Jedro

Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da izjava obsojenca, dana ob pregledu pri sodnem izvedencu, ki jo ta povzame v izvedenskem mnenju, ni nedovoljen dokaz. Izjave o kaznivem dejanju, ki jo obsojenec da pred izvedencem, ni mogoče enačiti z obvestilom, ki ga da osumljenec po določbi 148. člena ZKP organom pregona. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da je izvedenec, postavljen v okviru kazenskega postopka, pomočnik sodišča, zato izjav obsojenca med kliničnim pregledom ni mogoče šteti za naključne, oziroma dane neodvisno od kazenskega postopka.

Upoštevaje na navedeno je sodišče v obravnavanem primeru ravnalo ustrezno, da je iz obeh izvedenskih mnenj izločilo tiste dele, ki se nanašajo na izjave, ki jih je obsojenec podal izvedencema v zvezi s kaznivim dejanjem. V obravnavani zadevi je ključno, da na izjavah obsojenca, ki jih je dal izvedencema, izpodbijana sodba ne temelji.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 600,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni A. B. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Celju I K 26409/2014 z dne 12. 12. 2019 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po tretjem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila kazen tri leta zapora. Sodišče je odločilo, da potrebni izdatki in nagrada pooblaščenca mladoletne oškodovanke bremenijo proračun, in da se oškodovanko s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. Višje sodišče v Celju je s sodbo II Kp 26409/2014 z dne 2. 6. 2020 pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčeva zagovornica, kot navaja v uvodu, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena v zvezi s 16. in 17. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V obrazložitvi zahteve trdi, da je sodišče zagrešilo kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodbo oprlo na izvedenski mnenji, katerih zaključki temeljijo na obsojenčevih izjavah, ki jih je podal "kot samoobtožbo", in da obsojencu ni bilo dokazano, da je spolna dejanja izvrševal z namenom zadovoljitve svojega spolnega nagona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in spremeni tako, da obsojenca iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe in odloči, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da obtoženčevih izjav izvedencu ni mogoče enačiti z izjavami, ki jih da policiji, preden je poučen po določbi četrtega odstavka 148. člena ZKP, da v obravnavanem primeru izpodbijana sodba ne temelji na izjavah obsojenca sodnim izvedencem, in da so pravilni zaključki sodišča, da je obsojenec izvrševal spolna dejanja z namenom potešitve svojih spolnih potreb.

4. Vrhovno sodišče je odgovor Vrhovnega državnega tožilstva poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki pa se o njem nista izjavila.

B.

5. V obravnavani zadevi je bil obsojenec spoznan za krivega, da je kot druga oseba z zlorabo svojega položaja, storil spolno dejanje z osebo drugega spola, ki še ni stara petnajst let in mu je bila zaupana v varstvo, s tem, da je večkrat legel k sedem let stari oškodovanki v posteljo in z namenom potešitve svojih spolnih potreb z roko segal pod njene spodnje hlače in jo otipaval po spolovilu. Pri svojih ravnanjih je izrabljal položaj oškodovankinega varuha, saj je bila, v dogovoru z materjo, oškodovanka v varstvu pri njegovi družini.

6. Bistvena trditev zahteve za varstvo zakonitosti je, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče oprlo sodbo na nedovoljen dokaz oziroma dokaz, ki temelji na kasneje izločenih, nedovoljenih izjavah obsojenca. Vložnica kršitev utemeljuje z navedbami, da se obsojenec v kazenski preiskavi po prejetem pravnem pouku ni želel zagovarjati. Obsojenec je izvedencema psihiatrične in psihološke stroke podal izjave, ne da bi bil pred tem seznanjen s svojimi procesnimi jamstvi. Obe izvedenski mnenji izhajata iz ustnih izjav obsojenca, ki jih je pri njiju podal na razgovorih. Izvedenski mnenji sami po sebi nista bili pridobljeni nezakonito, temveč je bil zaključek o tem, da obsojenec ustreza profilu "situacijskega pedofila", pridobljen na podlagi "nedovoljenega dokaza oziroma reprodukcije izločenega nedovoljenega dokaza - obsojenčevih izjav, ki jih je podal kot samoobtožbo". Uveljavljano kršitev sklene z navedbo, da je sodišče utemeljitev obsojenčevih osebnostnih značilnosti sprejelo izključno na podlagi izvedenskih mnenj izvedenca prim. Gorazda Mrevljeta in Matjaža Copaka, ki sta svoje zaključke oblikovala na podlagi neposrednega razgovora - intervjuja z obsojencem.

7. Iz izpodbijane pravnomočne sodbe in podatkov kazenskega spisa so razvidna naslednja procesno pravno relevantna dejstva: – obsojenec se med kazenskim postopkom ni zagovarjal, v zaključni besedi pa je storitev kaznivega dejanja zanikal; - v fazi kazenske preiskave sta bili v zvezi z obsojencem izdelani izvedenski mnenji izvedenca psihiatrične stroke prim. Gorazda V. Mrevljeta, dr. med.1 in izvedenca Matjaža Copaka, specialista klinične psihologije2; - iz obeh izvedenskih mnenj je razvidno, da je sodišče v skladu s sklepom I K 26409/2014 z dne 27. 7. 20183 po uradni dolžnosti izločilo tiste dele izvedenskih mnenj, v katerih so bile zajete izjave obsojenca izvedencema, ki se nanašajo na obravnavano kaznivo dejanje; - izvedenec Matjaž Copak je zaslišan na glavni obravnavi podrobno pojasnil metodologijo, na podlagi katere je prišel do zaključkov, ki jih je podal v izvedenskem mnenju; - sodišče izpodbijane sodbe ni oprlo na izjave, ki jih je obsojenec podal obema izvedencema, temveč, poleg številnih drugih dokazov, na strokovne ugotovitve izvedencev psihiatrične in psihološke stroke, ki sta skladno zaključila, da gre pri obsojencu za takoimenovani situacijski tip pedofila.

8. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča4 je razvidno stališče, da izjava obsojenca, dana ob pregledu pri sodnem izvedencu, ki jo ta povzame v izvedenskem mnenju, ni nedovoljen dokaz. Izjave o kaznivem dejanju, ki jo obsojenec da pred izvedencem, ni mogoče enačiti z obvestilom, ki ga da osumljenec po določbi 148. člena ZKP organom pregona. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da je izvedenec, postavljen v okviru kazenskega postopka, pomočnik sodišča, zato izjav obsojenca med kliničnim pregledom ni mogoče šteti za naključne, oziroma dane neodvisno od kazenskega postopka.5

9. Upoštevaje na navedeno je sodišče v obravnavanem primeru ravnalo ustrezno, da je iz obeh izvedenskih mnenj izločilo tiste dele, ki se nanašajo na izjave, ki jih je obsojenec podal izvedencema v zvezi s kaznivim dejanjem. V obravnavani zadevi je ključno, da na izjavah obsojenca, ki jih je dal izvedencema, izpodbijana sodba ne temelji. V zvezi z njegovo osebnostjo pa je sodišče izpodbijano sodbo utemeljeno oprlo na ugotovitve izvedencev psihiatrične in psihološke stroke. Kot je presodilo že pritožbeno sodišče,6 je bil razgovor z obsojencem pri izvedencih le del celovite obravnave obsojenčeve osebnosti, ki je med drugim temeljila na številnih psiho-diagnostičnih sredstvih. Glede na navedeno, ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče sodbo oprlo na nezakonit dokaz.

10. Vložnica v zahtevi uveljavlja še, da je sodišče kršilo kazenski zakon. Kršitev utemeljuje z navedbami, da obsojencu ni bilo dokazano, da je druga spolna dejanja izvrševal z namenom zadovoljitve svojega spolnega nagona, da sodišče ne obrazloži, na kakšen način je dokazano, da je pri obsojencu prišlo do spolnega vzdraženja, in da sodišče "ni objektivno preverilo, da je obsojenec z ravnanji nad oškodovanko zadovoljeval svoj spolni nagon". Z vsemi temi trditvami vložnica ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča in uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Obsojenec je bil v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje oproščen plačila stroškov kazenskega postopka. Sodišči sta presodili, da so stroški kazenskega postopka, zaradi izdelave izvedenskih mnenj, tako visoki, da bi lahko ogrozili obsojenčevo preživljanje. Upoštevaje, da obsojenec prejema pokojnino v višini 554,00 EUR in je solastnik stanovanjske hiše, je Vrhovno sodišče presodilo, da plačilo sodne takse v zvezi s postopkom z zahtevo za varstvo zakonitosti, obsojenčevega preživljanja ne bo ogrozilo. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom tako temelji na določilu 98a. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati sodno takso v višini 600,00 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

1 List. št. od 93 do 100. 2 List. št. od 102 do 109. 3 List. št. od 156 do 157 spisa. 4 Primerjaj npr. sodbi v zadevah I Ips 218/98 z dne 21. 3. 2002 in I Ips 73/2006 z dne 15. 2. 2007. 5 Primerjaj sodbo v zadevi I Ips 61272/2012 z dne 6. 7. 2017. 6 6. in 7. točka sodbe.