Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba II Ips 940/94

ECLI:SI:VSRS:1996:II.IPS.940.94 Civilni oddelek

povrnitev negmotne škode denarna odškodnina telesne bolečine duševne bolečine zaradi skaženosti strah
Vrhovno sodišče
12. september 1996
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Obstoj tožnikovih telesnih brazgotin toženi stranki v reviziji priznavata, vendar s stališčem, da ne dosegajo "stopnje prave skaženosti", obstoj škode iz tega naslova celo zanikata. Duševne bolečine zaradi skaženosti (200. člen ZOR) kot oblika nepremoženjske škode predpostavljajo, da obstoje objektivna dejstva poslabšanega (grdega ali skaženega) zunanjega izgleda ter posledice na duševnem področju oškodovanca, ki zaradi grdega zunanjega izgleda trpi. Oboje je v obravnavanem primeru ugotovljeno. Poslabšani zunanji izgled zaradi brazgotin je trajne narave in bo negativno vplival na psihično razpoloženje tožnika. Ne drži tudi revizijska trditev, da ni na razpolago strokovnega mnenja, da bi sekundarni strah zaradi izida zdravljenja pri mladoletnem tožniku pustil hujše posledice, ki bi opravičevale visoko odškodnino iz tega naslova.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo, da morata nerazdelno plačati tožniku odškodnino v znesku 7.130.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter pravdnimi stroški. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi toženi stranki vlagata revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagata njeno spremembo z znižanjem odškodnine ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dosojena odškodnina je previsoka po posameznih kategorijah in v skupnem znesku. Bolečinsko obdobje je pri tožniku trajalo skupaj le 17 tednov, zdravljenje pa le 3 mesece. Odškodnina v znesku 1.800.000,00 SIT je iz tega naslova pretirana. Brazgotine na tožnikovem telesu so sicer res očitne in povzročajo kozmetsko napako, vendar pa še ne dosežejo stopnje skaženosti. Primarnega strahu ob nesreči tožnik ni utrpel, glede sekundarnega strahu pa ni podlage za trditev, da bi mu pustil v duševnosti trajne posledice. Glede odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti ni mogoče podati pravilnih ocen, ker ni ugotovljeno, kakšno je bilo osebnostno stanje mladoletnega tožnika pred škodnim dogodkom. Odškodnina po posameznih postavkah in v skupnem znesku tudi ni v skladu z višinami odškodnin, ki jih sodišča dosojajo v podobnih primerih.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Uporaba določbe 200. člena ZOR o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo ne zahteva le konkretizacije oškodovančevih prikrajšanj, ki imajo za posledico telesne in duševne bolečine, temveč tudi primerjavo z drugimi podobnimi primeri škod zaradi zagotovitve enakega obravnavanja manjših, večjih in katastrofalnih škod in odškodnin zanje. Izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, da opisanega stališča ne bi upoštevala. Mladoletni tožnik je v prometni nesreči utrpel zelo hude poškodbe, ki so znatno posegle v njegovo telesno integriteto, nastala škoda pa se približuje že katastrofalnemu obsegu.

Nižji sodišči sta pri opredelitvi višine odškodnine po posameznih odškodninskih postavkah in v celoti, izhajali iz ugotovljenih dejstev o prestanih in prestajanih tožnikovih telesnih in duševnih bolečinah. Revizijska graja, da sta pri tem pretiravali, nima utemeljitve. Pri odškodnini za telesne bolečine ni bilo upoštevano samo strnjeno 17 tedensko bolečinsko obdobje s pretežno hudimi in srednje močnimi bolečinami ter nekaj mesečnimi hudimi glavoboli, ki se bodo občasno še pojavljali (ugotovitev izvedenca dr. Jožeta Lokarja), temveč tudi vse nevšečnosti, ki so nastajale zaradi operacije okončin in njihove imobilizacije s posledično popolno odvisnostjo od tuje pomoči. Sodišče prve stopnje je navedene okoliščine izčrpno ugotovilo s posebnim upoštevanjem tožnikove tedanje dvanajstletne starosti. Dosojene odškodnine iz tega naslova v znesku 1.800.000,00 SIT torej ni mogoče zniževati.

Obstoj tožnikovih telesnih brazgotin toženi stranki v reviziji priznavata, vendar s stališčem, da ne dosegajo "stopnje prave skaženosti", obstoj škode iz tega naslova celo zanikata. Duševne bolečine zaradi skaženosti (200. člen ZOR) kot oblika nepremoženjske škode predpostavljajo, da obstoje objektivna dejstva poslabšanega (grdega ali skaženega) zunanjega izgleda ter posledice na duševnem področju oškodovanca, ki zaradi grdega zunanjega izgleda trpi. Oboje je v obravnavanem primeru ugotovljeno. Poslabšani zunanji izgled zaradi brazgotin je trajne narave in bo negativno vplival na psihično razpoloženje tožnika. Ne drži tudi revizijska trditev, da ni na razpolago strokovnega mnenja, da bi sekundarni strah zaradi izida zdravljenja pri mladoletnem tožniku pustil hujše posledice, ki bi opravičevale visoko odškodnino iz tega naslova. Dejanske ugotovitve, sprejete na nižjih stopnjah, temelje na mnenju izvedenca, po katerem je sekundarni strah v strnjeni obliki trajal 8 tednov, pri čemer zaradi izrazite prizadetosti ledvice ta strah še ni popustil. Dosojeni odškodnini iz navedenih naslovov (300.000,00 SIT zaradi skaženosti in 500.000,00 SIT zaradi strahu) sta torej primerni.

Škoda, ki tožniku nastaja zaradi duševnih bolečin, ki so posledica zmanjšanja njegovih življenjskih aktivnosti, je v sodbah nižjih sodišč obširno opisana. V tem obsegu se revizija sicer strinja z ugotovitvami izvedenca kirurga, ki se nanašajo na zmanjšano gibalno in oprijemalno funkcijo leve roke, dvomi pa v izvedensko mnenje psihiatra dr. Lokarja o tožnikovi osebnostni spremenjenosti in upadu njegovih intelektualnih sposobnosti. Po mnenju revizije naj bi namreč ne bilo ugotovljeno osebnostno stanje tožnika pred nezgodo. Slednje ne drži. Za pravno presojo utemeljenosti do odškodnine iz navedenega naslova in za odločitev o višini te odškodnine sta nižji sodišči imeli na razpolago dovolj podatkov. Iz razlogov njunih sodb je razvidno, da je bilo upoštevano, da je bil tožnik pred škodnim dogodkom zdrav in da je upad njegovih umskih sposobnosti posledica škodnega dogodka, ker so posamezne inteligentnostne funkcije, ki zaradi obtolčenine možganov niso bile prizadete, ostale na razmeroma visokem nivoju. Ni dvoma, da tožnik ne bo sposoben opravljati nekaterih poklicev zaradi oslabljene okretnosti mišljenja, slabe zapomnljivosti ter oslabljene sposobnosti raznih oblik učenja in razumevanja medosebnih odnosov in socialnih situacij. Dečkova osebnostna prizadetost z upadom intelektualnih sposobnosti je trajne narave. Odškodnina, dosojena iz tega naslova v znesku 4.500.000,00 SIT, je primerna.

V celoti vzeto je tožniku bila dosojena odškodnina iz naslova nepremoženjske škode v znesku 7.100.000,00 SIT. V reviziji ponujena primerjava s podobnimi primeri velikih škod ne omogoča sklepanja o neizenačenosti kriterijev. Ob dolžni individualizaciji odškodnin mora priti do izraza načelo enakega obravnavanja podobnih škodnih kategorij. Zaradi velike inflacije v ne tako oddaljenem obdobju je opisana primerjava mogoča z uporabo vrednostnih meril. Tudi ta metoda pokaže, da dosojena odškodnina v celoti bistveno ne odstopa od podobnih primerov, kar velja tudi za primer, ki je posebej opisan v reviziji.

Ob takšnem stanju stvari je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo toženih strank zavrnilo (393. člen ZPP), pri čemer je glede revizijskih stroškov odločilo, da stranki trpita vsaka svoje (1. odstavek 154. člena, 1. odstavek 155. člena in 1. odstavek 166. člena ZPP). Tožeča stranka nosi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožena stranka pa stroške odgovora nanjo, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi o reviziji.

Določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ 4/77-27/90) in ZOR (zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ 29/78-57/89), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS 1/91-I).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia