12. 2. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. Z., na seji senata dne 28. januarja 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. Ks 398/2002 z dne 13. 12. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper odločitev zunajobravnavnega senata, da se zavrne predlog za odpravo hišnega pripora in njegovo nadomestitev z ukrepom prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi. Izrecno zatrjuje kršitev človekovih pravic iz 20. in 32. člena Ustave. Pritožnik meni, da bi se dalo z milejšim ukrepom doseči zagotovitev izvedbe kazenskega postopka.

B.

Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP) določa v 3. točki drugega odstavka 201. člena, da se sme pripor odrediti, če posebne okoliščine opravičujejo bojazen, da bo oseba ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila dejanje, s katerim grozi. Po določbi prvega odstavka 199. a člena ZKP lahko sodišče zoper obdolženca odredi hišni pripor, če obstajajo razlogi iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, vendar odreditev pripora ni neogibno potrebna za varnost ljudi ali potek kazenskega postopka.

Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) in v drugih odločitvah o pripornih zadevah opredelilo pogoje, pod katerimi je dopusten poseg v osebno svobodo posameznika. Po stališču Ustavnega sodišča mora sklepanje sodišča o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti temeljiti na konkretnih okoliščinah, iz katerih je možno napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil določeno specifično kaznivo dejanje. Sodišče mora nadalje ugotoviti, da obstoji nevarnost ponavljanja takšnega dejanja, ki pomeni ogrožanje varnosti ljudi. Nato pa mora ob uporabi načela sorazmernosti presoditi, ali je pripor neogibno potreben za dosego cilja (odvrnitev ponovitvene nevarnosti) ali pa ga je možno doseči tudi z odreditvijo katerega od milejših ukrepov.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je zunajobravnavni senat o predlogu pritožnika za odpravo hišnega pripora in njegovo nadomestitev s prepovedjo približanja določenemu kraju ali osebi odločil v skladu z ustavnimi in zakonskimi pogoji. O obstoju ponovitvene nevarnosti je senat sklepal tako na podlagi dejstva, da je zoper pritožnika vložena pravnomočna obtožnica za kaznivo dejanje izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - KZ) ter dejstva, da je bil pritožnik že večkrat pravnomočno obsojen pri sodniku za prekrške zaradi kršitev javnega reda in miru, zoper njega pa je vložen tudi obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja nasilništva. Odločilna je bila tudi okoliščina, da je bil obdolženec že pravnomočno obsojen pri Okrajnem sodišču v Murski Soboti. Pritožnikovo nasilno vedenje in grožnje sta potrdili tudi zaslišani priči. Glede na naravo kaznivega dejanja (izsiljevanje) in glede na pritožnikovo vztrajnost in odločnost pri izvrševanju kaznivih dejanj in prekrškov, kar dovolj prepričljivo kaže na nevarnost ponavljanja istovrstnih kaznivih dejanj, je senat sklepal, da je hišni pripor neizogibno potreben ukrep, s katerim se pritožniku prepreči izvrševanje kaznivih dejanj in zavaruje varnost ljudi ter njihovega premoženja. Odločitev, da hišnega pripora ni mogoče nadomestiti z ukrepom prepovedi približanja določenemu kraju ali osebi, je senat obrazložil z navedbo, da glede na okoliščine, ki kažejo na pritožnikovo vztrajnost in odločnost pri izvrševanju kaznivih dejanj in prekrškov, ni mogoče pričakovati, da bi se v bodoče takih dejanj vzdržal, ne da bi se mu omejilo gibanje in s tem prepoved stikov z določenimi osebami. Senat je tudi ugotovil, da se od odreditve hišnega pripora naprej priporni razlogi in tudi posamezne okoliščine niso spremenile; dane okoliščine pa je treba še vedno šteti kot posebne okoliščine, ki ne dovoljujejo odprave hišnega pripora in tudi ne njegove nadomestitve z milejšim ukrepom.

Ker je zunajobravnavni senat pri odločanju o predlogu za odpravo hišnega pripora in njegovo nadomestitvijo s prepovedjo približanja določenemu kraju ali osebi presodil vse, kar je pomembno za odločitev o ustavno dopustnem posegu v osebno svobodo, in svojo presojo tudi razumno obrazložil, ni podana kršitev določbe 20. člena Ustave, s tem pa tudi ne kršitev pravice do svobode gibanja iz 32. člena Ustave. Pritožnik tudi sicer zgolj z navedbo, da ni nevarnosti za normalen potek kazenskega postopka, ne izkazuje kršitve 32. člena Ustave.

Ker z izpodbijanim sklepom očitno niso bile kršene zatrjevane človekove pravice, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk.

Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča.

Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer