2023. Skladno z ustaljeno sodno prakso ni mogoče šteti, da bi bil v takem primeru uspeh nižji, če delavec ne uspe v celoti z zahtevki, ki so posledica ugotovitve nezakonitosti odpovedi (Pdp 461/2020, Pdp 327/2018 idr.). Sodišče prve stopnje je tako toženki pravilno naložilo, naj tožniku povrne vse potrebne stroške postopka ter plača sodno takso. Toženka v zvezi s potrebnostjo posameznih priznanih postavk stroškov ne podaja nobenih konkretnih trditev. Pritožbeno sodišče je zato opravilo uradni preizkus tega dela odločitve in ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

23.Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

24.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25.Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka v skladu z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1, zaradi neuspeha s pritožbo pa mora skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP povrniti tožniku potrebne stroške odgovora na pritožbo (375 točk za odgovor na pritožbo in 22-odstotni DDV, skupaj 274,50 EUR). Pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo posebej še stroškov glede odškodninskega zahtevka, saj se je v zadevi odločalo o zakonitosti odpovedi in njenih posledicah, in ne o dodatnem z odpovedjo nepovezanem odškodninskem ali drugem zahtevku, ki bi upravičeval priznanje posebne nagrade za sestavo vloge. Če toženka odmerjenih stroškov tožniku ne bo plačala v roku za prostovoljno izpolnitev obveznosti, mu od prvega dne po njegovem izteku dolguje še zakonske zamudne obresti.

-------------------------------

1Prim. npr. odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-373/97, Up-312/99-16, Up-476/03 in Up 130/04 ter sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 176/2017 in III Ips 7/2024.

2V smislu: "da je delovno razmerje med strankama na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi za vodilno delovno mesto trajalo tudi od 16. 2. 2023 do 30. 11. 2024".

3V zvezi s tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na odklonilno ločeno mnenje k sklepu Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 163/2018 z dne 10. 9. 2019 (3. alineja 12. točke), ki se v zvezi z oblikovanjem izrekov nanaša na situacijo, v bistvenem podobno situaciji v tej zadevi.

4Prim. komentar k 91. členu ZDR-1, B. Kresal, Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2024, str. 636.

5Prim. VIII Ips 97/2011, VIII Ips 13/2020 idr.