Jedro

V skladu s 111. členom ZZZDR smejo starši s privolitvijo centra za socialno delo (CSD) odsvojiti ali obremeniti stvari iz premoženja svojega otroka samo zaradi njegovega preživljanja, vzgoje in izobrazbe, ali če to zahteva kaka druga njegova korist. Iz navedenega izhaja, da je namen določbe varstvo otrokovih premoženjskih pravic oziroma njegovih stvarnopravnih upravičenj in da CSD izda soglasje, če presodi, da je to v otrokovo korist.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo soglašala z ukinitvijo osebne služnosti dosmrtnega stanovanja, vknjižene v korist mld. A.A. pri nepremičninah z oznako ID št. ... in na polovičnem lastninskem deležu nepremičnine ID št. ...

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila izdana na podlagi 111. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Organ je ugotovil, da sta starša imenovane pri notarki sestavila sporazum z dne 23. 11. 2012 o ugotovitvi obsega deležev in razdružitvi skupnega premoženja in v njem dosegla dogovor, da se posebna dela stavbe št. 37 in 38, ki sta v celoti tožnikova last, razdelita tako, da stanovanje št. 37 obdrži tožnik, št. 38 pa prevzame v last in posest B.A. (mati mld. A.A.), medtem ko si hodnik pod št. 39 razdelita tako, da vsak pridobi ½. Ker je na obeh enotah vknjižena služnost stanovanja v korist njunih otrok, soglašata, da mld. A.A. ohrani služnost stanovanja na št. 37, izbriše pa se služnost stanovanja na št. 38 in delu št. 39. Organ še ugotavlja, da bo mld. A.A. ohranila osebno služnost na stanovanju št. 37, v katerem se nahaja njena soba in kjer dejansko živi. Izbris služnosti na stanovanju št. 38 je potreben zato, ker želi B.A. sebi in hčerki urediti domovanje drugje, ker sedanje družinsko okolje ni primerno za mladoletnega otroka.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim navedel, da se z ukinitvijo osebne služnosti v omenjenem obsegu položaj mld. A.A. ne bo poslabšal oziroma se dejansko ne bo spremenil. Glede na 54. člen Ustave RS in 123. člena ZZZDR so starši dolžni preživljati otroke (kar vključuje tudi zagotovitev primernega stanovanja) do njihove polnoletnosti, pod določenimi pogoji pa tudi kasneje. Za preživljanje sta dolžna, ne glede na obstoj osebne služnosti stanovanja, poskrbeti oba starša mld. A.A. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bila z odločitvijo hčerki odvzeta pravica bivanja, ki jo ima v stanovanju lastne mame in v katerem „se biva“ od meseca februarja 2013. Meni, da je to ena od osnovnih otrokovih pravic, ki pa jo B.A. hoče odvzeti. To je storila v preteklosti tudi sinu, ker da je moral podpisati, da se odreka pravici do bivanja in do vstopa v njeno stanovanje. Navaja tudi, da je bil tudi sam deležen pritiska in izsiljevanja ter da je moral proti svoji volji podpisati razne izjave. Zato predlaga, naj se odpravita oba upravna akta in s tem otroku omogoči bivanje pri mami. V dopolnitvi tožbe še prosi, naj sodišče odloči v otrokov prid, ki da se zdaj dobro počuti, saj ima njega in svojo mamo ob sebi. Opazil je namreč, da B.A. prodaja stanovanje.

Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

B.A. v odgovoru na tožbo obrazloženo zavrača tožbene očitke in med drugim pojasnjuje, da po ločitvi živi hčerka z njo v stanovanju št. 38, in sicer od 1. marca 2013, ko je bila vanj možna vselitev. Enako bo tudi v bodoče, ne glede na služnostno pravico. S tem ko je uredila dom, sta se s hčerko umaknili pred prepiri in psihičnim nasiljem, kar je tudi razlog, zakaj želi po ločitvi tudi fizično stran. Poudarja, da izbris služnosti ni prepoved bivanja in da ne pozna nobenega starša, ki bi dal to pravico lastnim mladoletnim otrokom kot zagotovilo za bivanje doma.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjske odločbe, potrjenimi z razlogi drugostopenjske odločbe. Iz njih je je razvidno, katere okoliščine je – z vidika otrokovih koristi – organ upošteval pri izdaji izpodbijanega soglasja. Sodišče se na te razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede na tožbene navedbe pa dodaja: V skladu s 111. členom ZZZDR smejo starši s privolitvijo centra za socialno delo (CSD) odsvojiti ali obremeniti stvari iz premoženja svojega otroka samo zaradi njegovega preživljanja, vzgoje in izobrazbe, ali če to zahteva kaka druga njegova korist. Iz navedenega izhaja, da je namen določbe varstvo otrokovih premoženjskih pravic oziroma njegovih stvarnopravnih upravičenj in da CSD izda soglasje, če presodi, da je to v otrokovo korist. V obravnavani zadevi gre za izbris stvarne pravice – osebne služnosti stanovanja. Ta daje pravico uporabljati tuje stanovanje ali njegov del za potrebe imetnika služnosti in njegove družine tako, da se ohranja njegova substanca (prvi odstavek 247. člena Stvarnopravnega zakonika, SPZ). Gre torej za stvarno pravico na tuji stvari.

V zadevi ni sporno, da je mld. A.A. v času odločanja dejansko živela v tožnikovem stanovanju št. 37, kjer se je nahajala njena soba, na tem stanovanju pa ima in ohranja osebno služnost. Nadalje je razvidno, da posamezni del št. 38 v bistvu ni bilo stanovanje v smislu definicije Stanovanjskega zakona (v njem so bili delovna soba B.A. in pomožni prostori), mld. A.A. ga ni uporabljala, njena mama pa ga je želela prodati (obremenjenega z osebno služnostjo ga ne bi mogla), ker je zaradi nevzdržnih razmer doma želela sebi in hčerki urediti dom drugje. Navedenega tožnik ne izpodbija. Tudi sodišče zato meni, da je izpodbijana odločitev glede na vse okoliščine primera (med drugim zaradi očitnega medsebojnega nerazumevanje med staršema, kar izhaja že povzetka dogajanja v prvostopenjski odločbi, in zaradi katerega se je B.A. odločila za prodajo nepremičnine) v korist mld. A.A. Zmotno je namreč tožbeno stališče, da naj bi prenehanje osebne služnosti pomenilo odvzem pravice, da mld. A.A. biva pri svoji mami, saj navedena osebna služnost tega ne zagotavlja. Osebna služnost stanovanja namreč ni vez z osebo, ampak s tujo nepremičnino. S tega vidika je napačno tudi tožnikovo stališče, da naj bi osebna služnost mld. hčerki zagotavljala stike z njeno mamo ali da naj bi vplivala na izvajanje skupnega starševstva.

Na odločitev v zadevi ne morejo vplivati okoliščine, ki so nastopile po izdaji izpodbijane prvostopenjske odločbe. Ta je v skladu s prvim in drugim odstavkom odstavkom 2. člena ZUS-1 predmet presoje v upravnem sporu, sodišče pa njeno zakonitost presoja glede na dejansko in pravno stanje, kakršno je obstajalo v času njene izdaje. Zato kasneje nastale okoliščine, ki jih navaja tožnik (med drugim, da je bil posamezen del stavbe št. 38 usposobljen za bivanje, da se prodaja, itd.) za odločitev v tem upravnem sporu niso pravno pomembne.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.