Jedro

Ker tožnica ni stranka sodne poravnave, jo ta v skladu s subjektivnimi mejami pravnomočnosti ne zavezuje. Na njen položaj bi sicer lahko vplivala, če bi kot pravnomočna odločba v svetu prava ustvarilo novo dejstvo, ki učinkuje erga omnes. Ker je bilo pravno razmerje v resnici oblikovano (prenos lastninske pravice) šele s sklenitvijo sodne poravnave (v kateri je prvič vsebovano tudi ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo za prenos lastninske pravice na tožnico), to na predhodno pridobljeno prisilno hipoteko ne more več vplivati (245. člen ZIZ). Lastninskopravna razpolaganja ne morejo imeti učinka za nazaj.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti revizijske stroške v višini 732 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka** _Uvodno_

1. Bistveno vprašanje v tej pravdi je, ali je bila tožnica (v izvršilnem postopku tretja udeleženka) lastnica nepremičnine v času, ko je toženka (upnica v izvršilnem postopku) na tej isti nepremičnini pridobila prisilno hipoteko. Tožnica si, opirajoč na sodno poravnavo, sklenjeno med njo in dolžnico iz izvršilnega postopka, prizadeva utemeljiti, da je bila takrat ona dejanska lastnica.

2. Tožnica je na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Tolminu z dne 11. 10. 2019 zoper toženko vložila tožbo, s katero zahteva ugotovitev, da zavarovanje na nepremičninah parc. št. 1220, 1225/3 in 1225/4, vse k. o...., ni dopustno. Navedene nepremičnine naj bi bile že vse od 29. 10. 1999 v lasti tožnice. Zahteva tudi izbris v zemljiški knjigi vpisane hipoteke pri navedenih nepremičninah.

_**Oris dejanskega stanja**_

3. Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vezano, so: - Tožnica je bila (s tedanjo firmo A., d. o. o.) v sodni register vpisana 22. 3. 1999; - Ustanoviteljica tožnice, družba B., d. d., ki je dolžnica v postopku zavarovanja Okrajnega sodišča v Tolminu, Z 2/2019, je 19. 7. 1999 kot edina družbenica sprejela sklep o povečanju osnovnega kapitala tožnice s stvarnim in denarnim vložkom, pri čemer je stvarni vložek med drugim obsegal nepremičnini, ID znak parcela ... in ..., iz katere sta v letu 2018 nastali parceli ... in ...; - Sklep o povečanju osnovnega kapitala je bil vpisan v sodni register 29. 10. 1999; - Okrajno sodišče v Tolminu je 12. 2. 2019 v zadevi zavarovanja Z 2/2019, izdalo sklep, s katerim je na predlog upnika (toženke) zoper dolžnika B., d. d. - v likvidaciji, dovolilo zavarovanje z vknjižbo zastavne pravice in zaznambo izvršljivosti terjatve v znesku 12.962,73 EUR s pripadki na nepremičninah z ID znaki parcela ..., ... in ...; - Tožnica je v postopku zavarovanja zoper zgoraj navedeni sklep vložila ugovor tretjega, Okrajno sodišče v Tolminu pa je s sklepom z dne 11. 10. 2019 njen ugovor zavrnilo in jo napotilo na pravdo zaradi ugotovitve, da zavarovanje na navedenih nepremičninah ni dopustno; - Med tožnico in družbo B., d. d. - v likvidaciji, je bila 13. 9. 2021 v pravdnem postopku I P 152/2019, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici, sklenjena sodna poravnava, s katero sta stranki: (1) ugotovili, da je tožnica na podlagi povečanja osnovnega kapitala s stvarnim vložkom od dne 29. 10. 1999 lastnica nepremičnin z ID znakom: parcela ..., parcela ... in parcela ..., do celote; (2) Družba B., , d. d. - v likvidaciji je na navedenih nepremičninah tožnici dovolila vknjižbo lastninske pravice v njeno korist; - Na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje je bila pri nepremičninah z ID znakom: parcela ..., parcela ... in parcela ... kot lastnica do celote še vedno vknjižena družba B., d. d. - v likvidaciji; - S strani Agrarne skupnosti Tolmin je bila 8. 4. 1999 pri pristojnem upravnem organu vložena zahteva za vrnitev podržavljenega premoženja, torej še pred sprejemom sklepa o povečanju osnovnega kapitala (19. 7. 1999); - Z Delno odločbo Upravne enote Tolmin, št. 464-5/99 z dne 13. 4. 2005, je bila zahteva v delu, v katerem so bivši člani Agrarne skupnosti Tolmin zahtevali vračilo nepremičnin parc. št. 1220 in 1225/2, obe k. o...., zavrnjena. Dne 16. 2. 2007 je postala pravnomočna; - Družba B., d. d., je kot stranka nastopala v denacionalizacijskem postopku, ki ga je od leta 1999 dalje vodila UE Tolmin. Kot razlastitvena zavezanka je še v letu 2021 nasprotovala višini ponujene odškodnine za odvzem lastninske pravice parc. št. 1225/4 in omejitvi lastninske pravice na parc. 1225/3, obe k. o. ....

**Odločitev sodišča prve in druge stopnje** _Nosilni razlogi sodišča prve stopnje_

4. Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek zavrnilo. Glede zatrjevane pridobitve lastninske pravice na nepremičninah z ID znaki parcela ..., ... in ... (v nadaljevanju sporne nepremičnine) je pojasnilo, da je družba C., d. d., postala lastnica spornih nepremičnin na podlagi določila 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Ocenilo je, da je bil že zavezovalni posel - sklep o povečanju osnovnega kapitala, ničen, in sicer zaradi tedaj veljavnega 88. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki je določal, da z dnem njegove uveljavitve ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve.

5. Kot dodatni argument je navedlo, da je tedaj veljavni 410. člen Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) določal, da se morajo stvarni vložki v celoti izročiti pred prijavo za vpis v register, in sicer tako, da je lahko poslovodja družbe z njimi prosto razpolagal. V zvezi z načinom izročitve je treba upoštevati še predpise glede vpisa v zemljiško knjigo, pri čemer je treba šteti, da je bila izročitev veljavno opravljena, ko družba na temelju ustrezne intabulacijske klavzule pridobi možnost vpisa v zemljiško knjigo. Le-te sklep o povečanju osnovnega kapitala ni vseboval, zaradi česar ni mogoče šteti, da je tožnica s sprejemom sklepa o povečanju osnovnega kapitala oziroma njegovim vpisom v sodni register pridobila lastninsko pravico na obravnavanih nepremičninah. Zemljiškoknjižno dovolilo je tožnica pridobila šele s sklenitvijo sodne poravnave 13. 9. 2021. Zapis v sodni poravnavi, v kateri sta tožnica in družba B., , d. d. - v likvidaciji, zapisali, da je tožnica lastnica spornih nepremičnin že od 29. 10. 1999, zlasti glede na določbo tedaj veljavnega 88. člena ZDen, lahko ustvarja učinke zgolj med strankama sodne poravnave, ne pa tudi do tretjih.

_Nosilni razlogi sodišča druge stopnje_

6. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pojasnilo je, da je tožnikova pritožba temeljila na stališču, da je bilo sodišče prve stopnje vezano na odločitev v pravdi I P 152/2019, v kateri sta stranki sklenili sodno poravnavo z ugotovitvijo, da je lastninska pravica na spornih nepremičninah na tožnico prešla že 29. 10. 1999. Sodišče prve stopnje je namreč s sklepom z dne 5. 2. 2020 postopek prekinilo in sklenilo, da samo ne bo reševalo predhodnega vprašanja glede lastništva predmeta izvršbe (oziroma zavarovanja).

7. Pritrdilo je zaključku sodišča prve stopnje, da sodna poravnava ustvarja učinke le med strankama, ki sta jo sklenili. Toženke izid pravde I P 152/2019 ne veže, saj v njej ni sodelovala. Trditve, da bi morala toženka sama poskrbeti za udeležbo v pravdi, v kateri je prišlo do sklenitve sodne poravnave, je ocenilo kot pritožbeno novoto, sklicevanje tožnice, da je imela toženka možnost stranske intervencije in smiselno na intervencijski efekt pa je ocenilo kot pravno zmotno, že zato, ker v pravdi I P 152/2019 ni bila izdana sodba. Pritrdilo je tudi zaključku sodišča prve stopnje, da sporne nepremičnine s sprejemom sklepa o povečanju osnovnega kapitala oziroma njegovim vpisom v sodni register v stvarnopravnem smislu niso bile izročene.

_**Postopek s predlogom za dopustitev revizije**_

8. Revizija tožnice je bila dopuščena s sklepom II DoR 474/2022 z dne 11. 1. 2023.1

9. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

10. Revizija je bila dopuščena glede vprašanja, ali je sodišče v primeru, ko prekine postopek do rešitve predhodnega vprašanja v drugem sodnem postopku, vezano na sodno poravnavo, sklenjeno v tem drugem sodnem postopku, s katero je bilo odločeno o predhodnem vprašanju.

**Povzetek navedb strank v revizijskem postopku** _**Navedbe tožnice v reviziji**_

11. Tožnica v obširni reviziji v bistvenem zatrjuje, da odločanje o obstoju pravice, ki preprečuje zavarovanje, predstavlja predhodno vprašanje. Zakon o pravdnem postopku glede predhodnega vprašanja uvaja kombiniran sistem, pri čemer lahko sodišče predhodno vprašanje reši samo ali pa postopek prekine in počaka, da bo vprašanje rešeno na matičnem področju. Če se odloči, da predhodnega vprašanja ne bo samo reševalo, je sodišče na odločitev, sprejeto na matičnem področju, v vsakem primeru vezano. Ko je vprašanje na matičnem področju že rešeno, pridobi takšna odločitev status _res iudicata_. Kljub dejstvu, da je sodišče prve stopnje postopek prekinilo prav z namenom, da bo odločitev, sprejeta v pravdnem postopku I P 152/2019, neposredno vplivala na odločitev v tej zadevi, pa je nato sodišče ravnalo ravno nasprotno.

12. Najpomembnejši učinek sodne poravnave je, da ima naravo pravnomočne sodbe z vsemi pravnimi posledicami. Sodna poravnava ima tudi dva pozitivna učinka, in sicer, da je treba vzeti za resnično to, kar je v njej ugotovljeno, ter dejstvo, da ureja pravno razmerje med strankama, pri čemer je zadnji učinek zrelativiziran v primerih, ko učinkuje zoper vse naslovnike. Ključno je vprašanje, ali ima v zvezi s predhodnimi vprašanji sodna poravnava enake učinke kot sodna odločba. Če je odgovor pritrdilen, potem je tudi odgovor na revizijsko vprašanje pritrdilen. Odgovor je pritrdilen, saj bi v nasprotnem primeru, torej v primeru, če bi sodišče v okviru tožbenega zahtevka odločalo o zadevi, o kateri sta se pravdni stranki že sodno poravnali, s tem neposredno poseglo v pravnomočno sodno poravnavo in kršilo 308. člen ZPP. V sodni poravnavi je navedena pravnomočna ugotovitev, da je tožnica od 29. 10. 1999 dalje lastnica spornih nepremičnin. Okrožno sodišče v Novi Gorici v pravdnem pravdnem postopku P 152/2019 namreč ni ugotovilo, da bi bila vsebina sodne poravnave v nasprotju s kogentnimi normami. Je pa to storilo sodišče prve stopnje, s čimer je na dejanski ravni prekršilo določbe o prepovedi sojenja v isti zadevi.

13. V praksi so nujni primeri, ko pravnomočnost sodne odločbe učinkuje tudi proti tretjim. V tej povezavi se vprašanje subjektivne vezanosti sodišč na pravnomočne odločbe pojavlja tudi v zvezi z reševanjem predhodnih vprašanj. S tem, ko je sodišče sklenilo, da sodna poravnava ne more vplivati na izid tega postopka, je poseglo v jamstva tožnice, ki izhajajo iz 2. in 22. člena Ustave RS. Poseženo je bilo v pravno varnost, saj o določenem vprašanju obstajata dve odločitvi z različno vsebino. Odločitev pa je tudi v nasprotju z načelom pravne predvidljivosti, saj je iz ravnanja sodišča prve stopnje ves čas izhajalo, da bo odločitev iz drugega pravdnega postopka merodajna glede odločitve o predhodnem vprašanju. Tožnica se je sklicevala na dejstvo, da je imela toženka možnost udeležbe v pravdnem postopku P 152/2019 pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici, saj to predstavlja podlago za širjenje subjektivnih mej pravnomočnosti sodne poravnave. Toženka je imela na voljo tudi izredno pravno sredstvo s tožbo za razveljavitev sodne poravnave, če je menila, da je bila sklenitev sodne poravnave kakor koli nezakonita.

_**Navedbe toženke v odgovoru na revizijo**_

14. Toženka v odgovoru na revizijo navaja, da Okrožno sodišče v Novi Gorici v pravdni zadevi I P 152/2019 ni vsebinsko odločalo, saj sta stranki sklenili sodno poravnavo. Ta ima res učinek sodbe, a zgolj med pravdnima strankama tamkajšnjega postopka (inter partes), ne pa do tretjih (erga omnes). Gre za sporazum med strankama, ki pa nikakor ne more vplivati na pridobljene in zakonsko varovane pravice tretjih, kakršna je tudi zastavna pravica toženke. Tožnica bi lahko s svojim lastninskopravnim upravičenjem imela prednost pred toženko zgolj v primeru, če bi pred trenutkom vpisa zastavne pravice toženke v zemljiško knjigo razpolagala z veljavnim zavezovalnim in razpolagalnim poslom, s čimer pa ni razpolagala. Ker v postopku, zaradi katerega je sodišče prve stopnje prekinilo postopek, ni prišlo do vsebinske sodne odločitve o predhodnem vprašanju, sodna poravnava, sklenjena v drugem sodnem postopku, tudi ni mogla zavezovati sodišča prve stopnje v smislu rešenega predhodnega vprašanja.

**Presoja utemeljenosti revizije**

15. Revizija ni utemeljena.

_**Materialnopravna izhodišča**_ _Glede tožbe za nedopustnost izvršbe_

16. Pravno podlago tožbe za nedopustnost izvršbe predstavlja tretji odstavek 65. člena v povezavi s prvim odstavkom 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Tožnik, ki je imel v izvršilnem postopku status tretjega, mora verjetno izkazati, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje. Pravica je lahko po svoji naravi stvarnopravna, obligacijska ali druga absolutna pravica.2 _Procesnopravna izhodišča_

17. V 13. členu ZPP je opredeljeno predhodno oziroma prejudicialno vprašanje. Kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. V pravdnem postopku je torej odločitev o utemeljenosti dajatvenega ali oblikovalnega tožbenega zahtevka odvisna tudi od tega, ali obstaja pravno razmerje, iz katerega naj bi izvirala pravica, ki jo tožnik uveljavlja s tožbo. Ker je od obstoja tega pravnega razmerja odvisna odločitev o zahtevku, ga imenujemo prejudicialno pravno razmerje, vprašanje obstoja tega pravnega razmerja pa predhodno vprašanje, s čimer ga ločimo od "glavnega vprašanja" v pravdi, to je vprašanja o utemeljenosti tožbenega zahtevka.3 Za predhodno vprašanje torej gre, če gre za vprašanje, na katerega moramo nujno odgovoriti, da lahko odločimo o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Predhodno vprašanje ni del tožbenega zahtevka, temveč njegove podlage, torej del tistega, kar mora sodišče zbrati, da lahko odloči o utemeljenosti zahtevka. V pravnem silogizmu, v katerem odločitev o tožbenem zahtevku pomeni sklep, tvori odločitev o prejudicialnem pravnem razmerju le del spodnje premise in ima s tem isti položaj kot odločitve o dejstvih.4

18. Obstoj oziroma neobstoj kateregakoli dejstva je vezano na njegov objektivni obstoj v določeni časovni točki oziroma določenem časovnem intervalu. Če gre za pravno relevantno oziroma odločilno dejstvo, je treba obstoj tega dejstva v pravdnem postopku najprej zatrjevati ter ga v nadaljevanju tudi dokazovati. Dokazno breme glede obstoja takšnega dejstva je na stranki, ki ga zatrjuje (7. člen v povezavi z 212. členom ZPP). Stranki si zato prizadevata, da bi v postopku uspeli, torej tožnik zato, da bi utemeljil upravičenost svojega tožbenega zahtevka, toženec pa zato, da bi izkazal utemeljenost svojih ugovorov, ki naj privedejo do zavrnitve tožbenega zahtevka. Naloga sodišča je, da v okviru zbranega procesnega gradiva, ki mu ga v pravdnem postopku priskrbita pravdni stranki, ugotovi obstoj pravno relevantnih oziroma odločilnih dejstev, ter na njihovi podlagi ob hkratni uporabi pravilne uporabe prava, bodisi s sodbo ali sklepom odloči o (tožbenem) zahtevku. Katera dejstva sodišče šteje za dokazana, sodišče ugotovi na podlagi dokazne ocene, ki mora biti skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP.

19. Zgoraj omenjeno ugotavljanje odločilnih oziroma pravno relevantnih dejstev pa odpade v primeru, kadar stranki skleneta sodno poravnavo. Stranke lahko med postopkom pred pravdnim sodiščem kadar koli sklenejo sodno poravnavo, sodišče pa veže dolžnost, da stranke na to možnost opozarja ter si prizadeva, da do poravnave pride, pri čemer mora paziti, da se poravnava ne sklene glede zahtevkov, s katerimi stranke ne morejo razpolagati (306. člen ZPP). V primeru sklepanja sodne poravnave je torej vloga sodišča omejena na preverjanje, ali gre za razpolaganja strank, ki nasprotujejo prisilnim predpisom ali moralnim pravilom, v okviru pomoči strankam pri poravnavanju pa sodišče pazi tudi na to, da je formulacija vsebine sodne poravnave pravno pravilna. V primerih sklepanja sodne poravnave gre torej za bistveno drugačno vlogo sodišča kot v primerih, kadar sodišče odloči s sodno odločbo (sodbo ali sklepom).

_Stvarnopravna in zemljišknjižno pravna izhodišča_

20. Stvarnopravni zakonik (SPZ) v 130. členu določa, da zastavna pravica lahko nastane na podlagi pravnega posla, zakona ali odločbe sodišča. Hipoteka je zastavna pravica na nepremičninah (138. člen SPZ). Hipoteka, ki nastane na podlagi sodne odločbe je t. i. prisilna hipoteka. Ta nastane na podlagi sodne odločbe z vpisom v zemljiško knjigo (143. člen SPZ) in učinkuje od začetka zemljiškoknjižnega postopka (5. člen Zakona o zemljiški knjigi). V izvršilnem postopku upnik pridobi prisilno hipoteko z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi (drugi odstavek 170. člena ZIZ). S to zaznambo pridobi upnik zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini (drugi odstavek 170. člena ZIZ).

21. Upnica (tu toženka) je hipoteko pridobila v postopku zavarovanja. Upnik ima na podlagi izvršilnega naslova, ki se glasi na denarno terjatev, pravico zahtevati njeno zavarovanje z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini (243. člen ZIZ). Na nepremičnini, ki je vpisana v zemljiški knjigi, se pridobi zastavna pravica z vknjižbo. Pri vknjižbi zastavne pravice je treba v zemljiški knjigi zaznamovati izvršljivost terjatve, za katero je dovoljena zastavna pravica. Če je upnik že po pogodbi pridobil zastavno pravico za terjatev na isti nepremičnini, še preden je terjatev postala izvršljiva, ali je bila zastavna pravica vknjižena, sodišče na upnikov predlog dovoli, da se v zemljiški knjigi zaznamuje izvršljivost terjatve (prvi, drugi in tretji odstavek 244. člena ZIZ). S tem v zvezi je pomemben tudi 245. člen ZIZ, ki določa, da imata vknjižba zastavne pravice in zaznamba izvršljivosti terjatve za posledico, da se lahko opravi izvršba na to nepremičnino tudi proti tistemu, ki jo je pridobil pozneje.

_**Presoja okoliščin konkretnega primera**_

22. Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave). Pravnomočne odločbe torej načelno zavezujejo. Zgolj načelno zato, ker jih je treba povezati z vidikom subjektivnih meja pravnomočnosti, ki ga izraža tudi rek, da pravnomočna odločitev ustvarja pravo za stranki (res iudicata facit ius inter partes).

23. Ker toženka ni bila stranka sodne poravnave, je v skladu s subjektivnimi mejami pravnomočnosti ta torej ne zavezuje. To pa ne pomeni, da na njen pravni položaj ne more vplivati. Vpliva tedaj, ko je pravnomočna odločba novo dejstvo v svetu prava, ki učinkuje erga omnes.

24. Takšne so zlasti oblikovalne sodne odločbe, s katerimi se ustanavlja neka absolutna pravica, kakršna je tudi lastninska pravica. Primer takšne odločbe, na katero je sodišče vezano, je na primer denacionalizacijska odločba kot podlaga za pridobitev lastninske pravice. O tem problemu je odločalo Ustavno sodišče v zadevi Bucik (Up-457/09-21 z dne 28. 9. 2011) ter odločitev o razveljavitvi sodbe, ki tega ni spoštovala, utemeljilo z naslednjim nosilnim stališčem: "Načelo pravnomočnosti zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij, urejenih s posamičnimi upravnimi in sodnimi akti, predvsem zato, da bi se varovale pridobljene pravice. Poseg v lastninsko pravico, ki temelji na pravnomočni oblikovalni odločbi pristojnega organa, ne da bi bila ta odločba odpravljena, razveljavljena ali spremenjena iz razloga in po postopku, določenem z zakonom, oziroma ne da bi bili po takšnem postopku drugače odstranjeni njeni učinki, je kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave."

25. Vrhovno sodišče je v regresnem sporu že odločilo, da v primeru sodne poravnave ni intervencijskega učinka. Tožnica se z argumenti Vrhovnega sodišča v tej zadevi ni soočila, sámo Vrhovno sodišče pa ne vidi okoliščin, ki bi utemeljevale drugačno stališče. Tako je Vrhovno sodišče že razsodilo, da mora sodišče, da bi v drugi pravdi lahko razsodilo, ugotoviti pravno relevantna dejstva in izreči iz njih izhajajočo pravno posledico. Če se prva pravda zaključi s sodbo, je vezano na dejanske ugotovitve in pravno presojo iz te sodbe. Oboje je razvidno iz razlogov sodbe. Drugače je, če se prva pravda zaključi s sodno poravnavo. Sodna poravnava ni rezultat sojenja, temveč razpolaganja z zahtevkom; ni objekta vezanosti (dejanskih ugotovitev in sodbe), zato poravnava iz prve pravde nima intervencijskega učinka v drugi pravdi, v kateri ima intervenient iz prve pravde položaj pravdne stranke. Toliko bolj mora to veljati, če intervenient sploh ni bila.5 Vrhovno sodišče je podobni zadevi, kot je ta, opozorilo na zlorabo sodne poravnave, sklenjene v pravdi med tretjo udeleženko in dolžnikom, ter sklenilo, da v tožbi za nedopustnost izvršbe ni mogoče varovati pravic, pridobljenih z zlorabo.6

26. Da bi bilo mogoče odgovoriti na dopuščeno revizijsko vprašanje, je treba najprej ugotoviti, kdaj je prišlo do prenosa lastninske pravice na spornih nepremičnih v korist tožnice.

27. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je Agrarna skupnost Tolmin 8. 4. 1999 glede spornih nepremičnin vložila zahtevo za vrnitev podržavljenega premoženja, torej še preden je družba B., d. d., kot edina družbenica tožnice, v mesecu juliju 1999 sprejela sklep o povečanju osnovnega kapitala s stvarnim vložkom. Dne 16. 2. 2007 je bila zahteva upravičenca za vračilo spornih nepremičnin z delno odločbo UE Tolmin pravnomočno zavrnjena. Glede na določilo 88. člena tedaj veljavnega ZDen ter zgoraj predstavljeno sodno prakso so bile sporne nepremičnine v času sprejema sklepa o povečanju osnovnega kapitala s stvarnim vložkom zunaj pravnega prometa, zato je bilo takšno razpolaganje tedaj nično. Na ničnost sodišče pazi po uradni dolžnosti (92. člen OZ). To pomeni, da tedaj lastninska pravica na spornih nepremičninah ni mogla preiti na tožnico.

28. Pogoji za prenos lastninske pravice na spornih nepremičninah v korist tožnice so nastali šele s sklenitvijo sodne poravnave, to je 13. 9. 2021, kar pa je po vpisu prisilne hipoteke na spornih nepremičninah v korist toženke.

29. Če pravno razmerje, na podlagi katerega naj bi tožnica postala lastnica spornih nepremičnin, ni obstajalo pred pridobitvijo t. i. prisilne hipoteke, logično ni mogoče govoriti o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja in s tem tudi ne predhodnega vprašanja. Če v pravdnem postopku I P 152/2019 pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici ne bi bila sklenjena sodna poravnava, bi tamkajšnje sodišče o objektivnem (ne)obstoju dejstva, ali je lastninska pravica na spornih nepremičninah res prešla na tožnico že 29. 10. 1999, odločalo v okviru dokazne presoje. Stranki poravnave (tožnica in družba B., , d. d. - v likvidaciji) pa sta to dejstvo skušali "umetno" ustvariti s tem, da sta v sodno poravnavo zapisali ugotovitev, da je tožnica že vse od 29. 10. 1999 lastnica spornih nepremičnin.7

30. V resnici torej v obravnavani zadevi sploh ni šlo za predhodno vprašanje, temveč je tožnica le ustvarila videz, da gre za predhodno vprašanje, s tem ko se je sklicevala na v sodni poravnavi zapisano ugotovitev, da je do prenosa lastninske pravice na spornih nepremičninah prišlo že 29. 10. 1999, in sicer na podlagi vpisa sklepa o povečanju osnovnega kapitala s stvarnim vložkom v sodni register. Gre za zlorabo instituta sodne poravnave pod krinko, da je tožnica lastnica že od 1999 leta dalje, kar pa zaradi prepovedi iz 88. člena ZDen ni mogla postati. Ker je bilo pravno razmerje v resnici oblikovano (prenos lastninske pravice) šele s sklenitvijo sodne poravnave (v kateri je prvič vsebovano tudi ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo za prenos lastninske pravice na tožnico), to na predhodno pridobljeno prisilno hipoteko ne more več vplivati (245. člen ZIZ).

**Odgovor na dopuščeno vprašanje in odločitev o reviziji**

31. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje se glasi, da v okoliščinah konkretnega primera sodišče prve stopnje, ki je prekinilo postopek do rešitve predhodnega vprašanja v pravdnem postopku I P 152/2019 pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici, ne more biti vezano na sodno poravnavo, sklenjeno v tem drugem sodnem postopku, s katero naj bi bilo odločeno o predhodnem vprašanju.

32. Revizija tožnice ni utemeljena (378. člen ZPP), kar terja njeno zavrnitev (I. točka izreka).

**Odločitev o revizijskih stroških**

33. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica v reviziji ni uspela, zato mora toženki povrniti stroške, ki jih je ta imela v revizijskem postopku. Podlago za odmero stroškov predstavljajo določila veljavne Odvetniške tarife (OT). Toženka je upravičena do povračila stroška nagrade odvetnika za sestavo odgovora na revizijo v višini 1.000 točk, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR, znaša 600 EUR (tar. št. 22/3 OT), skupaj z 22 % DDV (12. člen OT) pa 732 EUR. Ta znesek mora tožnica povrniti toženki v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka (II. točka izreka).

34. Vrhovno sodišče toženki ni priznalo presežka priglašenih točk (350 točk) za odgovor na revizijo, saj v tem delu nagrada pooblaščenca presega nagrado, ki jo je mogoče priznati po veljavni Odvetniški tarifi.

**Sestava senata in glasovanje**

35. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu te sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Dopuščena je bila tudi revizija v gospodarskem sporu, ki teče med istima strankama glede istega pravnega vprašanja. Gre za zadevo III Ips 23/2022. 2 Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča U-I-110/03 in Up-631/03 z dne 14. 4. 2005. 3 Glej mag. A. Galič, Vmesni ugotovitveni zahtevek v pravdnem postopku, Zbornik znanstvenih razprav - LVI. Letnik, 1996, stran 59. 4 Ibid. 5 Sodba VSRS II Ips 78/2016 z dne 7. 2. 2018. 6 Sklep VSRS II Ips 36/2022 z dne 11. 1. 2023, 13. točka obrazložitve. 7 Iz 19. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja ugotovitev, da je družba B., d. d. (sedaj v likvidaciji), kot razlastitvena zavezanka še v letu 2021 nasprotovala višini ponujene odškodnine za odvzem lastninske pravice parc. št. 1225/4 in omejitev lastninske pravice na parc. št. 1225/3, obe k. o. ....