Jedro

Pritožbeno sodišče v zvezi s ponavljajočimi se navedbami, da naj bi imelo tožnikovo pooblastilo drugi toženki splošno naravo (tj. da jo je z njim pooblastil za zastopanje v vseh postopkih), na katere je sicer odgovorilo že sodišče prve stopnje, opozarja še na določilo 3. odstavka 76. člena OZ, ki določa, da pooblaščenec za to, da se lahko spusti v spor, potrebuje posebno (novo) pooblastilo za vsak posamezen postopek. To velja ne glede na (v praksi pogost) zapis na posameznem pooblastilu, ki daje vtis generalnosti. Tako se v konkretnem primeru, kakor je pojasnilo že sodišče prve stopnje, glede na to, da je šlo za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, ta predlog nikdar ne bi mogel obravnavati kot tožba in bi bilo za vložitev tožbe vselej potrebno novo pooblastilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek zavrnilo in mu naložilo povrnitev pravdnih stroškov prvo tožene stranke.

2. Tožnik v pravočasni, laični pritožbi uvodoma navaja, da sodišče prve stopnje v sodbi ni korektno povzelo vsebine njegovih vlog in zahteva, da naj pritožbeno sodišče odloča neposredno na njihovi podlagi. Kot bistveno, v mestoma nejasni pritožbi, navaja še, da sta se z drugo toženko dogovorila, da bo zanj zoper Mestno občino ... (v nadaljevanju: MO) vložila tožbo zaradi neupravičene obogatitve, druga toženka pa je zoper MO vložila izvršilni predlog, za katerega je tožniku zagotovila, da je hitrejša in cenejša možnost. V izvršilnem predlogu je tudi navedla, da naj se, če bo dolžnik ugovarjal, predlog šteje kot tožba. Drugi toženki očita tudi neskrbnost, ker v izvršilnem postopku ni predložila zahtevanega dokaza (listine), iz katerega izhaja, da je MO kot pravna naslednica po njegovem dolžniku K. prevzela vse premoženje, čeprav bi to lahko storila, zaradi česar je sodišče izvršilni predlog zavrglo. Na pritožbeno sodišče naslavlja nekaj vprašanj in predlaga razveljavitev sodbe.

3. Prva toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila. Druga toženka je na vročeno pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na (nesporne) dejanske ugotovitve, da je tožnik kot prevzemnik naročila v letih 1996 in 1997 zgradil športni objekt – kolesarsko stezo ... – parc. št. 2096/4, k. o. X, naročnik dela je bilo društvo K. Opravljena dela in material tožniku niso bila nikoli plačana, zato je tožnik kot upnik zoper naročnika vložil izvršilni predlog na Okrajno sodišče v Novem mestu, ki je predlogu ugodilo s sklepom o izvršbi z dne 17. 5. 1999, opr. št. Ig 99/00306. Terjatev ni bila nikoli plačana, izvršilni postopek pa je bil dokončno ustavljen s sklepom z dne 27. 10. 2010 po izbrisu društva K. iz registra društev. Tožnik je prek druge toženke kot pooblaščenke na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi z dne 17. 5. 1999, opr. št. Ig 1999/00306, vložil predlog za izvršbo zoper dolžnika MO. Ta predlog je bil s sklepom z dne 20. 5. 2009, opr. št. I 20/2009, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 29. 7. 2009, opr. št. I Ip 1712/2009, pravnomočno zavržen, ker upnik (sedaj tožnik) niti po pozivu sodišča ni predložil dokazila o tem, da je obveznost po sklepu o izvršbi z dne 17. 5. 1999, opr. št. Ig 1999/00306, prešla na dolžnika MO.

6. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni korektno povzelo tožnikovih vlog, je presplošen. Pritožnik namreč ne navede, v čem naj bi zatrjevane pomanjkljivosti v povzemanju navedb vplivale na pravilnost sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbena navedba, da se je tožnik z drugo toženko (odvetnico) dejansko dogovoril in jo na podlagi tega tudi pooblastil za vložitev tožbe za neupravičeno obogatitev, ne za vložitev izvršilnega predloga, predstavlja pritožbeno novoto, ki je višje sodišče skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP ne more upoštevati. Izrecno je treba izpostaviti, da je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje(1) drugo toženko sam navajal kot svojo pooblaščenko za vložitev izvršilnega predloga.

7. Pritožbeno sodišče v zvezi z ponavljajočimi se navedbami, da naj bi imelo tožnikovo pooblastilo drugi toženki splošno naravo (tj. da jo je z njim pooblastil za zastopanje v vseh postopkih), na katere je sicer odgovorilo že sodišče prve stopnje, opozarja še na določilo tretjega odstavka 76. člena OZ, ki določa, da pooblaščenec za to, da se lahko spusti v spor, potrebuje posebno (novo) pooblastilo za vsak posamezen postopek. To velja ne glede na (v praksi pogost) zapis na posameznem pooblastilu, ki daje vtis generalnosti. Tako se v konkretnem primeru(2), kakor je pojasnilo že sodišče prve stopnje, glede na to, da je šlo za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, ta predlog nikdar ne bi mogel obravnavati kot tožba in bi bilo za vložitev tožbe vselej potrebno novo pooblastilo.

8. Na očitke glede zatrjevane neskrbnosti druge toženke v izvršilnem postopku, ker ni predložila dokazov - listin, iz katerih naj bi izhajalo, da je bila na MO prenesena konkretna obveznost oziroma pravno nasledstvo MO društva K., je odgovorilo že sodišče prve stopnje. Pojasnilo je namreč, da predložitev dokaza glede pravnega nasledstva sploh ni bila mogoča, ker je s pravilno razlago določb ZDru-1 ugotovilo, da društvo nima (univerzalnih) pravnih naslednikov, kadar preneha po samem zakonu. Ker (univerzalnega) pravnega nasledstva torej sploh ni bilo mogoče izkazati, drugi toženki v zvezi s tem ni mogoče očitati neskrbnosti. Listine, na katere se je skliceval tožnik in iz katerih naj bi izhajal prenos (le) konkretne obveznosti, tega zaključka ne morejo spremeniti. Nanašajo se namreč na delitev premičnega in nepremičnega premoženja med MO in novonastalimi občinami. Iz teh listin ne izhaja, da bi MO po K. prevzela kakršnekoli terjatve.

9. Zemljišča parc. št. 2096/4, k. o. X, na katerem se nahaja kolesarska steza ..., MO ni pridobila od K., saj ta ni bil v lasti slednje, temveč je bil, kakor izhaja iz izpiskov iz zemljiške knjige (priloge A 21, B1 4, C 2), v spornem obdobju vseskozi v lasti MO. Tožnik bi svoj zahtevek zaradi morebitne neupravičene obogatitve sicer lahko uveljavljal z ustreznimi trditvami(3) zoper zemljiškoknjižnega lastnika v rokih, kot jih določa OZ. Vendar tudi ta ugotovitev na pravilnost sodbe sodišča prve stopnje nima vpliva. Tožnik namreč ni trdil, da bi bila druga toženka za vložitev te tožbe pooblaščena.

10. Terjatev tožnika zoper K. zaradi oprave obrtniških del (za katero ni dvoma, da obstaja), je terjatev, ki izvira iz obligacijskega razmerja in tožnik bi lahko njeno izpolnitev zahteval le od dolžnika ali njegovih (singularnih ali univerzalnih) pravnih naslednikov, ki pa jih, kot je obrazloženo v prejšnji točki, ni bilo. Taka obveznost sama po sebi ne bremeni same nepremičnine (tj. nima stvarnopravnih učinkov), kakor tožnik vseskozi napačno materialno pravno pojmuje, in zato vse, v to smer zatrjevane pritožbene navedbe, niso pravno relevantne.

11. S pritožbo uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Tožba, list. št. 6, kjer drugo toženko navaja kot svojo pooblaščenko.

Op. št. (2): In to ne glede na z vidika zakonske ureditve (ZIZ) nepravilen zapis v predlogu za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova v izvršilni zadevi opr. št. I 20/2009 (A 13), kjer je na str. 3 navedeno, da 'v kolikor bo dolžnik zoper ta sklep ugovarjal, naj se izvršilni predlog šteje kot tožba.' Op. št. (3): Ki jih glede same večvrednosti nepremičnine, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni postavil.