Jedro

Po določbi točke f 1. odstavka 5. člena ZDSS-1 je delovno sodišče stvarno pristojno za odločanje o kadrovski štipendiji med delodajalcem in dijakom ali študentom. V konkretnem sporu ne gre za spor o kadrovski štipendiji med delodajalcem in študentom, temveč je tožena stranka štipenditor, ne pa delodajalec. Tako ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča po določbi točke f 1. odstavka 5. člena ZDSS-1, prav tako pa ni podana stvarna pristojnost socialnega sodišča, ki sodi v socialnih sporih o štipendiji, pri podeljevanju katere je odločilen premoženjski cenzus in štipendij za nadarjene (točka 3.c. 1. odstavka 7. člena ZDSS-1). Ker tožeča stranka s tožbo zahteva razveljavitev upravnega akta - sklepa tožene stranke (štipenditorja), s katerim je le-ta prekinila pogodbo o štipendiranju in zahtevala vračilo prejetih štipendij, ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča v tem sporu, ampak pristojnost upravnega sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom se je Delovno in socialno sodišče v ..., Zunanji oddelek v ... v sporu tožeče in tožene stranke zaradi vračila štipendije izreklo za stvarno nepristojno. Sklenilo je, da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi stvarno in krajevno pristojnemu Upravnemu sodišču Republike Slovenije. Pri tem je ugotovilo, da tožnica s tožbo zahteva razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 19. 11. 2012, s katerim je le-ta prekinila pogodbo o štipendiranju in zahtevala vračilo prejetih štipendij in da ne gre za spor po 5. in 7. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji). Zato se je izreklo za stvarno nepristojno (274. člen ZPP) in presodilo, da je za odločanje o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije.

Zoper naveden sklep se pravočasno pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi navaja, da v konkretnem primeru ne gre za ugotavljanje nezakonitosti upravnega akta temveč za izpodbijanja akta pogodbene stranke iz naslova kadrovske štipendije. Meni, da tožena stranka ni nosilec javnih pooblastil, ravno tako za izdajo sklepa tožene stranke z dne 19. 11. 2012 ni predpisan upravni postopek. Tožena stranka ni uporabljala določbe splošnega upravnega postopka, temveč je uporabila 53. člen Zakona o štipendiranju ter 40. in 41. člen Pravilnika o izvajanju enotnih regijskih štipendijskih shem. Pravni pouk v sklepu tožene stranke z dne 19. 11. 2012 je tako nepravilen. Glede na naravo oziroma vsebino pogodbe o štipendiranju z dne 22. 11. 2008 je potrebno šteti, da gre za obveznost iz naslova kadrovske štipendije, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v tem primeru pristojno na podlagi 5. člena ZDSS-1. Tripartitno naravo konkretne pogodbe o štipendiranju z dne 21. 11. 2008 dejansko ureja Zakon o štipendiranju, ki v 38. členu določa, da se medsebojna razmerja pravice in obveznosti iz naslova sofinanciranja kadrovskih štipendij urejajo s pogodbo. Kadrovske štipendije zaradi dolgoročnega kadrovskega načrtovanja in zagotavljanja ustreznih kadrov dodeljujejo delodajalci, pri čemer štipendista zavežejo k zaposlitvi za določen čas. V konkretnem primeru pa je tožena stranka kot tretja pogodbena stranka, delodajalca, družbo A d.o.o. sofinancirala oziroma subvencionirala za izplačilo štipendij tožeči stranki in si v zvezi s tem skladno z 38. členom Zakona o štipendiranju izgovorila določene pravice, zato se sedaj pojavlja kot upravičenec do vračila izplačanih štipendij po pogodbi o štipendiranju z dne 21. 11. 2008, do katerih bi bil v primeru dvostranske kadrovske pogodbe sicer upravičen delodajalec. Tožena stranka torej ni subjekt za katerega bi pri odločanju o vračilu štipendije veljale določbo splošnega upravnega postopka, temveč je potrebno šteti, da svoja upravičenja uveljavlja v istem postopku kot jih je delodajalec iz običajne (dvostranske) kadrovske pogodbe. Zato je za odločanje o tožbenem zahtevku stvarno pristojno naslovno sodišče. Tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijan sklep razveljavi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določbo postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

V predmetnem sporu tožeča stranka kot štipendist uveljavlja nezakonitost sklepa tožene stranke (kot štipenditorja) in njegovo razveljavitev. Tožeča stranka (kot štipendist) je s toženo stranko (kot štipenditorjem) in družbo A d.o.o. (kot delodajalcem) sklenila pogodbo o štipendiranju (A1).

Po določbi točke f 1. odstavka 5. člena ZDSS-1 je delovno sodišče stvarno pristojno za odločanje o kadrovski štipendiji med delodajalcem in dijakom ali študentom. V konkretnem sporu ne gre za spor o kadrovski štipendiji med delodajalcem in študentom, temveč je tožena stranka štipenditor, ne pa delodajalec (to je družba A d.o.o). Tako ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča po določbi točke f 1. odstavka 5. člena ZDSS-1, prav tako pa ni podana stvarna pristojnost socialnega sodišča, ki sodi v socialnih sporih o štipendiji, pri podeljevanju katere je odločilen premoženjski cenzus in štipendij za nadarjene (točka 3.c. 1. odstavka 7. člena ZDSS-1). Ker tožeča stranka s tožbo zahteva razveljavitev sklepa tožene stranke (štipenditorja) z dne 19. 11. 2012, s katerim je le-ta prekinila pogodbo o štipendiranju in zahtevala vračilo prejetih štipendij, ne toži pa delodajalca (družbo A d.o.o.), ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišče v tem individualnem delovnem sporu, zato se je sodišče prve stopnje pravilno izreklo za stvarno nepristojnost. Po določbi 1. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS št. 105/2006 in nadalj.), se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic oziroma posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo.

Kot izhaja iz predložene pogodbe o štipendiranju in navedb v tožbi, je tožena stranka nosilec javnih pooblastil, saj je sklenila z Javnim skladom Republike Slovenije za ... ter Ministrstvom za …. tristransko pogodbo o sofinanciranju Operacije regijska štipendijska shema za ... za šolsko – študijsko leto 2008/2009 v okviru operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007-2013. Javni sklad Republike Slovenije za ... je objavil javni razpis, katerega namen je bil vzpostavitev trajnega sistema regionalnega štipendiranja mladih za razvojno perspektivne in za deficitarne poklice in na razpis se je lahko prijavila katerakoli izmed dvanajstih regionalnih razvojnih agencij v Sloveniji, ki je nosilec enotnih regijskih štipendijskih shem oziroma institucije, ki ji je katera od regionalnih razvojnih agencij prenesla obveznosti. Predmet te pogodbe pa je sofinanciranje posrednega štipendiranja študentov, ki so pridobili enotne ... za izobraževanje na posamezni ravni in posameznem izobraževalnem programu.

Tožena stranka je s sklepom, ki ga tožnica v predmetnem sporu izpodbija, prekinila pogodbo o štipendiranju in zahtevala vračila prejetih štipendij iz naslova regijske štipendijske sheme za ... in v pravnem pouku določila, da štipendistka lahko sproži upravni spor pri pristojnem upravnem sodišču. Kot izhaja iz predložene pogodbe o štipendiranju in navedb v tožbi je za odločanje o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta pristojno upravno sodišče. Zato je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da bo po pravnomočnosti zadevo odstopilo stvarno in krajevno pristojnemu Upravnemu sodišču RS (274. člen ZPP).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).