Jedro

Stečajni postopek nad dolžnikom se je pričel po tem, ko je sodišče prve stopnje prvič izdalo sklep o ugovoru zoper začasno odredbo. To dejstvo zato govori le v prid ugotovitvi o neplačevitosti dolžnika in torej obstoja verjetnosti izpodbijane terjatve ne spremeni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo:

I. Ugovor tožene stranke zoper sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu Pg 364/2014 z dne 23. 5. 2015 se zavrne.

II. Predlog tožene stranke za povračilo stroškov se zavrne.

2. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ugodi, podrejeno pa vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dne 31. 12. 2014 je tožeča stranka vložila tožbo zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po določilih Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), hkrati pa predlagala izdajo začasne odredbe po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Tožeča stranka s tožbo zahteva, da sodišče do tožeče stranke razveljavi pravni učinek pravnega posla(1) izročitve premičnin in prenosa lastninske pravice ter vpisa tožene stranke kot lastnika v javne registre in prometna dovoljenja do višine terjatve tožeče stranke do družbe M. d.o.o.(2) v višini glavnice 25.134,60 EUR s pripadki, tožena stranka pa je dolžna dopustiti tudi, da se tožeča stranka s premičninama poplača. Sodišče prve stopnje je 23. 3. 2015 izdalo sklep, s katerim je zaradi zavarovanja nedenarne terjatve tožeče stranke po navedeni tožbi toženi stranki prepovedalo odtujiti in obremeniti premičnini ter odredilo, da se prepoved zaznamuje v registru neposestnih zastavnih pravic pri AJPES, v nadaljevanju postopka pa po odločitvi, da je ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi utemeljen, postopek zavarovanja ustavilo. Vendar je bila ta odločitev s sklepom višjega sodišča I Cpg 1172/2015 z dne 2. 12. 2015 razveljavljena. Višje sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka sicer zadostno izkazala odplačnost izpodbijanih pravnih poslov, vendar so tudi odplačna pravna dejanja lahko predmet izpodbijanja s paulijansko tožbo v primeru, ko je izpolnjen pogoj oškodovanja upnika s pravnim dejanjem. Ker pa je z izpodbijanimi pravnimi posli potrditvah tožeče stranke dolžnik postal neplačevit, naj sodišče v ponovljenem postopku verjetnost terjatve (utemeljenost zahtevka po paulijanski tožbi) presodi tako, da bo izpodbijano pravno dejanje presojalo v kontekstu poslabšanja položaja tožeče stranke. Če bo ugotovilo, da s prodajo premičnin ni bila oškodovana, potem objektivni pogoj po 255. členu OZ(3) ni podan. Če pa bo ugotovilo, da je izpodbijano dejanje povzročilo neplačevitost dolžnika in poslabšanje položaja tožeče stranke, bo moralo ugotavljati tudi subjektivni pogoj iz 256. člena OZ(4) in obstoj subjektivnih okoliščin, ki so predpostavka za izdajo začasne odredbe (po 272. členu ZIZ). Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tako ponovno odločilo o ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi.

6. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, verjetno pa mora izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (272. člen ZIZ).

7. V zvezi z verjetnostjo obstoja terjatve tožeče stranke je sodišče prve stopnje zaključilo, da je zaradi izpodbijanih poslov dolžnik postal neplačevit, saj bi se tožeča stranka lahko poplačala prav iz premičnin, ki sta predmet izpodbijanih pravnih poslov, če do njiju ne bi prišlo. Ker pa je dolžnik s premičninama razpolagal odplačno, je sodišče prve stopnje ocenilo še, da je verjetno izkazano, da je tožena stranka ob razpolaganju vedela, da dolžnik s tem škoduje upnikom in pri tem upoštevalo, da je bila nad dolžnikom potrjena prisilna poravnava, po kateri je zadnji obrok za poplačilo upnikom zapadel 23. 8. 2015. 8. Ni sporno, da ima tožeča stranka do družbe M. d.o.o. (sedaj v stečaju, v nadaljevanju: dolžnik) judikatno terjatev na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu Pg 504/2010 z dne 28. 11. 2012 za glavnico 25.134,60 EUR s pripadki in da je na podlagi sodbe izdani sklep o izvršbi zoper dolžnika In 7/2014 dne 14. 3. 2014 postal pravnomočen. Višje sodišče tudi ugotavlja, da tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izdani začasni odredbi ni ugovarjala nobeni od trditev, s katerimi je tožeča stranka izkazovala, da je dolžnik prezadolžen: da tožeča stranka v izvršilnem postopku ne bo poplačana, da sta edini nepremičnini dolžnika obremenjeni s hipotekami v zavarovanje visokih denarnih terjatev, ostali upniki pa imajo boljši vrstni red od tožeče stranke, da drugega premoženja dolžnik nima, njegova transakcijska računa pa sta že dlje časa blokirana.

9. Tožena stranka v pritožbi najprej uveljavlja, da je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje v 12. točki obrazložitve, da je dolžnik s premičninama razpolagal neodplačno, s čimer se višje sodišče strinja. Vendar hkrati ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odplačnost izpodbijanega pravnega posla pravilno upoštevalo pri presoji verjetnost obstoja upnikove terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ) in o tem navedlo izčrpne razloge v 7. in 8. točki obrazložitve. O neodplačnosti odsvojitve premičnin je tako (očitno pomotoma) govorilo le v 12. točki obrazložitve, pri tehtanju interesov strank po drugem odstavku 272. člena ZIZ. Zakaj je pritožba glede slednjega neutemeljena, bo obrazloženo v nadaljevanju.

10. Pritožnica nadalje uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo trditve tožeče stranke o prezadolženosti dolžnika zato, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, saj ni pribavilo in vpogledalo izvršilnega spisa In 7/2014 Okrajnega sodišča v Trebnjem. Višje sodišče ugotavlja, da pritožnica v tem delu s pritožbo napada zmotno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z obsegom premoženja dolžnika oziroma ugotovitvijo, da je zaradi odsvojitve premičnin dolžnik neplačevit. Vendar tožena stranka teh trditev v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ni postavila (prim. uvodoma ugotovljeno v 7. točki tega sklepa). Na zadevo in spis In 7/2014 se je namreč sklicevala le v utemeljitev svojega ugovora litispendence, ko je trdila, da sta bili sporni premičnini že zarubljeni v navedenem izvršilnem postopku in je bilo tako o vpisu zastavne pravice v register neposestnih zastavnih pravic v korist tožeče stranke že odločeno. Pritožbene trditve o tem, katero premoženje je bilo zarubljeno na dražbi v izvršilnem postopku In 7/2014, ki jih tožena stranka podaja v nadaljevanju, zato predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki jih višje sodišče v pritožbenem postopku ne upošteva (prim. prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Enako višje sodišče ugotavlja za v nadaljevanju pritožbe podano trditev, da iz listin same tožeče stranke izhaja, da je imel dolžnik še drugo premoženje. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je z odsvojitvijo spornih premičnin dolžnik postal neplačevit, zato tožena stranka ni izpodbila, očitek, da jo je zaradi neizvedbe dokazov sodišče onemogočilo pri dokazovanju, pa je neutemeljen. Ker trditev o premoženjskem stanju dolžnika ni prerekala v ugovoru zoper sklep o izdani začasni odredbi, je neutemeljen tudi predlog tožene stranke, da višje sodišče v pritožbenem postopku na podlagi podatkov stečajnega spisa dolžnika preveri obstoj premoženja in njegovo odpisano vrednost. Višje sodišče ugotavlja, da se je stečajni postopek nad dolžnikom (s sklepom St z dne 13. 1. 2016) pričel po tem, ko je sodišče prve stopnje prvič izdalo sklep o ugovoru zoper začasno odredbo (sklep z dne 16. 6. 2015, red. št. 19, list št. 72 spisa). To dejstvo zato govori le v prid ugotovitvi o neplačevitvosti dolžnika in torej obstoja verjetnosti izpodbojne terjatve ne spremeni. Bo pa, upoštevaje začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, tožeča stranka v pravdnem postopku morala prilagoditi svoj tožbeni zahtevek (prim. 270. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju). Vsebine seznama premoženja, objavljenega v stečajnem postopku nad dolžnikom, zato višje sodišče ne more upoštevati.

11. Tožena stranka nadalje napada tudi presojo subjektivnega pogoja izpodbijanja - zavedanja dolžnika, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom (prim. prvi odstavek 256. člena OZ). Vendar neutemeljeno trdi, da sodišče ni upoštevalo, da so bila sredstva za plačilo kupnine nakazana na TRR dolžnika, ki v času nakazila ni bil blokiran. Trditve tožeče stranke, da sta transakcijska računa dolžnika že dalj časa blokirana, namreč tožena stranka v svojem odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe ni prerekala. Tudi trditev, da v kolikor bi tožeča stranka predlagala izvršbo na transakcijski račun dolžnika, kamor so bila sredstva od prodaje nakazana, bi bila celo na boljšem, kot če bi zarubljene premičnine prodajala v izvršilnem postopku, tožena stranka podaja prvič sedaj v pritožbi (337. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Zaključek sodišča prve stopnje, da se tožeča stranka zaradi blokade dolžnikovih transakcijskih računov ni mogla poplačati iz denarnih sredstev, medtem ko bi se lahko poplačala iz obeh premičnin, ki sta zanjo predstavljali jamstvo poplačila, če do izpodbijanih dejanj ne bi prišlo (na koncu 10. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa), je zato pravilen. Na tem mestu gre pritožnici le še pojasniti, da ta zaključek sicer sodi med objektivne okoliščine pri presoji obstoja verjetnosti tožničine terjatve (prim. prvi odstavek 255. člena OZ).

12. V nadaljevanju tožena stranka uveljavlja, da je bila sama ustanovljena šele 21. 6. 2013 in ni bila seznanjena s finančnim stanjem dolžnika ter ni mogla vedeti, da dolžnik tožeči stranki dolguje na podlagi pravnomočnih sodb, sama pa ni imela nobenih terjatev do dolžnika, medtem ko je bila prisilna poravnava nad dolžnikom potrjena že v letu 2011, torej pred ustanovitvijo tožene stranke. Ne glede na to, da gre po ugotovitvi višjega sodišča tudi v tem delu za nedovoljene pritožbene novote, pa višje sodišče vendarle odgovarja, da tožena stranka trditev iz predloga za izdajo začasne odredbe, da je tožena stranka vedela, da bo razpolaganje s premičninami škodovalo upnikom, ni zanikala (prim. drugi odstavek 214. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Tožeča stranka je v predlogu trdila, da je tožena stranka vedela, da je dolžnik prezadolžen in neplačevit, pri dolžniku in toženi stranki pa gre tudi za povezani osebi, saj je bil M.A., direktor in družbenik tožene stranke, preden je bila ta ustanovljena, zaposlen pri dolžniku. Tem trditvam tožena stranka v svojih odgovorih ni ugovarjala. Pritožbene trditve, da razen dejstva potrjene prisilne poravnave drugih okoliščin tožeča stranka ni zatrjevala, so torej neutemeljene in je zato tudi subjektivni pogoj za izkaz verjetnosti terjatve izpolnjen, zaključek sodišča prve stopnje v 11. točki obrazložitve pa pravilen.

13. Višje sodišče ugotavlja, da tudi v nadaljevanju pritožbe podane trditve tožene stranke (o nemožnosti registracije vozila VOLVO) predstavljajo nedopustne novote, zato nanje ni odgovarjalo. Ker je v zvezi z obstojem okoliščin po drugem odstavku 272. člena ZIZ sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstaja nevarnost, da bo uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena, če bi tožena stranka z premičninama razpolagala, tožena stranka pa jo napada s trditvami, ki v pritožbenem postopku niso več dovoljene, je izpodbijani sklep tudi v tem delu pravilen in zakonit ne glede na očitno pomoto, ki se je sodišču prve stopnje zapisala v nadaljevanju obrazložitve o neodplačnem razpolaganju dolžnika s spornima premičninama. Zato je pritožba neutemeljena.

14. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Stroški zavarovanja, kadar je začasna odredba predlagana med pravdo, so del pravdnih stroškov. O priglašenih pritožbenih stroških bo zato odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

Op. št. (1): S katerim je bila prenesena lastninska pravica na škarjah za razrez pločevine proizvajalca E., tip ..., in tovornem vozilu Volvo z oznako ... (v nadaljevanju: premičnini).

Op. št. (2): Po podatkih registra AJPES je od 13. 1. 2016 v stečaju (St .../2015).

Op. št. (3): 255. člen OZ določa:

(1) Vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, lahko tudi ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov.

(2) Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve.

(3) S pravnim dejanjem je mišljena tudi opustitev, zaradi katere je dolžnik izgubil kakšno premoženjsko pravico ali s katero je zanj nastala kakšna premoženjska obveznost. Op. št. (4): Prvi odstavek 256. člena OZ določa: (1) Odplačno razpolaganje se lahko izpodbija, če je dolžnik ob razpolaganju vedel ali bi bil moral vedeti, da s tem škoduje svojim upnikom in če je bilo tretjemu, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo pravno dejanje storjeno, to znano ali bi mu moralo biti znano.