Jedro

Odločitev o določitvi kraja prebivanja do pravnomočnosti sodbe je meritorna odločitev in bi morala biti sestavni del sodbe, s katero je bila storilcu izrečena stranska sankcija izgona tujca iz države; možno je sicer tudi, da bi bilo o tem odločeno z naknadnim sklepom, nikakor pa ne z odredbo.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi s tem, da se:

1. razveljavi odredba Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 4.4.2007, ter 2. ugotovi, da je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 4.4.2007 prekršen Zakon o prekrških (ZP-1) v določbi 97. člena v zvezi z drugim odstavkom 201. člena.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 4.4.2007 spoznalo G.V. in C.L. za odgovorna storitve prekrška po 9. členu ZJRM-1 ter obema izreklo globo 41,73 eurov in sankcijo izgona iz Republike Slovenije za dobo 5 let, ki se šteje od dneva izvršitve sodbe o prekršku. Dne 4.4.2007 zasežen denar, ki je bil pridobljen s prekrškom, je odvzelo v višini, ki predstavlja razliko med zaseženim denarjem ter globo in stroški postopka, ki znašajo 43 eurov povprečnine za vsakega. Istega dne je Okrajno sodišče v Ljubljani izdalo odredbo, s katero je storilcema do pravnomočnosti navedene sodbe določilo za prebivanje Center za tujce, vendar ne dlje kot 30 dni.

2. Vrhovni državni tožilec je dne 9.11.2007 zoper odredbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, Oddelek za prekrške, in zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 4.4.2007 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti s predlogom, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije odredbo razveljavi in hkrati ugotovi, da je bil s sodbo prekršen ZP-1 v določbi 97. člena v zvezi z drugim odstavkom 201. člena. Glede na to, da določba drugega odstavka 201. člena ZP-1 ne določa, da bi se o kraju prebivanja odločilo z odredbo, je bila storjena bistvena kršitev določb postopka o prekršku po 97. členu ZP-1, in sicer tako z odredbo, ker z njo ne bi smelo biti odločeno o začasnem kraju prebivanja, kot tudi s sodbo, s katero bi moralo biti poleg izrečene sankcije izgona odločeno tudi o začasnem kraju prebivanja, saj je bila odločitev sprejeta istega dne kot je bila izdana sodba.

3. Določba 97. člena ZP-1 predpisuje, da se odločbe v postopku o prekršku izdajajo v obliki sodb in sklepov, če ta zakon ne določa, da se posamezne odločitve izdajajo v obliki odredb. Okrajno sodišče v Ljubljani je izdalo odredbo, s katero je storilcema do pravnomočnosti sodbe, s katero jima je bila izrečena sankcija izgona iz Republike Slovenije, določilo za prebivanje Center za tujce, vendar ne dlje kot 30 dni (drugi odstavek 201. člena ZP-1). Glede na to, da določba drugega odstavka 201. člena ZP-1 ne določa, da bi se o določitvi kraja prebivanja do pravnomočnosti sodbe odločalo z odredbo, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v tej zvezi prekršilo 97. člen ZP-1, ki določa, da se posamezne odločitve izdajajo v obliki odredb le, če zakon tako določa. 4. Odločitev o določitvi kraja prebivanja do pravnomočnosti sodbe je meritorna odločitev, saj posega v osebno svobodo posameznika. Obliko odredbe pa zakon določa le pri odločitvah, ki ne zadevajo meritornega odločanja, t.j. odločanja o prekršku in storilcu prekrška, temveč se odredbe izdajajo v zvezi z izvedbo postopka o prekršku in o tistih vprašanjih, ki se zastavljajo kot stranska v zvezi s postopkom o prekršku (npr. odredba o pridržanju, o privedbi, o izvedencu, o zasegu, preiskavi itd.). ZP-1 zato v drugem odstavku 201. člena ni določil, da se o določitvi kraja prebivanja odloči v obliko odredbe, "argumentum a contrario" je torej v skladu z 97. členom ZP-1 potrebno odločiti v obliki sodb in sklepov. Vrhovno sodišče pri tem le opozori, da okoliščine, da določbi 134. in 135. člen ZP-1, ki določata vsebino sodbe o prekršku, med sestavinami ne omenjata odločitve o določitvi kraja prebivanja, ni mogoče razlagati tako, da takšna odločitev ne bi smela oziroma bi celo morala biti sestavni del sodbe, s katero je bila storilcema izrečena stranska sankcija izgona tujca iz države.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da šele v obliki sodbe oziroma sklepa izdana odločitev o določitvi začasnega prebivanja storilcema omogoča uresničiti ustavno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS) zoper takšno odločitev, ki s prisilno določitvijo kraja bivanja vsekakor omejuje svobodo posameznika. Sklicevanje, da sta imela storilca pravico do pravnega varstva z možnostjo pritožbe zoper sodbo o prekršku, s katero je bilo odločeno o izgonu tujca iz države, pa Vrhovno sodišče ocenjuje kot neutemeljeno.

6. Zahtevi za varstvo zakonitosti je utemeljena tudi v trditvi, da bi moralo sodišče o določitvi začasnega prebivanja odločiti s sodbo, saj je bila odločitev sprejeta istega dne kot je bila izdana sodba. Le v primeru, če bi se o določitvi začasnega prebivanja odločalo naknadno, po izdaji sodbe o izgonu tujca iz države, bi se odločilo s sklepom.

7. Glede na ugotovljeno kršitev procesnih določb zakona je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti in na podlagi prvega odstavka 426. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 glede na naravo kršitve razveljavilo odredbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 4.4.2007 ter ugotovilo, da je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 4.4.2007 prekršen ZP-1 v določbi 97. člena v zvezi z drugim odstavkom 201. člena.