Jedro

Soglasje volj obeh pravdnih strank, da se spornega zneska ne odšteje od opravljenih in obračunanih del in da je šlo zgolj za računsko pomoto pri obračunu del, je nesporno. Pritožnica zato utemeljeno oporeka uporabi 82. in 83. člena OZ pri interpretaciji volje pravdnih strank ob sestavi in podpisu končne situacije. Navedena interpretacijska pravila se namreč uporabljajo le, kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti volje strank.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče obdržalo v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 136849/2010 z dne 4. 10. 2010 v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka ). Toženi stranki je še naložilo povračilo nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.854,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.4. Pritožba ni utemeljena.5. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo sledeča pravnorelevantna dejstva:- da je bil v končni situaciji 313-09 z dne 30. 9. 2009 (priloga A5) pri seštevku obračunanih poznejših elektro del v vrednosti 32.284,32 EUR (upoštevaje popust) pod postavko „poznejša dodatna elektro dela“ odštet znesek 19.598,64 EUR, kar nima temelja v obračunu opravljenih del,- da je tožena stranka v odgovoru tožeči stranki z dne 13. 5. 2010 (priloga A11) priznala, da se je pri poznejših dodatnih elektro delih pomotoma prenesla odšteta vrednost odpadlih svetil osnovo pogodbeno predvidenih del v znesku 19.598,64 EUR,- da tožeča stranka zahteva plačilo le tistih del, ki so bila po pogodbi izvedena in s strani tožene stranke v končnem obračunu tudi priznana.6. Tožena stranka je svojo obrambo v prvostopenjskem postopku gradila na sklenjenem dokončnem obračunu del in pravni naravi le-tega, ne da bi se izrecno opredeljevala do posameznih postavk v navedenem obračunu. Res je, da navedb tožeče stranke o neskladju med seštevkom priznanih storitev v končni situaciji in končnim obračunom v prvostopenjskem postopku ni priznala, vendar jih tudi ni prerekala, sklicujoč se zgolj na pravno naravo dokončnega obračuna in zato tudi ni priznala svoje obveznosti plačila navedenih dodatnih del v sporni višini. Toda prvostopenjsko sodišče je toženkino priznanje računske pomote pri končnem obračunu del ugotovilo po presoji izvedenega dokaza – toženkinega dopisa tožnici z dne 13. 5. 2010 in ne na podlagi domneve priznanja po 214. členu ZPP, kot to pritožnica neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču. Zapisa v dopisu z dne 13. 5. 2010 „ugotavljamo podobno kot se ugotovili tudi sami, da se je po pomoti pri elektro poznejših delih prenesla tudi odšteta vrednost odpadlih svetil osnovnih pogodbeno predvidenih del (- 19.598,64 EUR)...“ tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče interpretirati drugače ko priznanje tožene stranke o računski pomoti pri končnem obračunu del. Izhajajoč iz navedenega dopisa zato tudi ni mogoče sklepati, da je bila volja tožene stranke ob sestavi in podpisu končne situacije, tožeči stranki odšteti sedaj sporni znesek za med pravdnima strankama nesporno opravljeno dodatno elektroinštalacijsko delo in njegovo vrednost po postavkah iz končne situacije. Soglasje volj obeh pravdnih strank, da se spornega zneska ne odšteje od opravljenih in obračunanih del in da je šlo zgolj za računsko pomoto pri obračunu del, je torej nesporno. Pritožnica zato utemeljeno oporeka uporabi 82. in 83. člena OZ pri interpretaciji volje pravdnih strank ob sestavi in podpisu končne situacije. Navedena interpretacijska pravila se namreč uporabljajo le, kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti volje strank. 7. Glede na zgoraj ugotovljeno voljo obeh pravdnih strank pri sklepanju dokončnega obračuna med pravdnima strankama, kar naj bi končna situacija bila, je zato neutemeljen in materialnopravno zmoten pritožbeni očitek, da je bila tožeča stranka dokončni obračun dolžna pregledati v roku iz 117. PGU, zaradi napake volje pri sklenitvi dokončnega obračuna pa le-tega izpodbijati v roku iz 99. člena OZ.8. Pritožnica tudi neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču neskladje med izdano sodbo s skrajšano obrazložitvijo glede zapisa „v obravnavanem primeru tožeča stranka ne izpodbija postavk končnega obračuna, temveč uveljavlja napako pri računski operaciji, ko je bil določen znesek odštet po pomoti, pa očitno ne bi smel biti“. in sodbo s polno obrazložitvijo glede zapisa „... je bil določen znesek pri izračunu odštet po pomoti, ne da bi bila zato kakršnakoli podlaga“, zaradi česar naj bi bila izpodbijana sodba sama s sabo v nasprotju. Ker sta oba zapisa pomensko enaka, saj ni dvoma, da govorita le o pomotnem odštetju spornega zneska, ne gre za nobeno nasprotje v sodbi. 9. V prvostopenjskem postopku pa je tožena stranka uveljavljala tudi nekvalitetno izvedbo opravljenih del, ker je bila s strani investitorja znotraj garancijske dobe obveščena o napakah pri izvedbi del tožeče stranke, ki jih je tožena stranka grajala tudi pri tožeči stranki, jo pozivala k odpravi napak, izpostavljene napake pa niso bile opravljene v celoti oziroma pravočasno. Tem navedbam je priložila tudi listinske dokaze in predlagala zaslišanje priče in zakonitega zastopnika tožene stranke. Tako kot prvostopenjsko sodišče tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da so navedbe tožene stranke o nekvalitetno opravljenem delu presplošne in nekonkretizirane. Tožena stranka namreč ni navedla, v čem so bile napake opravljenega dela, napak ni opredelila po vrsti in obsegu, kdaj jih je ugotovila in grajala, zato je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tako pavšalna trditev o napakah opravljenega tožničinega dela ostala nepreizkusljiva. Zmotno je namreč smiselno uveljavljano pritožbeno stališče, da bi sodišče iz predloženih dokazov moralo izluščiti manjkajoče trditve tožene stranke o napakah opravljenega dela, njihovem grajanju in neodpravi napak v postavljenem roku. Sodišče namreč ni dolžno izvajati dokazov v informativne namene, torej z namenom dopolnitve manjkajočih navedb strank. Povezanost trditvene podlage z dokazno ponudbo namreč izhaja iz 212. in 213. člena ZPP (da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke in da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo), dosledno pa je izpeljana v prvem odstavku 287. člena ZPP, po katerem sodišče odredi izvedbo dokazov s sklepom, v katerem navede sporno dejstvo, o katerem naj se izvede dokaz, in dokazilo. Ker torej tožena stranka v zvezi z zatrjevanimi napakami tožnikovega dela ni zadostila niti trditvenemu bremenu, sodišče ni bilo dolžno izvajati dokazov, s katerimi bi sodišče šele prišlo do preizkusljivih, pa v trditveni podlagi manjkajočih dejstev.10. Glede na ugotovitev pogodbene volje pravdnih strank pri sklepanju dokončnega obračuna je pritožnik na podlagi prvega odstavka 239. člena OZ upravičen zahtevati izpolnitev obveznosti tožene stranke, ki je v plačilu še spornega, pa po pomoti v dokončnem obračunu neupoštevanega in še ne plačanega zneska za opravljeno delo.11. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijana sodba pa je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). 12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo tudi ni prispevala k rešitvi pritožbe, zato njenih priglašenih stroškov za to vlogo pritožbeno sodišče ni obravnavalo kot potrebne v pritožbenem postopku. Posledično jih je tožeča stranka dolžna nositi sama.