Jedro

Obveznost vrnitve najemnine temelji na podlagi določbe četrtega odstavka 210. člena ZOR, obseg vrnitve tega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, pa na določbi 214. člena ZOR. V takem primeru je treba vrniti tudi zamudne obresti. Če je bil pridobitelj nepošten, mora zamudne obresti plačati od dneva pridobitve, sicer pa od dneva vložitve zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati znesek 536.844 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.06.1995 dalje do plačila. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na plačilo zneska 1,496.766 SIT z zamudnimi obrestmi od 24.06.1995 dalje do plačila. Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska 536.844 SIT za čas od 24.06.1995 do 15.02.1996. V ostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo.

Toženka je vložila revizijo z vsebinsko navedbo revizijskih razlogov iz določbe 385. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku - 1977) in s predlogom na spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti. Še posebej izpodbija odločitev o tem, da mora skupaj z dosojenim zneskom plačati tudi zamudne obresti. Poudarja, da je tožečo stranko ob sklepanju pogodbe opozorila, naj dobro premisli, preden jo sklene. Denar, ki ji ga je izročila B. je takoj porabila za vračilo dolga, ki ga je imela do I. H.. Pogoji za začetek poslovanja tožeče stranke so bili v celoti izpolnjeni že od vsega začetka. B. se ni ozirala na zakonske predpise in na izpolnjevanje lastnih obveznosti. Toženka je bila tudi pripravljena na sporazumno razvezo pogodbenega razmerja. Od septembra 1995 do februarja 1996 tožeča stranka ni storila ničesar, da bi sprožila postopek za pridobitev obratovalnega dovoljenja.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP 1977).

Revizija ni utemeljena.

Med strankama je bila sklenjena najemna pogodba za najem poslovno - gostinskega lokala v lasti tožene stranke in pogodba o najemu inventarja v lokalu. Bila je sklenjena za obdobje treh let (od 25.06.1995 do 24.06.1998) z možnostjo sporazumnega podaljšanja. Po določbi prvega odstavka 27. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Ur. l. SRS, št. 18/74) pa pogodba o najemu poslovnih prostorov lahko preneha vsak čas sporazumno. Ugotovljeno dejansko stanje je pogojevalo sklepanje, da je prišlo do sporazumnega prenehanja najemne pogodbe, ko se je toženka z dopisom z dne 16.02.1996 s prenehanjem pravnega razmerja med strankama strinjala. Njeno strinjanje je podprto posebej s sklenitvijo nove pogodbe o najemu poslovnih prostorov z novo najemnico (dne 16.02.1996). V izpodbijani sodbi se navedene dejanske ugotovitve prepletajo s pravnimi sklepanji, ki se nanašajo na uporabo določb Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) o sporazumnem prenehanju pogodbenega razmerja in o pravilih vračanja. Obveznost vrnitve najemnine temelji na podlagi določbe četrtega odstavka 210. člena ZOR, obseg vrnitve tega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, pa na določbi 214. člena ZOR. V takem primeru je treba vrniti tudi zamudne obresti. Če je bil pridobitelj nepošten, mora zamudne obresti plačati od dneva pridobitve, sicer pa od dneva vložitve zahtevka. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da je najemna pogodba sporazumno prenehala dne 16.02.1996, pri čemer je toženka bila v zamudi z vrnitvijo zneska, ki izhaja iz prvega odstavka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Toženka si razlaga določila najemne pogodbe v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. V bistvu napada dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj o tem, pod kakšnimi pogoji je bila pogodba sklenjena in kako je bila razdrta. Vendar pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977). Ker se revizijska trditvena podlaga po svoji vsebini nanaša predvsem na dejanske ugotovitve, ni mogoče sprejeti niti smiselne revizijske teze, da so bile v procesu na prvi in drugi stopnji morebiti storjene postopkovne kršitve.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 393. člena ZPP 1977, pri tem pa odločiti, da tožeča stranka, ki je vložila odgovor na revizijo, trpi sama svoje revizijske stroške (166., 154. in 155. člen ZPP 1977). Z odgovorom na revizijo namreč ni prispevala k odločitvi.