Jedro

Prvostopni upravni organ ni pravilno uporabil določbe 1. odst. 235. čl. ZUP, saj je v izreku prvostopne odločbe odpravil svoj sklep o začasni odredbi in ni odločil o stvari, to je o predlogu za izdajo začasne odredbe, pa tudi v izreku ni navedel, da se s to odločbo nadomesti prejšnji sklep o začasni odredbi.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 5.6.1996.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper sklep Upravne enote B. z dne 7.11.1995, s katerim je navedeni prvostopni organ odpravil svoj sklep, na podlagi 235. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) z dne 9.10.1995, s katerim je podjetju "P.", trgovina in gostinstvo B., s sedežem na Cesti..., B. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu), kot imetniku pravice uporabe na nepremičninah, vpisanih v vl. št. 614 k.o. B., parc. št. 671, in v vl. št. 607, parc. št. 643 ter 644, prepovedal vsakršno razpolaganje s temi nepremičninami do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, s tem, da mu je naložen tudi popis in izločitev navedenih nepremičnin iz lastninskega preoblikovanja podjetja.

Navedeni prvostopni organ je citirano prvostopno odločbo z dne 7.11.1995 izdal na pritožbo zavezanca oziroma prizadete stranke. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da sta tožnika z vlogo z dne 5.3.1993 po odvetniku M.Č. predlagala upravnemu organu naj izda začasno odredbo v skladu z določbami Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP). Tožena stranka citira določbo 12. člena ZLPP. Tožena stranka meni, da v konkretnem primeru dejanska in pravna podlaga predloga za začasno odredbo po vsebini in obsegu ni bila verjetno izkazana (denacionalizacijski zahtevek v času izdaje začasne odredbe z dne 9.10.1995 ni bil popolen in prvostopni organ v zvezi s to zahtevo ni uvedel denacionalizacijskega postopka, ker ga niti ni mogel uvesti, saj zahteva za denacionalizacijo ni vsebovala vse sestavine, da bi upravni organ lahko uvedel postopek; za upravičenca R.S. ni izkazano jugoslovansko državljanstvo, zato ni mogla biti ugotovljena dejanska in pravna podlaga za izdajo začasne odredbe). Prvostopni upravni organ po mnenju tožene stranke zaradi tega ni imel pravne podlage za izdajo sklepa o začasni odredbi o prepovedi lastninskega preoblikovanja zavezanca oziroma prizadete stranke. Tožena stranka citira tudi določbo 235. člena ZUP. Navaja, da je v konkretnem primeru prvostopni organ sam ugotovil, na podlagi pritožbe prizadete stranke in spisne dokumentacije, da je pritožba utemeljena in da v skladu z 12. členom ZLPP ni mogel izdati predlagane začasne odredbe, zaradi česar je svoj prejšnji sklep z dne 9.10.1995 odpravil. Po mnenju tožene stranke je sama obrazložitev prvostopne odločbe sicer res manj precizna, vendar zaradi tega ni možno pritrditi tožnikoma, da je prvostopna odločba zaradi tega nepravilna. Na pravilnost odločbe ne vpliva niti navedba prvostopnega organa, da je pritožba prizadete stranke delno utemeljena, saj utemeljenost ne izhaja le iz pritožbenih navedb, pač pa zlasti iz zakonske določbe, da upravni organ lahko z začasno odredbo podjetju prepove delno ali popolno lastninsko preoblikovanje le, če je dejanska in pravna podlaga predloga po vsebini in obsegu verjetno izkazana. Tožena stranka navaja tudi, da je pomen odpravljenega sklepa o začasni odredbi le v tem, da bo moral prvostopni organ o predlogu ponovno odločiti, ko bo dejanska in pravna podlaga zadosti razčiščena. Samo zaradi odprave sklepa z dne 9.10.1995, v zvezi s pritožbo prizadete stranke, pa po mnenju tožene stranke pravice denacionalizacijskih upravičencev do vrnitve podržavljenega premoženja ne morejo biti prizadete in so zavarovane že po samem zakonu (ZLPP) tako, da to premoženje ne more biti predmet lastninskega preoblikovanja (13., 14. in 15. člen ZLPP). Ker je predlog vložen pravočasno in sta o tem obveščena tako zavezanec oziroma prizadeta stranka in Agencija za prestrukturiranje in privatizacijo, se zavezanec ne more lastninsko preoblikovati na stvareh, ki so v njegovih sredstvih in na katera se nanaša predlog za izdajo začasne odredbe.

Tožnika v tožbi navajata, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita in nesprejemljiva v vseh pogledih. Čeprav tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe pritrjuje trditvam tožnikov, to je, da sta tožnika pravočasno vložila predlog za izdajo začasne odredbe po ZLPP in da sta o tem predlogu bila obveščena tako zavezanec kot prizadeta stranka, kot tudi Agencija za prestrukturiranje in privatizacijo, kot tudi, da se zavezanec ne more lastninsko preoblikovati na stvareh, ki so v njegovih sredstvih in na katera se nanaša predlog za izdajo začasne odredbe, je tožena stranka z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov zoper prvostopno odločbo, namesto, da bi ji v celoti ugodila. Tako bi morala tožena stranka ravnati, saj tudi sama ugotavlja, da je "obrazložitev prvostopne odločbe sicer res manj precizna". Če je temu tako, pri čemer tožnika dodajata, da ne gre le za manjšo ali večjo preciznost, ampak za izrazit primer nepravilnega ravnanja prvostopnega upravnega organa, bi morala tožena stranka te napake prvostopnega organa popraviti oziroma odpraviti njegovo odločbo, česar pa ni storila. Predlagata, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo, kot tudi, da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega upravnega spora v 15 dneh, z zamudnimi obresti, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve, se sklicuje na obrazložitve izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja, ter predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba je utemeljena.

Če je že prvostopni organ s prvostopno odločbo odpravil svoj sklep o začasni odredbi z dne 9.10.1995 in se pri tem skliceval na 235. člen ZUP, bi moral v celoti upoštevati določbo 1. odstavka tega člena. Po tej določbi: Če organ, ki je izdal odločbo, spozna, da je pritožba opravičena, pa ni potreben nov ugotovitveni postopek, lahko reši stvar drugače in z novo odločbo nadomesti odločbo, ki se s pritožbo izpodbija. Ta določba po presoji sodišča pomeni, da mora izrek nove odločbe vsebovati dva dela. V prvem delu organ odloči v stvari, v drugem delu pa izreče, da se s to odločbo nadomesti prejšnja odločba. Če nova odločba ne bi vsebovala drugega dela v svojem izreku, prejšnja odločba ne bi bila nadomeščena z novo odločbo.

Glede na navedeno prvostopni organ ni pravilno uporabil določbe 1. odstavka 235. člena ZUP, saj je v izreku prvostopne odločbe le odpravil svoj sklep o začasni odredbi z dne 9.10.1995 in ni odločil v stvari, to je o predlogu za izdajo začasne odredbe, pa tudi v izreku ni navedel, da se s to odločbo nadomesti prejšnji sklep o začasni odredbi. S tem je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka (235. člena ZUP). Tožena stranka bi morala to kršitev odpraviti in v zvezi s tem ugoditi pritožbi tožnikov zoper prvostopno odločbo, saj sta tožnika v pritožbi opozorila na to kršitev.

Glede na lastne ugotovitve in ugotovitve tožene stranke v zvezi z dejanskim stanjem pa prvostopni organ v smislu 1. odstavka 235. člena ZUP tudi ni imel podlage za izdajo nadomestne odločbe in bi moral pritožbo zavezanca oziroma prizadete stranke zoper prvostopni sklep o začasni odredbi takoj odstopiti v reševanje toženi stranki.

V ponovnem postopku naj tožena stranka ponovno obravnava pritožbo tožnikov zoper citirano prvostopno odločbo z dne 7.11.1995 in o njej odloči v skladu z določbo 1. odstavka 242. člena ZUP.

Glede na navedeno je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Uradni list RS, št. 50/97). V skladu z določbo 3. odstavka 60. člena ZUS je tožena stranka dolžna izdati novo odločbo v tridesetih dneh od dneva, ko je dobila to sodbo. Pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo upravnega postopka, izražena v tej sodbi.

Predlog tožnikov glede stroškov upravnega spora pa ni upošteven, saj je po 3. odstavku 23. člena ZUS sodišče presojalo le zakonitost izpodbijane odločbe. V tem primeru pa vsaka stranka v upravnem sporu trpi svoje stroške.