Jedro

Če sodišče po ugovoru dolžnika razveljavi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in hkrati sklene, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku, mora v izreku sklepa navesti sodišče, pri katerem bo tekel pravdni postopek.

Izrek

Pritožbi upnika se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i, ugovor dolžnika proti sklepu o izvršbi z dne 26.5.1999 pa se z a v r n e kot neutemeljen.

Nadaljnji izvršilni stroški upnika se odmerijo v znesku 24.350,00 SIT.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi opr.št. Ig 99/00206 z dne 26.5.1999 razveljavilo v delu, s katerim je dovoljena izvršba, to je v 2. točki izreka in hkrati sklenilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku (pri tem je očitno pomotoma izpadla navedba sodišča, ki sicer spada v izrek tovrstnega sklepa).

Proti navedenemu sklepu je upnik vložil pritožbo, s katero smiselno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. V tej pritožbi obširno opisuje način poslovanja z dolžnikom v obdobju od leta 1996 do leta 1998, pri čemer pojasnjuje razloge, zaradi katerih ni dolžniku za več računov priznal "cassasconta". Pri tem posebej izpostavlja dejstvo, da je račun št. 15171 v znesku 71.999,50 SIT, za katerega dolžnik v svojem ugovoru proti sklepu o izvršbi trdi, da ga je (pre)plačal v znesku 81.599,50 SIT, predmet obravnavanega postopka, ker ga dolžnik sploh ni poravnal. Pritožba upnika je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo v nasprotju z 2. odst. 62.čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ); ugovora, kakršnega je vložil dolžnik proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine namreč ni mogoče upoštevati kot utemeljenega po 2. odst. 53.čl. ZIZ. Slednji določa, da mora biti dolžnikov ugovor obrazložen, pri čemer morajo biti v njem navedena dejstva, s katerimi ga utemeljuje, ravno tako pa morajo biti predloženi dokazi, ker se sicer ugovor šteje kot neutemeljen. V obravnavanem primeru pa dolžnik v okviru svojih ugovornih navedb izpostavlja trditev, da naj bi zaradi načina poslovanja med strankama, pri katerem je dolžnik plačeval vnaprej na podlagi naročilnice oz. dobavnice, prihajalo do večkratnih preplačil po posameznih računih. Pri tem je kot primer navedel račun št. 15171, za katerega pa je upnik v pritožbi opozoril, da je predmet tega postopka iz razloga, ker vse doslej ta račun ni bil plačan. Ker je dokazno breme za trditev v ugovoru, da naj bi bil račun plačan, na dolžniku, slednji pa ni v dokaz te svoje trditve predložil ničesar, je v vsakem primeru njegov ugovor v tem delu treba šteti za neutemeljenega; takšen pa je tudi glede dokumenta oz. obračuna št. 80-1226211 o priznanem 2%-nem "cassascontu", za katerega je dolžnik trdil, da ni pravilen, vendar te svoje trditve ni natančneje opredelil, ravno tako pa tudi ni predložil nobenega dokaza. Glede na to bi bilo treba o ugovoru odločati kot o pritožbi na podlagi 5. odst. 62.čl. ZIZ.

Upoštevaje zgoraj obrazložene ugotovitve pa pritožbeno sodišče zaključuje, da je obravnavani ugovor tudi kot pritožba neutemeljen, zaradi česar je pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbi upnika izpodbijani sklep razveljavilo in hkrati zavrnilo dolžnikov ugovor proti sklepu o izvršbi. Na podlagi 165.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15.čl. ZIZ je odmerilo nadaljnje izvršilne stroške upnika v znesku 24.350,00 SIT (sodna taksa za pritožbo in materialni stroški).