Jedro

Člen 207 ZOR ni mogoče uporabljati samostojno, ampak v povezavi s členom 206/1 ZOR. Najprej je treba ugotoviti, ali odgovornost sploh obstaja, šele potem je mogoče govoriti o solidarnosti odgovornosti. Ker toženi stranki niso bili poslani dokumenti, ni mogla zahtevati nove glavne obravnave, zato ji ni bilo omogočeno obravnavanje pred sodiščem.

Izrek

Pritožbam se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da so toženci solidarno dolžni plačati tožniku znesek 3.541,99 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.9.1989 do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Kar je tožnik zahteval več, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Dosojeni znesek predstavlja materialno škodo, ki je tožniku nastala, potem ko je bil v prometni nesreči poškodovan njegov avtomobil. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje toženci odgovarjajo za škodo zato, ker je do prometne nesreče prišlo zaradi razsutega peska na cestišču. Tožnik je sicer zahteval večji znesek, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da večja škoda ni dokazana.

Proti sodbi se pritožujejo vse pravdne stranke.

Tožnik uveljavlja vse tri pritožbene razloge in predlaga spremembo oz. razveljavitev sodbe. Navaja, da sodbo izpodbija v tistem delu, v katerem je bil njegov zahtevek zavrnjen. S tako sodbo se tožnik ne strinja. Navaja, da so se tožene stranke v pravdi upirale le tožbenemu temelju, višini pa so ugovarjale le pavšalno in brez argumentov. Tožnik je v dokazne namene predložil zavarovalno polico, iz katere izhaja, da je imel avto kasko zavarovan in da znaša odbitna franšiza 1 %. Ta odstotek znaša pri izplačilu kasko odškodnine 36,00 SIT. Iz zavarovalne police je tudi razvidno, da je tožnik imel maksimalno bonifikacijo pri plačilu zavarovalnine, iz tega pa tudi izhaja, da je pri nadaljnjih plačilih zavarovalnine oškodovan. Tožnik je torej predložil listinske dokaze, ki kažejo na utemeljenost njegovega zahtevka. Pritožuje se tudi zaradi odločitve o stroških glede na potek zadnje glavne obravnave. Tedaj se druga tožena stranka ni strinjala s tem, da sodišče odloči potem ko bo priskrbelo listine, ampak je zahtevala, da se opravi nova glavna obravnava. Zato tudi ni prišlo do vložitve stroškovnikov, čeprav je tožnik povračilo pravdnih stroškov sicer zahteval. Ker sodišče ni razpisalo glavne obravnave, mu je bilo onemogočeno zahtevati stroške.

Prva tožena stranka se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe. Navaja, da so napačni zaključki sodišča prve stopnje, ki izvaja odškodninsko odgovornost prvotožene stranke iz dejstva, da je bila ta naročnik rekonstrukcije blejske vpadnice, pri kateri je tretje tožena stranka kot izvajalec del odvažala odvišni gramozni material. Napačen je tudi zaključek, da je prvotožena stranka tudi sicer odgovorna za varen in neoviran promet po regionalnih cestah. Po določilu 207. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR, je res predpisana solidarna odgovornost naročnika in izvajalca del za škodo, ki nastane tretjim osebam v zvezi z izvajanjem del, vendar pa se ta odgovornost ne more raztezati na vse aktivnosti izvajalca. Prvotožena stranka je kot naročnik res dala na razpolago tretji toženi stranki zemljišče, na katerem je bilo potrebno rekontruirati cesto, vendar je to gradbišče oddaljeno od kraja nesreče več kot en km. Naročnik nima nobenega vpliva na to, kam in kako izvajalec odvaža gradbeni material. Za vse svoje aktivnosti zunaj območja gradbišča je odgovoren izključno izvajalec del. Tudi za generalno odgovornost prvotožene stranke za varen in neoviran promet po regionalnih cestah ni nobene zakonite osnove. Upravljanje, vzdrževanje in varstvo cest ureja Zakon o cestah. Po določilih tega zakona so za prometno varnost stanja cest odgovorne organizacije za vzdrževanje cest. Druga tožena stranka in stranski intervenient na strani druge tožene stranke se pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata spremembo oz. razveljavitev sodbe. Navajata: Izvajalec gradnje oz. rekonstrukcije vpadnice Bled je bil S. Nesporno je, da so pesek stresli oni tudi na mestu obravnavane nezgode. Oni so tudi sami strojno očistili vozišče po nezgodi, kar potrjuje tudi fotografija v spisu pod C3, kjer se jasno vidi reg. št. ljubljanskega registracijskega območja vozila. V času izvajanja del je izvajalec del S. sam v celoti vseskozi skrbel za varnost prometa in so delavci tudi vsak dan čistili vozišče. V skladu z Zakonom o varnosti cestnega prometa bi bila druga tožena stranka zavezana k zagotavljanju varnih prometnih pogojev le, če bi jo povzročitelj obvestil oz., če bi ji bilo naročeno, da na stroške povzročitelja odstrani določene snovi s ceste. Delavci druge tožene stranke pa pred nezgodo niso bili obveščeni o pesku, niti je o tem niso obvestili policisti, tudi po nezgodi ne. Izvajalec del je tisti, da ukrene vse, kar je treba za varnost prometa. V situaciji, kot je obravnavana, nobeno določilo ne zavezuje druge tožene stranke, da bi pred gradbiščem drugega izvajalca postavljalo prometne znake zaradi nevarnosti. Druga tožena stranka v taki situaciji ni zavezana k organiziranju in opravljanju dodatnih rednih pregledov cest. Ni sprejemljiva razlaga sodišča prve stopnje, da je treba določila 8. čl. Pravilnika o organizaciji in opravljanju nadzorstva razlagati široko. Druga tožena stranka ni z ničemer pustila predpisanih dolžnosti, saj je pred nezgodo opravljala predpisane preglede dvakrat tedensko. Napačno je tudi, ker sodišče prve stopnje pok. K. R. ni pripisalo nobene krivde za nezgodo.

Pokojna je pred nezgodo prehitevala vozilo A.Z., ki je zaslišan kot priča povedal, da je vozil s hitrostjo 60 km/h. Tam je prehitevanje prepovedano z neprekinjeno sredinsko črto. Sodišče o tem ni zavzelo stališča. Taka označba je tako na mestu, kjer je K.R. prehitevala, kot na mestu nezgode. Iz skice in fotografij izhaja, da lokacija, pa tudi začetek sledov in smer sledov, kažejo na nepravilno in protipredpisno vožnjo K.R. K.R. pred nezgodo še ni končala zadnje faze prehitevanja oz. se še ni vključila na vozni pas, po katerem je vozila pred prehitevanjem. Druga tožena stranka je že v postopku pred sodiščem prve stopnje zahtevala, da vzroke za nezgodo pojasni izvedenec cestnoprometne stroke, vendar je sodišče to zavrnilo. Že na podlagi podatkov o sorazmerno kratki razdalji od križišča Lesce - Bled do mesta nezgode in glede na podatke o poti prehitevanja, splošni omejitvi dovoljene hitrosti 80 km/h in hitrosti prehitevanega vozila 60 km/h, meni, da je K.R. pred nezgodo vozila z veliko večjo hitrostjo, kot je na tem delu dovoljena. Če bi namreč vozila tako kot se trdi, bi na tako kratki razdalji od vključitve v promet do nesreče ne mogla prehiteti vozila. Ker ni bil postavljen izvedenec, tako odločilna dejstva niso ugotovljena, kar pomeni tudi bistveno kršitev določb postopka. Druga tožena stranka izpodbija tudi izrek, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o stroških. Na glavni obravnavi dne 14.4.1994 je bilo namreč odločeno, da bo sodišče potem ko bo prejelo skico in fotografije, le-to poslalo vsem strankam, nato pa bo po osmih dneh, če ne bo zahtevana nova obravnava, o zadevi razsodilo. Druga tožena stranka pa ni prejela niti skice niti fotografij, prejela pa je sodbo sodišča prve stopnje in tako ni imela niti možnosti zahtevati nove obravnave niti možnosti priglasiti stroškov. To hkrati pomeni tudi bistveno kršitev določb postopka, saj je bilo kršeno načelo neposrednega obravnavanja in načelo kontradiktornosti.

Tretja tožena stranka se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja: Sodišče prve stopnje je o odgovornosti tretje tožene stranke za prometno nezgodo odločilo na podlagi domneve, da so pesek po cestišču razsuli njeni delavci. Odgovornost naj bi izhajala tudi iz pogodbe.

Protispisne so navedbe sodbe, da je bil pesek na cestišču najverjetneje razsut v zvezi z izvajanjem del tretje tožene stranke.

Za to v dokaznem postopku ni osnove. Že sama izjava tožeče stranke kaže, da gradbena dela tretje tožene stranke niso imele vpliva na cestišče. Tudi organizacija dela pri tretje toženi stranki izključuje možnost onesnaženja. Tedaj je na Bledu potekala živahna gradbena aktivnost, saj so se gradili in obnavljali mnogi objekti pred svetovnim prvenstvom v veslanju. Tretja tožena stranka je bila le eden izmed tam prisotnih gradbenih izvajalcev. Kdo je bil povzročitelj nevarnosti, ni bilo ugotovljeno. Tudi kar zadeva sokrivdo K.R., je stališče sodišča prve stopnje napačno. Čeprav je cesta asfaltirana in suha, zlasti ponoči to vozniku narekuje tako stopnjo pazljivosti, da bi posipan pesek ne smel biti vzrok za zanašanje. Očitno je, da je bila tudi hitrost vožnje neprimerna. To kaže tudi dejstvo, da je do nesreče prišlo ponoči, torej najbrž dolgo od tedaj, ko je bil pesek že na cestišču in vsi pred njo vozeči težav niso imeli.

Pritožbe so utemeljene.

O pritožbi tožnika: Tožbeni zahtevek tožnika je deloma zavrnjen zato, ker tožnik ni predložil listinskih dokazov. Vendar pa to še ne pomeni, da je zahtevek zato treba zavrniti. Tožnik svoje trditve lahko dokazuje tudi z drugimi dokazi. Sicer pa je res, kar trdi pritožba, da iz kopije zavarovalne police izhaja, da je bil tožnikov avto zavarovan ob 1 % odbitni franšizi, kar bi kazalo, da je vsaj škoda v višini kot jo pritožnik zatrjuje, nastala. Res pa je po drugi strani tudi to, da tožnik ni izkazal, kdaj mu je ta škoda nastala oz. na čem temelji njegov zahtevek za plačilo obresti od 31.8.1989 dalje. Enako velja glede njegove trditve o škodi 559,85 SIT z obrestmi od 26.9.1989 dalje in o škodi v višini 6.381,70 SIT z obrestmi od 26.9.1990 dalje.

Ta dva zneska z obrestmi od zgoraj navedenih datumov iz listin v spisu sicer direktno res ne izhajata kot pravi sodba, vendar pa bi ne glede na to moralo sodišče prve stopnje vsaj z zaslišanjem tožnika razjasniti poleg okoliščin, ki zadevajo temelj odgovornosti, predvsem vprašanje same škode in v zvezi s tem morebitne nejasnosti v zvezi z listinami v spisu. Šele če bi z zaslišanjem tožnika ne dobilo ustreznih podatkov, bi bila zavrnitev zahtevka iz teh razlogov pravilna.

V ponovljenem postopku bo treba to odpraviti in z zaslišanjem tožnika, po potrebi pa tudi z drugimi dokazi, če bodo predlagani, ugotoviti, ali je škoda nastala, v kakšni višini in kdaj. Ker bo glede na to, da je sodba razveljavljena, o stroških tako ali tako treba ponovno odločati, na pritožbene trditve v zvezi s tem ni treba odgovarjati.

O pritožbah tožencev: - glede prvotožene stranke Republike Slovenije, Republiške uprave za ceste: Z razlogi sodišča prve stopnje o odgovornosti te stranke se pritožbeno sodišče ne more strinjati. Čl. 207 ZOR namreč ni mogoče uporabljati samostojno, ampak v povezavi s čl. 206/1 istega zakona, ki pravi, da za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno. Čl. 207 ZOR pa nato še posebej govori, da taka solidarnost velja tudi za naročnika in izvajalca del na nepremičnini. Iz določbe 1. odst. 206. čl. ZOR tako izhaja, da je najprej treba ugotoviti, ali sploh gre za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj - v konkretnem primeru torej, ali je prva tožena stranka za škodo - če je seveda nastala - lahko sploh odgovorna. Če namreč ni odgovorna, potem o solidarnosti ni mogoče govoriti. Sodba sicer trdi, da prva tožena stranka odgovarja za varen in nemoten promet tudi po regionalnih cestah. Taka trditev bi sicer lahko pomenila kot da je odgovornost prve tožene stranke objektivna, vendar pa sodba ne pove, na kaj to trditev opira in v tem obsegu tega dela sodbe tudi ni mogoče preizkusiti, saj v dotlej zbranem gradivu za tako trditev tudi ni opore.

V ponovljenem postopku bo torej moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti dejstva, iz katerih bo razvidno, ali tretja tožena stranka odgovarja bodisi krivdno bodisi objektivno. Šele potem bi lahko prišla v poštev določba o solidarni odgovornosti, vendar pa bi bilo v takem primeru treba skrbno presojati, ali dejansko stanje sploh narekuje uporabo določb o odgovornosti naročnika in izvajalca del. Doslej zbrani dokazi in podatki namreč na to ne kažejo.

- glede druge tožene stranke C. in stranskega intervenienta Z.: Pritrditi je treba pritožbi, da drugi toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ker ji niso bile poslane fotografije in skica. Ta izhaja iz povratnic, priloženi red. št. 25, tako da ni mogla zahtevati nove glavne obravnave, kot je bilo odločeno na glavni obravnavi dne 14.6.1994. S tem je bila storjena bistvena kršitev določb postopka po čl. 354/2 tč. 7 Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP - in je že to razlog za razveljavitev sodbe v delu, ki zadeva to stranko. Pa tudi sicer razlogi glede druge tožene stranke niso prepričljivi. Pravilnik o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest (Ur.l. SRS št. 11/88), na katerega se sodišče prve stopnje sklicuje, govori o rednih, občasnih in izrednih pregledih. Občasni pregledi zadevajo situacijo, ki v tej zadevi ne pride v poštev. Sodba razlaga omenjeni pravilnik tako, da je nastala situacija zahtevala izredni pregled, vendar 2. odst. 18. čl. cit. pravilnika govori o izrednih dogodkih, zaradi katerih je možna poškodovanost ceste kot prometno gradbenega objekta. Za tako situacijo pa gotovo ne more iti, če je na cesto stresen pesek. To namreč ni poškodba ceste kot prometno gradbenega objekta. Ali obstaja torej kakšna druga podlaga za odgovornost cestnega podjetja, torej v okviru opustitve rednih pregledov, bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka ugotoviti. Pri tem pa bo moralo še raziskati trditev v pritožbi, da cestno podjetje niti pred nezgodo niti po njej ni bilo obveščeno o pesku in da tudi ni bilo ono tisto, ki je pesek odstranilo. Če bo ugotovilo, da odgovornost obstaja, pa bo moralo tudi bolj natančno raziskati, ali obstoji tudi soodgovornost pok.

voznice avtomobila za škodo, ki je tožniku nastala. Pritožbene trditve o razdalji med križiščem in mestom nezgode in o razlogih, ki kažejo, da je morda voznica vozila prehitro, so namreč take, da bo potrebno postaviti izvedenca cestno-prometne stroke, ki bo podal mnenje o vzrokih za prometno nezgodo oz. mnenje o tem, ali je vzrok izključno pesek na cesti, ali pa je k nezgodi prispeval tudi način vožnje. Kar zadeva prijavo stroškov, velja enako kot je zapisano glede tožnika.

- glede tretje tožene stranke S.: Če so bili res delavci te tožene stranke tisti, ki so razsuli pesek po cesti in če je to pripeljalo do škode, ne more biti dvoma, da je tretje tožena stranka odgovorna. Po mnenju pritožbenega sodišča gre za deliktno odgovornost. Vsaj dve določbi v Zakonu o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur.l. SFRJ št. 50/88 in 80/89) sta taki, ki kažeta na to: Gre za 2. odst. 28. čl., ki govori o dolžnosti voznika, da mora odstraniti z vozišča predmete, ki padejo z njegovega vozila, in za določbo 2. odst. 126. čl. istega zakona, ki govori o tem, kako mora biti pritrjen tovor. Vendar pa je treba pritrditi pritožbi, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo dejstev v zvezi z vprašanjem, kdo je pesek razsul. To dejstvo pa je za odločitev odločilnega pomena. Ugotavlja le, da so pesek brez dvoma razsuli delavci tretje tožene stranke. Na čem ta ugotovitev temelji, pa sodba ne pove. Zato pritožba tretje tožene stranke utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da tega dejstva sploh ni ugotavljalo.

V ponovljenem postopku bo torej treba ugotoviti, ali je bila tretja tožena stranka tista, katere delavci so stresli pesek po cesti. V ta namen bo treba zaslišati vsaj predstavnika tretje tožene stranke, ali njene delavce, ki o stvari kaj vedo. Razjasniti bo treba ne samo, kdo je pesek stresel, ampak tudi, kdo ga je po nezgodi odstranil. Druga tožena stranka v pritožbi trdi, da to niso bili oni in da tudi niso bili obveščeni. Če je to res in če so pesek odstranili delavci tretje tožene stranke (na kar naj bi kazale tudi fotografije, o čemer govori sicer pritožba druge tožene stranke, kar pa je doslej ostalo nerazjasnjeno) pa bo morala tretje tožena stranka pojasniti, zakaj so pesek odstranili njeni delavci, če ga niso oni razsuli. Ker tudi tretja tožena stranka ugovarja, da je za nesrečo soodgovorna tudi voznica avtomobila, velja glede tega ugovora isto, kar je bilo v zvezi z izvedencem zapisano glede pritožbe druge tožene stranke, oboje, torej glede druge tožene stranke in glede tretje tožene stranke, seveda s pogojem, da bo odgovornost ugotovljena.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih čl. 166/3 ZPP, odločitev pritožbenega sodišča o stvari sami pa na določilu čl. 370/1 ZPP.