Jedro

Zamuda roka, ki ga določa Uredba o vodnih povračilih, še ne pomeni, da imetnik vodne pravice ni dolžan plačati povračila za rabo vode ter da Sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2010 ni zakonit, ker ni bi sprejet v skladu z 8. členom navedene Uredbe do 31. decembra tekočega leta za naslednje leto, pač pa šele 4. 6. 2010. Gre namreč za vsakoletno obveznost, ki izhaja že iz 124. člena ZV-1. Zato je treba za obdobje, ko cena ni bila določena in je nastala pravna praznina, uporabiti tisto ceno za osnovo vodnega povračila, ki je veljala v predhodnem obdobju, od navedenega datuma dalje pa po vrednostih določenih v Sklepu o določitvi cen za leto 2010. Pri določitvi višine vodnega povračila je treba v vsakem primeru posebej upoštevati določbe ZV-1 in Uredbe o vodnih povračilih ter uporabo le-teh ustrezno obrazložiti. V izpodbijani odločbi je tožena stranka navedla le določbe Uredbe in Sklepa o določiti cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2010, ni pa navedla katere kriterije za izračun višine vodnega povračila je uporabila. Zato sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije Republike Slovenije za okolje, št. 42601-1206/2011 z dne 30. 11. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Agencija Republike Slovenije za okolje tožeči stranki odmerila vodno povračilo za leto 2010 v skupnem znesku 76.864,22 EUR. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je po določbi prvega odstavka 124. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) imetnik vodne pravice za rabo vode, naplavin ali vodnih zemljišč v lasti države dolžan plačati vodno povračilo, sorazmerno obsegu vodne pravice. Skladno s prvim odstavkom 7. člena Uredbe o vodnih povračilih je zavezanec za plačilo vodnega povračila oseba, ki upravlja objekt ali napravo za odvzem ali izkoriščanje vode. Iz dokumentacije organa, torej iz podeljenih vodnih pravic, iz napovedi prejetih dne 31. 1. 2011 in prejetega odgovora na obvestilo pred izdajo odločbe z dne 27. 9. 2011, ni razvidno, da bi imela tožeča stranka za vodne pravice, v skladu z določilom prvega odstavka 7. člena, določenega upravljavca, kar pomeni, da je imetnik vodne pravice tudi upravljalec. Iz navedenega izhaja, da je tožeča stranka zavezanec za povračilo vodnega povračila. Iz prvega odstavka 5. člena Uredbe izhaja, da se višina vodnega povračila določi na podlagi letnega obsega rabe vode, naplavin in vodnih zemljišč, ki jo določa vodna pravica. V 2. alinei prvega odstavka 6. člena Uredbe pa je določeno, da je osnova za obračunavanje vodnega povračila za rabo vode za potrebe kopališč in naravnih zdravilišč količina iz vodnih virov odvzete vode, izračunana v kubičnih metrih. V 1. alinei prvega odstavka 9. člena Uredbe pa je še določeno, da se na podlagi merila za določitev višine vodnega povračila iz 5. člena zavezancu obračuna vodno povračilo za rabo vode v višini zneska za celotno prostornino vode, ki jo je odvzel v koledarskem letu. V 15. alinei prvega odstavka 6. člena Uredbe je še določeno, da je osnova za obračunavanje vodnega povračila za rabo vodnih zemljišč za obratovanje pristanišč in kopališč površina vodnega dobra, izračunana v m2. Uredba v 8. členu določa, da ceno za osnovo vodnega povračila iz 6. člena določi Vlada RS do 31. decembra tekočega leta za naslednje leto. Cena za leto 2010 je pričela veljati 5. 6. 2010 s sprejetjem sklepa o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2010 (Ur. l. RS, št. 45/2010). Tako je pri odmeri vodnega povračila za leto 2010, do vključno 4. 6. 2010 upoštevana cena iz leta 2009, od 5. 6. 2010 dalje pa je pri odmeri upoštevan preostali sorazmerni del osnove za izračun vodnega povračila po ceni za leto 2010. Na osnovi navedenih določb zakona, uredbe in sklepa je bilo tožeči stranki odmerjeno vodno povračilo za leto 2010 za vodna zemljišča za obratovanje pristanišč za plovila v skupnem znesku 52.323,64 EUR in za vodna zemljišča za obratovanje kopališč v znesku 24.540,58 EUR.

Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo št. 3555-109/2011-3 z dne 31. 1. 2012 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo.

Tožeča stranka v tožbi in dopolnitvi tožbe z dne 6. 2. 2013 navaja, da odmera vodnega povračila do 4. 6. 2010 temelji na sklepu o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2009, ki pa izrecno določa cene za osnove vodnih povračil za leto 2009, zato ne more določati cen za obdobje po 31. 12. 2009. Glede na povedano navedenega sklepa po 1. 1. 2010 ni bilo dopustno uporabiti kot materialno pravno podlago za določanje vodnega povračila. Načelo pravne države, znotraj njega načelo določnosti pravnih pravil, pravna varnost in pravna predvidljivost namreč ne dopuščajo, da bi akti z izrecno terminsko prekluzijo zaradi opustitve normodajalca veljali še naprej.

V nadaljevanju navaja, da načelo pravne države terja, da so pravna pravila vnaprej določena. V konkretnem primeru ne more biti davčno pravna regulativa, ki vzrokuje davčno pravne posledice, določena med samim trajanjem davčno pravnega dejstva, saj mora biti po sami naravi stvari določena za leto vnaprej. V Uredbi je določeno, da ceno za osnovo vodnega povračila iz 6. člena Uredbe določi Vlada RS do 31. decembra tekočega leta za naslednje leto, določena pa je bila šele s sklepom z dne 4. 6. 2010, za tekoče leto. Zato je v obravnavanem primeru neprava retroaktivnost, ob hkratnem kršenju pravnih predpisov nedopustna in ne more vzrokovati pravnih posledic.

Navaja še, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti glede tega, kako so bile v obravnavanem primeru upoštevane značilnosti območja, na katerem se izvaja njena vodna pravica. Zato bi moral upravni organ preveriti obstoj izjeme iz 4. člena Uredbe o vodnih povračilih. Vodno povračilo se ne plačuje za vodna zemljišča, na katerih so zgrajeni objekti in naprave gospodarske javne infrastrukture državnega ali lokalnega pomena. Posebej je poudariti, da je na podlagi Odloka o gospodarskih javnih službah v Občini Piran in Odloka o pristanišču Piran upravljanje pristanišča Piran izbirna gospodarska javna služba. Za pristaniško infrastrukturo pa se štejejo objekti in naprave, ki so navedeni v 4. členu Odloka o pristanišču Piran. Iz tega izhaja, da je na predmetnem vodnem zemljišču zgrajena javna infrastruktura lokalnega pomena, zato se vodno povračilo ne bi smelo obračunati. Enako velja za odmero vodnega povračila za vodna zemljišča za obratovanje kopališč, saj se tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ne opredeli do ugovora časovne omejitve letnega obsega rabe vodnega zemljišča za kopališče. Glede na vse povedano predlaga, da sodišče ugotovi, da je bil sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2010, neustaven in nezakonit in, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo upravnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, sodišču pa je poslala upravne spise.

K točki I. izreka: Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da zamuda roka, ki ga določa Uredba o vodnih povračilih (v nadaljevanju Uredba), še ne pomeni, da imetnik vodne pravice ni dolžan plačati povračila za rabo vode ter da sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2010 (v nadaljevanju sklep) ni zakonit, ker ni bi sprejet v skladu z 8. členom Uredbe do 31. decembra tekočega leta za naslednje leto, pač pa šele 4. 6. 2010. Gre namreč za vsakoletno obveznost, ki izhaja že iz 124. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1). Zato je treba za obdobje, ko cena ni bila določena in je nastala pravna praznina, uporabiti tisto ceno za osnovo vodnega povračila, ki je veljala v predhodnem obdobju, to je za leto 2009 do sprejema sklepa 4. 6. 2010, od navedenega datuma dalje pa po vrednostih določenih v sklepu o določitvi cen za leto 2010. Podlago za plačilo vodnega povračila predstavlja, kot že povedano, določba 124. člena ZV-1, ki določa, da je imetnik vodne pravice za rabo vode, naplavin ali vodnih zemljišč v lasti države dolžan plačevati vodno povračilo, sorazmerno obsegu vodne pravice.

Po mnenju sodišča so navedene zakonske podlage iz prvega in petega odstavka 124. člen ZV-1 upoštevane v 5. členu Uredbe, ki določa merila za določitev višine vodnega povračila. Tako se po prvem odstavku višina vodnega povračila določi na podlagi letnega obsega rabe vode, naplavin in vodnih zemljišč, ki jo določa vodna pravica. V naslednjih dveh odstavkih pa je to osnovno merilo dopolnjeno z meriloma, ki naj zagotovita, da bo vodno povračilo odraz dejanske rabe vode. Drugi odstavek 5. člena Uredbe pa določa, da je treba višino vodnega povračila iz prvega odstavka tega člena zmanjšati sorazmerno razmerju med letnim obsegom, ki je razpoložljiv za rabo vode, in letnim obsegom, ki ga določa vodna pravica. Po tretjem odstavku istega člena pa se višina vodnega povračila iz prvega odstavka tega člena v primeru, če je obseg rabe vode odvisen od načina rabe končnega uporabnika, ki ne onemogoča polnega izkoriščanja vodne pravice, zmanjša sorazmerno razmerju med dejanskim letnim obsegom rabe in letnim obsegom, ki ga določa vodna pravica. Že iz teh določb je razvidno, da so v njih upoštevane konkretne okoliščine na strani končnega uporabnika in značilnosti območja, na katerem se izvaja vodna pravica, ki vplivajo na višino vodnega povračila in jih je treba upoštevati v postopku odmere. V 6. členu Uredbe, ki govori o osnovah za obračunavanje vodnega prispevka, je za rabo vodnih zemljišč, sidrišč za plovila in kopališč površina vodnega zemljišča izračunana v m2. V 9. členu Uredbe pa je določeno, da se na podlagi meril za določitev višine vodnega povračila iz 5. člena te Uredbe, zavezancu za plačilo vodnega povračila, obračuna vodno povračilo, v skladu s kriteriji navedenimi v Uredbi.

Ob upoštevanju navedenih določbo Zakona in Uredbe je treba torej pri določitvi višine vodnega povračila v vsakem primeru posebej upoštevati določbe Zakona in Uredbe ter uporabo le teh ustrezno obrazložiti. V izpodbijani odločbi pa so le navedene zgoraj citirane določbe Zakona o vodah in Uredbe o vodnih povračilih ter Sklepa o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2010, katere kriterije iz navedenih določb za izračun višine vodnega povračila je tožena stranka uporabila, pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, saj navaja le, da je tožeči stranki vodno povračilo za leto 2010 odmerjeno v skladu z navedenimi določili Uredbe in na podlagi podatkov iz vložene napovedi za plačilo vodnega povračila in ob upoštevanju veljavnega sklepa o določitvi cene za osnove vodnih povračil za leto 2010. Zaradi navedenega sodišče ne more preizkusiti, katero od meril iz 5.člena Uredbe je bilo uporabljeno v obravnavani zadevi in s tem v zvezi upoštevane značilnosti območja izvajanja vodne pravice. To pa predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Zato bo tožena stranka morala v ponovljenem postopku natančno razložiti elemente izračuna in dejanske ugotovitve, ki se nanašajo nanj, predvsem v zvezi z časovno omejitvijo letnega obsega rabe vodnega zemljišča za obratovanje kopališča in izračuna vodnega povračila za obratovanje pristanišč za plovila, ob upoštevanju Odloka o gospodarskih javnih službah v Občini Piran ter Odloka o pristanišču Piran.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbi tožeče stranke, v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter jo skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnilo Agenciji Republike Slovenije za okolje v ponoven postopek.

K točki II. izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo je tožeča stranka, v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Ur.l. RS, št. 24/07). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) z 20 % DDV, skupaj torej 420 EUR.