Jedro

Sodba se lahko opira na dokaz, ki ni bil izveden v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta in o katerem se stranke niso mogle izjaviti, le če sodišče dokaz izvede na glavni obravnavi in da stranki možnost, da se o njem izjavi, sicer so bistveno kršena pravila postopka v upravnem sporu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1365/2001-15 z dne 10.10.2001 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi s sklepom I Up 1209/2000-2 z dne 8.11.2000 na podlagi 3. odstavka 72. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zaradi bistvene kršitve pravil postopka, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. U 1606/99-10 z dne 8.11.2000 in mu zadevo vrnilo, da opravi nov postopek. V novem postopku je navedeno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 30.7.1999, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Upravne enote B. z dne 17.2.1999. Z izpodbijanim delom odločbe je organ prve stopnje odločil, da se na parc. št. 3461/115 k.o. K.v., na podlagi zahteve za denacionalizacijo, ki sta jo vložila B.S. in A.S., vzpostavi solastninska pravica in delež do 524/44631-tin v korist B.S., na parc. 1832/6 in 1832/5 k.o. K.v. pa vzpostavi solastninska pravica in delež do 42/100-tin v korist M.K.; denacionalizacijski zavezanec za izročitev posesti na nepremičninah je tožeča stranka, ki ima v skladu z določili Zakona o denacionalizaciji (ZDen) pravico do podaljšanja rabe na kompleksih kmetijskih zemljišč, ki se nahajajo na navedenih parcelah in sicer do roka, ki ga bodo uporabniki in upravičenca sporazumno določili oziroma najdlje do izteka rodnosti trajnega nasada in največ deset let od uveljavitve ZDen.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče navaja, da je tožeča stranka v zmoti, kot zatrjuje, da je bila dejanska podlaga za prenos lastništva na parcelah, ki so predmet denacionalizacijskega postopka, zapisnik - dogovor in ne arondacijska odločba. Iz spisnih podatkov izhaja, da je bil za nepremičnine, ki so predmet tega postopka, pred izdajo arondacijske odločbe sicer sestavljen zapisnik, ki ga je tožeča stranka priložila šele tožbi, vendar ta ne predstavlja pravne podlage odvzema nepremičnin. Zapisnik - dogovor namreč nima vseh bistvenih sestavin posamičnega pravnega posla, ki so potrebne za prenos lastninske pravice na nepremičnini, podpisala pa sta ga le lastnika odvzetega zemljišča, ne pa tudi arondacijski upravičenec. Zato predstavlja le fazo v postopku arondacije, ne pa pravno podlago odvzema. Pravno podlago odvzema nepremičnin predstavlja odločba o arondaciji, po izdaji katere so postala odvzeta zemljišča družbena lastnina in je na njih nastopil posest predlagatelj arondacije.

Navedena odločba je bila tudi podlaga za vpis v zemljiško knjigo. Zato ima po presoji sodišča prve stopnje konstitutiven značaj in ni fiktivna.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da so se arondanti in upravičenci do arondacije s sporazumno sklenjeno pogodbo - zapisnikom dogovorili za prenos zemljišča prostovoljno in se hkrati sporazumeli o plačilu ustrezne kupnine. Tako prenešeno zemljišče je prevzela tožeča stranka takoj po podpisu pogodbe - zapisnika z dne 4.3.1963 in ga ni koristila prej. Iz navedenega izhaja, da je bila pogodba - zapisnik dejansko pravno veljavno sklenjena pogodba, ki je vsebovala vse obligatorne sestavine za prenos lastništva na nepremičninah. Zato predstavlja pravno podlago za odvzem nepremičnin in ne le fazo v postopku njihove nacionalizacije. Arondacijska odločba, ki je sledila sklenjenemu in podpisanemu dogovoru, pa je bila zgolj fiktivna, saj so stranke z njeno izdajo pridobile ugodnosti, ki jih sicer ne bi. V izreku arondacijske odločbe so povzeti že sporazumno dogovorjeni elementi iz pogodbe - zapisnika, v njeni obrazložitvi pa, da je komisija za arondacijo na seji dne 20.4.1963 pregledala pisni dogovor med KGP B. (pravnim prednikom tožeče stranke), B.S. in M.K. o prodaji v okviru arondacije in ugotovila, da je dogovor v skladu s predpisi in cena primerna. Navedeno potrjuje, da je bila podlaga za prenos zemljišč pogodba - zapisnik in ne arondacijska odločba. Sicer pa se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi ni opredelilo do 5. točke zapisnika - pogodbe, v kateri je izrecno navedeno, da KGP B. prevzame zemljišče takoj po podpisu zapisnika. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka ter prizadeti stranki na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Med strankami je spor o pravni podlagi prenosa zemljišč, ki so predmet denacionalizacije. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje sicer sledilo napotkom pritožbenega sodišča o tem, katera dejanja, ki jih zajema bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu, naj ponovno opravi, saj je na nejavni seji dne 10.10.2001, presojalo, ali je sporazum z dne 4.3.1963 pravna podlaga za prenos zemljišč. Ker je presodilo da ni, je tožbo tožeče stranke zavrnilo. Vendar iz spisov izhaja, da je tožeča stranka navedeni sporazum predložila šele s tožbo, s katero je začela upravni spor. Gre torej za dokaz, ki ni bil izveden v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta in o katerem se stranke pred organi, ki so odločali v postopku za izdajo upravnega akta, niso mogle izjaviti. Če pa stranki ni dana možnost, da se o takem dokazu izjavi pred sodiščem, se po določbi 58. člena ZUS nanj sodba ne more opirati. Zato lahko tak dokaz sodišče po določbi 2. odstavka 51. člena ZUS izvede le na glavni obravnavi in da strankam možnost, da se o njem izjavijo.

Sodišče prve stopnje zato v obravnavani zadevi niti za presojo dokaza, ki ni bil izveden v postopku izdaje upravnega akta in o katerem se stranke niso mogle izjaviti, niti za sojenje na seji ni imelo podlage v zakonu. Ker pa je sodilo na seji in sodbo oprlo na dokaz, o katerem se stranke niso imele možnost izjaviti pred sodiščem ali pred organi, ki so odločali v postopku za izdajo upravnega akta, je bistveno kršilo pravila postopka v upravnem sporu, pa je to vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost sodbe.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 74. člena ZUS s sklepom razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v nov postopek.