Jedro

V skladu z vsem zgoraj obrazloženim pritožbeno sodišče zaključuje, da so bile vse aktivnosti izvršitelja navedene v obračunu stroškov dejansko izvedene in so bile potrebne za izvršbo, medtem ko njihov prispevek k uspešnosti izvršbe v petem odstavku 38. člena ZIZ ni določen kot kriterij, ki bi vplival na dolžnost dolžnice, da stroške povrne upnici.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnica sama krije svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da mora dolžnica upnici v roku 8 dni po prejemu sklepa povrniti 202,65 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

2. Zoper tako odločitev se je dolžnica pravočasno pritožila in navedla, da je sodišče prve stopnje o istih stroških že odločilo s sklepom z dne 6. 1. 2022, ki ga je Višje sodišče v Mariboru v točki II izreka sklepa I Ip 399/2022 z dne 27. 6. 2022 po pritožbi dolžnice razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Razlog ugoditve dolžničini pritožbi je bil, da ji ni bil predložen obračun izvršitelja in ji je bila s tem odvzeta pravica do izjave glede posameznih postavk stroškov ter dejstvo, da je sodišče prve stopnje zgolj posplošeno navedlo, da so bili stroški navedeni v obračunu izvršitelja v skladu s petim odstavkom 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ potrebni za izvršbo. Kljub napotkom višjega sodišča in stališču Vrhovnega sodišča RS objavljenega v Pravosodnem biltenu št. 2/2019 na strani 171, da se stroški izvršitelja kot nadaljnji izvršilni stroški ne presojajo samodejno in nekritično, je sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju ponovno le posplošeno obrazložilo, da so bili stroški potrebni za izvršbo. V obrazložitvi se je sklicevalo izključno na navedbe izvršitelja v obračunu in se ni opredelilo do posameznih postavk in do vprašanja, ali so bile aktivnosti dejansko izvedene ter ali in zakaj naj bi bile potrebne za izvršbo in kako naj bi oziroma so prispevale k uspešnosti izvršbe. V konkretnem primeru bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških upoštevati tudi dejstvo, da je že 6. 1. 2022, ko je prvič odločalo o stroških, bilo seznanjeno z ugovorom tretjega, da izvršba na premičnine ne more biti uspešna, ker gre za skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev. Zaradi tega rubež premičnin ne more biti uspešen, kar bi bilo treba upoštevati pri odločanju in priznavanju stroškov izvršitelja. Za odločitev o stroških je pomembno tudi dejstvo, da je sodišče prve stopnje o njih odločilo preuranjeno, saj je dolžnica pred tem vložila predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi z dne 14. 5. 2015 in sklepa o dovolitvi izvršbe na dolžničine premičnine z dne 28. 10. 2020, saj navedenih sklepov nikoli ni prejela. Okoliščine v zvezi z vročanjem navedenih sklepov je dolžnica podrobno pojasnila v točkah III.3 in III.4 na strani 4 in 5 pritožbe. V tej zvezi je še navedla, da je izvršitelj v obračunu obračunal tudi stroške za izvedbo aktivnosti, ki jih ni opravil, saj sklepa o dovolitvi izvršbe na dolžničine premičnine z dne 28. 10. 2020 dolžnici ni vročil osebno z uporabo obrazcev IVRO št. 3 in 4, kot določa 72. člen Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (v nadaljevanju: Pravilnik), temveč je v nabiralnik dolžnice samo vrgel kopijo sklepa o izvršbi. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj izpodbijani sklep spremeni oziroma razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, upnici pa naloži plačilo nastalih stroškov pritožbenega postopka.

3. Upnica ni odgovorila na pritožbo.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo pravilnost izpodbijanega sklepa v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev o pritožbi (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je pri ponovnem odločanju upoštevalo napotek pritožbenega sodišča in dolžnici hkrati z izpodbijanim sklepom vročilo še predlog upnice z dne 29. 12. 2021 za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov in obračun izvršitelja z dne 23. 12. 2021, v katerem so stroški podrobno specificirani (odredba na list. št. 191 spisa). V 1. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je navedlo, da je upnica od dolžnice pravočasno zahtevala povrnitev stroškov na podlagi sedmega (pravilno osmega) odstavka 38. člena ZIZ, v 5. točki obrazložitve pa, da je dolžnici stroške naložilo na podlagi petega odstavka 38. člena ZIZ. Ta določa, da mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju, oziroma povrniti stroške postopka po uradni dolžnosti.

7. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zgolj posplošeno navedlo, da so bili stroški navedeni v obračunu izvršitelja v skladu s petim odstavkom 38. člena ZIZ potrebni za izvršbo. V 2. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je pojasnilo, da gre za stroške izvršitelja, povezane z neuspešnim rubežem dne 23. 12. 2021, ki so bili za izvršbo potrebni, saj je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 28. 10. 2020 dovolilo nadaljevanje izvršbe z rubežem in prodajo dolžničinih premičnin, dolžnica pa ni izkazala, da bi do poskusa rubeža upniku ali izvršitelju poravnala terjatev. Taka obrazložitev potrebnosti stroškov izvršitelja po presoji pritožbenega sodišča popolnoma zadostuje, prav tako sodišče prve stopnje stroškov ni prisodilo samodejno in nekritično. V 3. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je navedlo postavke obračuna izvršitelja, ki jih je priznalo in navedlo ustrezno tarifno številko Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (v nadaljevanju: Pravilnika o tarifi), na podlagi katere je izvršitelj upravičen do plačila za posamezno opravilo. Taka obrazložitev zadošča, da lahko dolžnica preveri, katere stroške ji je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo in v kakšni višini, ter nato morebitne ugovore uveljavlja v pritožbi.

8. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje priznalo posamezne postavke, navedene v obračunu izvršitelja, pomeni, da so bile te aktivnosti dejansko izvedene in sodišču prve stopnje tega ni bilo treba posebej pojasnjevati. Prav tako glede na že obrazloženo ni bilo razloga za to, da bi sodišče prve stopnje za vsako postavko posebej pojasnjevalo njeno potrebnost za izvršbo in kako naj bi oziroma je prispevala k uspešnosti izvršbe. To je glede na izrecno pritožbeno navedbo naloga pritožbenega sodišča, ki najprej ugotavlja, da je po podatkih v spisu izvršitelj izvedel vsa opravila navedena v obračunu in stroške obračunal v pravilni višini v skladu s Pravilnikom o tarifi, v nadaljevanju pa bo pojasnilo še potrebnost posameznega stroška za izvršbo.

9. Prva postavka obračuna, za katero je izvršitelj upravičen do nagrade, je vpis zadeve v evidenco. Gre za prvo izvršiteljevo dejanje po prevzemu spisa, ki sicer ne predstavlja izvršilnega dejanja v smislu 81. člena ZIZ, gre pa za nujno administrativno opravilo ob prevzemu izvršilne zadeve, namenjeno ustrezni organizaciji nadaljnjega dela izvršitelja, zaradi česar je ta strošek potreben za izvršbo in je izvršitelju v Pravilniku o tarifi tudi izrecno priznano plačilo za njegovo opravo. Sodišče prve stopnje je izvršitelju pravilno priznalo tudi nagrado za opravljeno osebno vročitev sklepa z dne 28. 10. 2020. Gre za strošek potreben za izvršbo, ker je vročitev tega sklepa pogoj za opravljanje vseh nadaljnjih izvršilnih dejanj v zvezi z izvršbo na dolžničine premičnine. Pritožbeno sodišče je dolžnici v 8. točki obrazložitve sklepa I Ip 399/2022 že pojasnilo, da je izvršitelj z javnima listinama – vročilnicama izkazal vročitev navedenega sklepa in s tem opravljeno izvršilno dejanje, zato dolžnica ne more uspeti s ponovno pritožbeno navedbo, da ji ta sklep ni bil (pravilno) vročen. Prav tako je izvršitelj upravičen do nagrade za neizveden rubež, saj iz poročila izvršitelja z dne 23. 12. 2021 izhaja, da je pomočnik izvršitelja dne 22. 12. 2021, na naslovu dolžnice poskušal opraviti rubež premičnin, vendar tega ni mogel storiti, saj dolžnice ni bilo doma. Tudi v primeru, ko izvršilno dejanje rubeža ni bilo opravljeno, je strošek neizvedenega rubeža za izvršbo potreben strošek, saj gre za okoliščino, ki jo lahko izvršitelj ugotovi šele na kraju rubeža in je pred izvedbo rubeža ni bilo mogoče predvideti. Poročilu o opravljenih izvršilnih dejanjih je izvršitelj priložil tudi izpis o opravljeni poizvedbi v registru motornih vozil, ki je potrebna za izvršbo, saj gre za pridobitev podatka o tem, ali je dolžnica lastnica motornega vozila, torej premičnine, ki jo je mogoče zarubiti. Izvršitelj je v skladu s Pravilnikom o tarifi upravičen tudi do nagrade za to opravilo, sicer pa stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju v skladu s petim odstavkom 38. člena ZIZ spadajo med stroške potrebne za izvršbo. Tudi dne 22. 12. 2021 opravljen obračun zamudnih obresti, ki se nahaja na obračunu stroškov z dne 23. 12. 2021, predstavlja nujno opravilo izvršitelja, brez katerega ne more začeti opravljati rubeža premičnin. V skladu s prvim odstavkom 84. člena ZIZ sme namreč izvršitelj zarubiti le toliko stvari, kolikor je potrebno za poplačilo upnikove terjatve in izvršilnih stroškov, tega pa ne more oceniti, če mu ni znana višina celotnega dolga v času opravljanja rubeža. Zadnja postavka v obračunu, to je nagrada za pripravo stroškovnika oziroma obračuna stroškov z dne 23. 12. 2021, pa ponovno predstavlja administrativno opravilo, ki sicer ni izvršilno dejanje iz prvega odstavka 81. člena ZIZ, vendar je v Pravilniku o tarifi tudi za to opravilo izvršitelju izrecno priznano plačilo za njegovo opravo in gre tudi v tem primeru za strošek, ki je potreben za izvršbo.

10. V skladu z vsem zgoraj obrazloženim pritožbeno sodišče zaključuje, da so bile vse aktivnosti izvršitelja navedene v obračunu stroškov dejansko izvedene in so bile potrebne za izvršbo, medtem ko njihov prispevek k uspešnosti izvršbe v petem odstavku 38. člena ZIZ ni določen kot kriterij, ki bi vplival na dolžnost dolžnice, da stroške povrne upnici.

11. V zvezi z dejstvom, da je dolžničin izvenzakonski partner A. A. 29. 12. 2021 na sodišče vložil ugovor tretjega, da izvršbe na premičnine dolžnice ni mogoče opraviti, saj gre za skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev, pa pritožbeno sodišče dodaja, da to dejstvo na odločitev o stroških nima nobenega vpliva, saj rubež ni bil izveden in niso bile zarubljene nobene premičnine, na katerih bi tretji lahko uveljavljal svoje pravice. Sicer pa tudi v primeru opravljenega rubeža prvi odstavek 76. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja slednjemu nalaga, da opravi rubež ne glede na ugovore, da se z rubežem kršijo katerekoli pravice drugih oseb na tej stvari.

12. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje o stroških odločilo preuranjeno, saj dolžnica predloga za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi z dne 14. 5. 2015 in sklepa o dovolitvi izvršbe na dolžničine premičnine z dne 28. 10. 2020, ni vložila pred odločitvijo o stroških. Sodišče prve stopnje je kot tak predlog dolžnice po napotku pritožbenega sodišča štelo navedbe dolžnice v pritožbi z dne 18. 1. 2022 zoper sklep z dne 6. 1. 2022, to je ravno zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje prvič odločilo o stroških izvršitelja. Sodišče prve stopnje je predlog dolžnice za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti zavrnilo s sklepom z dne 10. 5. 2022, kot izhaja iz točke I izreka sklepa Višjega sodišča v Mariboru I Ip 399/2022, pa je bila taka odločitev potrjena tudi s strani pritožbenega sodišča. V obrazložitvah sta obe sodišči dolžnici že pojasnili, da je prejem navedenih sklepov izkazan z javno listino – vročilnico, katere veljavnosti dolžnica ni uspela izpodbiti. Pritožbeno sodišče zato v obravnavani zadevi ni ponovno presojalo pritožbenih navedb o (ne)vročitvi navedenih sklepov.

13. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), kot izhaja iz točke I izreka. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da je v točki II izreka sklepa I Ip 399/2022 Višje sodišče v Mariboru za končno odločbo pridržalo odločitev o stroških pritožbe dolžnice z dne 18. 1. 2022, o katerih sodišče prve stopnje še ni odločilo.

14. Dolžnica, ki s pritožbo ni uspela, mora svoje pritožbene stroške kriti sama (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ), kot izhaja iz točke II izreka tega sklepa.