Jedro

Protipravnost objave ni izključena, če je bila objava morebiti namenjena le „najožjim prijateljem“. Tudi najožji prijatelji predstavljajo javnost in tudi v zasebnem pogovoru z najbližjimi prijatelji je poseženo v pravico določene osebe do zasebnosti, če je pri tem drugemu razkrita zadeva, ki sodi v zasebno sfero takšne osebe. Okoliščina, da so druge osebe najbližji prijatelji tistega, ki posreduje informacijo iz zasebne sfere tretjega, kakor tudi okoliščina, da je bilo število oseb, ki so se s fotografijami seznanile, manjše, pa vpliva kvečjemu na intenzivnost posega v zasebnost in posledično na višino odškodnine, ne pa na sam obstoj protipravnega ravnanja. Enako velja za okoliščino, da osebe, ki so se na takšen način seznanile s fotografijo, morebiti ne poznajo toženca.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 3. točki izreka spremeni tako, da nosi vsaka stranka sama svoje pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke ter pritožba tožene stranke v celoti zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku, da je tožena stranka dolžna plačati toženi stranki 900,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2011 dalje (1. točka izreka izpodbijane sodbe), v preostalem delu (tj. za odškodnino v višini 9.000,00 EUR s pripadki) je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povračilo 760,24 EUR pravdnih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (3. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta tožeča in tožena stranka.

3. Tožeča stranka izpodbija odločitev v zavrnilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).(1) Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podredno pa razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Posledično izpodbija tudi odločitev o stroških. Meni, da prisojena odškodnina ne pomeni pravične satisfakcije. Glede na obveznost plačila stroškov nasprotne stranke je namreč tožnik v pravdi dobil zgolj 140,00 EUR. Meni tudi, da je sodišče premalo upoštevalo pojem pravice do zasebnosti in opozarja na odločbo v zadevi II Ips 507/2000, v kateri je sodišče za kršitev zasebnosti, storjeno z neupravičenim pošiljanjem spornega pisanja na 22 naslovov oškodovancu prisodilo 750.000,00 SIT oziroma 3.125,00 EUR, kar je glede na takratno kupno moč predstavljajo trikratnik današnje vrednosti. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo tudi zato, ker je nižjo odškodnino prisodilo zaradi „samoprispevka“ tožnika. Tega termina ne teorija ne sodna praksa ne poznata, če je imelo sodišče prve stopnje pri tem v mislih soprispevek oškodovanca kot deljeno odgovornost za nastanek škode, pa opozarja, da je sodišče mimo trditvene podlage strank ugotovilo, da med njima vlada skrhan, izrazito nekooperativen in destruktiven odnos, še posebej s strani tožnika. Kot rečeno, nobena od strank tovrstnih trditev ni podala in glede na razpravno načelo tudi morebitni dokazni postopek ne more nadomestiti trditev. Sodišče je posledično kršilo 7. člen ZPP, kakor tudi ustavno pravico do kontradiktornosti, saj se tožnik glede teh očitkov sploh ni imel možnosti zagovarjati oziroma nanje odgovarjati. Poleg tega sodišče ni pojasnilo, v čem bi se ta destruktiven odnos kazal v trenutku storjene kršitve ali na kakšnih dokazih je utemeljilo, da naj bi bil za skrhan odnos kriv v pretežni meri ali morda zgolj tožnik. S tem je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posebej pa poudarja, da morebiti destruktiven odnos v času sodnega postopka ne more vplivati k nastali škodi v smislu soprispevka oškodovanca. K tem bi lahko prispevalo kvečjemu njegovo ravnanje ob nastali škodi, ne pa naknadno ravnanje, ki je več kot očitno posledica prizadetosti in je torej že posledica nastale škode, ne pa vzrok zanjo. Omenjeno prizadetost bi moralo zato sodišče upoštevati kot razlog za to, da se prisodi višja odškodnina, ne pa kot soprispevek oškodovanca k nastali škodi, ki znižuje odškodnino. Tudi uporaba 171. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) (2) je zato v konkretnem primeru napačna. Opozarja tudi, da so bile konkretne fotografije posnete brez njegovega soglasja. Sodišče sploh ni pojasnilo, kakšen naj bi bilo soprispevek tožnika in v kolikšnem odstotku. V tem smislu se zato odločitve sodišča ne da preizkusiti. Sodišče se je pri ugotavljanju soprispevka zmotno oprlo na odločbo sodišča o začasni odredbi v drugi zadevi zaradi motenja posesti. Sklep o začasni odredbi namreč temelji na stopnji verjetnosti. Sodišče je z opiranjem na navedeno odločbo in sodni postopek kršilo določbe ZPP tudi zato, ker teh ugotovitev ni preverilo z vpogledom v konkretni spis zaradi motenja posesti (čeravno je bilo to s stranki strank predlagano). Tudi ugotovitev, da sklenjeno sodna poravnava ni pomenila mirnega zaključka spora med strankama, ni resnična. Poravnava je tisti spor zaključila. Dejstvo, da sedaj obstaja spor med strankama zaradi očitanega protipravnega ravnanja, pa sodni poravnavi v drugi zadevi ne odvzema njenega pomena. Navsezadnje pa samo sodišče ugotavlja, da morebitni spor ni opravičilo za protipravno žaljenje in protipravni poseg v posameznikovo pravico do zasebnosti. Tudi sicer iz trditev, kot tudi iz obrazložitve sodišča ali iz dokazov ne izhaja, da bi bilo določeno ravnanje tožnika neposredni povod ali provokacija storjeni kršitvi. Ker sodišče pri presoji odškodnine po višini ni upoštevalo, da je bila prizadeta tako njegova pravica do dobrega imena, kot tudi pravica do zasebnosti, tožnik opozarja, da konkretno škodno ravnanje ne pomeni zgolj žalitve, temveč je toženec z objavo fotografij in opremljenimi komentarji posegel tudi v pravico do zasebnosti. S tem je tudi žalitev pridobila na svoji intenzivnosti, saj je javnost dobila občutek, da so žalitve dokazno podprte. Pri tem se sklicuje na odločbi II Ips 473/2005 in II Ips 474/2005. Meni, da je sodišče prezrlo tudi pomen dejstva, da se je s konkretnimi žalitvami seznanila zelo široka javnost, ki tožnika tako ali drugače pozna, kakor tudi dejstvo, da je želel toženec javnost podrobno seznaniti z objavljenimi fotografijami, saj je glede njih vodil komunikacijo na spletu. Žalitev torej ni bilo zgolj enkratno ravnanje, temveč se je o tem skupaj s tožencem razpravljalo in govorilo naokrog. To potrjujejo priče S., Š. in M. Čeprav je bila žalitev podana na spletu, se v javnosti naprej lahko širi tudi ustno (kar se je v konkretnem primeru tudi zgodilo). Predvsem pa sodišče ne pojasni, zakaj bi bil relevanten zgolj krog starejših ljudi. Tožnika poznajo tudi mlajši ljudje. Pomembno je torej, da tudi morebitna zaprtost profila ni preprečila, da bi se s konkretnimi žalitvami seznanila širša javnost. Navedeno je ugotovilo tudi samo sodišče prve stopnje. V zvezi s stroškovno odločitvijo pa opozarja, da se je sodišče v konkretnem primeru večji del postopka ukvarjalo z vprašanjem obstoja pravnega temelja zahtevka. Sodišče bi zato pri izračunu uspeha moralo upoštevati uspeh po temelju in po višini in tako oceniti, da je tožnik v pravdi uspel vsaj 55-odstotno. Glede na navedeno, bi moralo sodišče po opravljenem pobotu odločiti, da je toženec dolžan tožniku povrniti 319,40 EUR. Stroškovna odločitev pa bi morala biti drugačna tudi v posledici uspeha tožnika s to pritožbo. Priglaša stroške s pritožbo.

4. Toženec izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v ugodilnem delu. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP ter sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožniku naloži v plačilo celotne stroške tega pravdnega postopka na prvi in drugi stopnji z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da iz dokaznega sklepa sicer izhaja njegov vpogled v spis Okrajnega sodišča v Kranju P 411/2010, iz obrazložitve pa je razvidno, da sodišče v te fotografije sploh ni vpogledalo. Sodba posledično nima razlogov, ki bi omogočali njen preizkus. Ni namreč mogoče razbrati, ne na kaj se opira tožbeni zahtevek, niti na kaj se opira sodba v ugodilnem delu. V nadaljevanju graja dokazno oceno sodišča prve stopnje kot selektivno, saj je sledilo izpovedbi tožnika, da so bile fotografije objavljene, četudi je toženec pojasnil, da na fotografijah tožnika ni bilo, niti ni bil njegov namen, da bi te postale javne. Sodišče je tako povsem pristransko sledilo pričam tožnika, pri čemer se do njihove verodostojnosti sploh ni opredelilo, medtem ko priče V.K. sploh ni upoštevalo, niti za takšno neupoštevanje ni navedlo nobenega razloga. V nadaljevanju graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in ponuja svojo. Zaključuje, da je pogovor na Facebooku med najožjimi prijatelji identičen pogovoru med prijatelji v živo. Tudi sodišče prve stopnje je nenazadnje ugotovilo, da je komentiralo zgolj 5 prijateljev toženca. Do takšnega stališča toženca se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sodbe zato sploh ni mogoče preizkusiti, saj ni bilo ugotovljeno, ali imajo takšna objava in komentarji sploh moč objektivno poseči v čast in dobro ime drugega, torej ali so objektivno žaljivi. Poudarja tudi, da tožnik ni konkretiziral svoje prizadetosti in razžaljenosti do te mere, da bi sodišče lahko ocenilo stopnjo in trajanje njegove prizadetosti, kljub temu pa jo je ocenilo na 900,00 EURR. Glede na ugotovitev, da je tožnik objavo sam izzval, ter glede na pojasnjeno zaprtost toženčevega facebook profila in kroga prijateljev, bi moralo sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek zavrniti. Neznatna škoda namreč ne opravičuje odškodnine (VSC Cp 1469/2000). Izpodbija tudi odločitev v stroškovnem delu. Glede na minimalen uspeh tožnika, bi moralo sodišče s plačilom stroškov v celoti obremeniti tožnika. Priglaša stroške s pritožbo.

5. Pravdni stranki na vročeni pritožbi nista odgovorila.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženca pa je neutemeljena.

O pritožbi toženca:

7. Glede na to, da toženec izpodbija temelj odškodninskega zahtevka, se sodišče druge stopnje primarno opredeljuje do njegovih pritožbenih navedb. Zaradi vsebinsko izčrpnejšega odgovora nanje prvenstveno pojasnjuje, da pravica do zasebnosti vključuje dva vidika: po eni strani pravico posameznika, da je puščen pri miru v zadevah, ki niso dostopne javnosti (tj. tiste, ki niso take niti po volji posameznika, niti zaradi varstva drugih interesov, npr. svobode izražanja), po drugi strani pa pravico do samostojnega odločanja v lastnih zadevah. Kot takšna nudi pravica do zasebnosti "okrilje" tudi pravici na lastni podobi in pravici do dobrega imena, pri čemer z njima ni izčrpana.

8. V konkretni zadevi je odločilno, da so bila na fotografijah prikazana tožnikova ravnanja, ki razkrivajo notranje družinsko dogajanje oziroma se nanašajo na družinski spor (tožnik je v tožbi neprerekano pojasnil, da se sporne fotografije nanašajo na motenjsko pravdo, v kateri mu je toženec očital protipraven vstop v njegovo stanovanje in v kateri je kot dokaz predložil tudi sporne fotografije - sodišče druge stopnje je navedeno ugotovilo na podlagi pooblastila iz 355. člena ZPP) in ki drugim niso bila poznana, razkrita pa so jim bila s sporno objavo fotografij. Objavo in očitano vsebino spornih fotografij je v svojem zaslišanju potrdil sam toženec, izhaja pa tudi iz zaslišanja priče Š., kar je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo v razlogih izpodbijane sodbe na strani 4. 9. Očitkom, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker sodišče ni vpogledalo v fotografije, s katerimi naj bi toženec posegel v tožnikovo pravico do zasebnosti, niti takšne fotografije ne izhajajo iz iztisnjene facebook strani, ki jo je tožnik predložil kot dokazno listino, zato ni utemeljen. Ravno tako je neutemeljen pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V dokaznem postopku je mogoče dejstva dokazovati tudi s t. i. posrednimi dokazi, kar je sodišče prve stopnje storilo v konkretnem primeru, ko je vpogledalo v iztisnjeno facebook stran s komentarji uporabnikov na sporno objavo ter zaslišanjem prič. Dokazna ocena, ki jo je na takšni podlagi opravilo, je formalno in vsebinsko pravilna.

10. Sporno objavo sta - kot že pojasnjeno - v svoji izpovedbi potrdila tako sam toženec, kot priča Š., izhaja pa tudi iz natisnjene strani facebook-a (priloga A2 sodnega spisa), na kateri so vidni komentarji k spornim objavam, kakor jih je smiselno zatrjeval tožnik. Zaradi dejstva, da sodišče v takšno dokazno oceno ni vključilo opredelitve do izpovedbe priče V. K., pa takšna dokazna ocena ni nepopolna. Toženec je zaslišanje navedene priče predlagal v dokaz trditve, da je bil njegov facebook profil zaprt, ne pa ugovarjanja, da sporne objave na facebook-u sploh ni bilo.

11. Vprašanje, ali je bil na sliki prikazan dejansko tožnik ali druga oseba, ki je prikazovala njegova ravnanja, pa upoštevajoč trditveno podlago tožnika, ni pomembno. Le-ta je namreč odškodnino zahteval zaradi posega v svojo zasebnost in v svoj ugled, ne pa v pravico do lastne podobe. Kršitev pravice do zasebnosti pa pomeni tudi seznanitev drugih z dejstvi o nekom, ki sicer niso dostopna javnosti oziroma sodijo v njegovo zasebno sfero. Ravno to je v obravnavanem primeru motilo tožnika, ki je hkrati zaznal kršitev svoje pravice do ugleda, saj so bili komentarji, s katerimi so bile pospremljene fotografije, objektivno žaljivi. Ugotovitve o tem pa toženec v pritožbi ne izpodbija.

12. Prav tako je nepomembno, ali je bil toženčev profil odprtega ali zaprtega tipa. Protipravnost takšne objave namreč ni izključena, če je bila objava morebiti namenjena le "najožjim prijateljem", kar kot odločilno zmotno izpostavlja pritožba. Tudi najožji prijatelji predstavljajo javnost in tudi v zasebnem pogovoru z najbližjimi prijatelji je poseženo v pravico določene osebe do zasebnosti, če je pri tem drugemu razkrita zadeva, ki sodi v zasebno sfero takšne osebe. Okoliščina, da so druge osebe najbližji prijatelji tistega, ki posreduje informacijo iz zasebne sfere tretjega, kakor tudi okoliščina, da je bilo število oseb, ki so se s fotografijami seznanile, manjše, pa vpliva kvečjemu na intenzivnost posega v zasebnost in posledično na višino odškodnine, ne pa na sam obstoj protipravnega ravnanja. Enako velja za okoliščino, da osebe, ki so se na takšen način seznanile s fotografijo, morebiti ne poznajo toženca.

13. Ker je torej ugotovitev protipravnosti ravnanja toženca neodvisna od vprašanja, ali se je poleg najbližjih toženčevih prijateljev seznanil s sporno objavo še kdo drug, neopredelitev sodišča prve stopnje do izpovedbe priče V. K. – ki je bila predlagana s strani toženca zaradi pojasnitve prijateljstva s tožencem in dostopnosti do njegovega facebook profila – ne vpliva na pravilnost razlogov sodišča prve stopnje v tem delu. Tema takšnega dokaza namreč ni bila trditev o dejstvu (ne)obstoja same objave spornih fotografij in komentarjev, temveč njegova dostopnost „širši“ javnosti v smislu oseb, ki na facebooku niso bili registrirani kot prijatelji toženca.

14. Glede na izpostavljena pravno in dokazno pomembna dejstva za ugotovitev protipravnosti ravnanja toženca v konkretnem primeru, se sodišče druge stopnje ni opredeljevalo do obsežne pritožbene graje dokazne ocene sodišča prve stopnje, na kateri je utemeljilo ugotovitev, da je bil profil dostopen širši in relevantni javnosti, četudi je bil zaprtega tipa.

15. Sicer pa je neutemeljen očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja, ali takšna objava fotografij med „najožjimi prijatelji“ sploh lahko objektivno poseže v tožnikovo pravico do ugleda. Razloge o tem je sodišče navedlo na 5. strani izpodbijane sodbe. Četudi je bil krog oseb, ki so se s takšno objektivno žaljivo objavo toženca seznanile, ožji, takšna okoliščina – kot že pojasnjeno – ne izključuje protipravnost ravnanja, temveč je upoštevna pri odmeri višine odškodnine. Za ugotovitev kršitve pravice do ugleda pa je odločilno dejstvo, da je objava fotografij zaradi objektivno žaljivih komentarjev, s katerimi je bila pospremljena, vplivala na percepcijo, ki jo imajo ljudje do tožnika. Pri tem sodišče druge stopnje dodaja, da je teža posega večja, ker je bila storjena z razkritjem zadeve iz zasebne sfere tožnika. Glede na pojasnjeno, je torej pravilen zaključek, da je toženec posegel tako v tožnikovo pravico do zasebnosti, kot tudi v pravico tožnika do ugleda.

16. Toženec v pritožbi sicer pravilno opozarja, da je tožnik utrpljene duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice konkretiziral zelo skopo. Vendar zmotno meni, da zaradi tega ni upravičen do odškodnine. Teorija, ki ji sledi tudi sodna praksa, namreč v primeru kršitve osebnostnih pravic poudarja, da je standard intenzivnosti in trajanja duševnih bolečin, ki opravičujejo prisojo denarne odškodnine, nižji kot v primeru kršitve drugih pravic. Odškodnino opravičuje že dovolj intenzivno psihično neugodje.(3) Le-to pa je tožnik navedel že v tožbi (primerjaj trditve na 4. strani tožbi - list. št. 4, iz katerih izhaja, da je bilo tožniku "posledično neprijetno že pri srečevanju s frizerjem, pri nabavljanju v trgovini pri obiskovanju gostiln itd."). Sodišče torej v konkretnem primeru ni ugotovilo neznatne škode, ki bi utemeljevala zavrnitev zahtevka v celoti zaradi neobstoja civilnega delikta.

O pritožbi tožnika:

17. Sodišče prve stopnje je tožniku kot satisfakcijo za utrpljeno nepremoženjsko škodo prisodilo 900,00 EUR odškodnine, v presežku, tj. za 9,000,00 EUR, pa je zahtevek zavrnilo. Pri tem je upoštevalo: - težo kršitve osebnostne pravice, - nizko stopnjo konkretizacije škode, ki jo je ponudil tožnik, - dejstvo, da med pravdnima strankama teče na sodišču več sporov, iz česar izhaja, da so odnosi med njima skrhani, - da je komunikacija med pravdnima strankama že dalj časa neprimerna, pomanjkljiva, neustrezna in žaljiva ter da si pravdni stranki povzročata nevšečnosti, - relevanten krog uporabnikov facebooka, ki se je seznanil s fotografijami in ki ni bil takšnega obsega, kot ga je zatrjeval tožnik, - da je povod za protipravno ravnanje toženca predstavljalo ravnanje tožnika.

18. Toženec pri tem pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago strank, ko je ugotavljajo, da je tožnik tisti, ki je dal povod za v tej pravdi sporno ravnanje toženca. Stranki namreč navedenega nista zatrjevali, tega pa ni mogoče zaključiti niti iz trditev pravdnih strank o njunih predhodnih sporih. Enako pa ne velja za ugotovitev, da so bili odnosi med pravdnima strankama skrhani oziroma obremenjeni s spori, saj to smiselno izhaja iz neprerekanih trditev tožnika o izvoru spornih fotografij in sporu med pravdnima strankama zaradi motenja posesti, ki sta ga rešili s sodno poravnavo.

19. Sodišče druge stopnje se posledično ne opredeljuje do obširnih pritožbenih navedb, s katerimi tožnik sicer pravilno opozarja na materialnopravno zmotno upoštevanje takšnega povoda tožnika kot njegovega soprispevka k nastanku škode na podlagi 171. člena OZ.

20. Tožencu gre pritrditi tudi v graji razlogovanja sodišča, da tožnik pripada starejši generaciji, ki ni tako vešča uporabe sodobnih komunikacijskih orodij, zaradi česar naj bi bil krog relevantne javnosti, ki se je s takšno objavo seznanila, manjši, kot ga zatrjuje tožnik. Takšen zaključek je arbitraren (in se posledično izmika pritožbenemu preizkusu njegove pravilnosti), saj sodišče ne pojasni, zakaj predstavlja v konkretni zadevi relevanten krog javnosti zgolj (ali prav) tožnikova starostna skupina.

21. Kljub izpostavljenim zmotnim ugotovitvam v izpodbijani sodbi pa sodišče druge stopnje ocenjuje, da prisojena odškodnina ni materialnopravno zmotna (179. člen OZ). Glede na sledeča odločilna dejstva v konkretnem primeru (načelo individualizacije odškodnine): - da je spletni album videlo in nanj komentiralo vsaj 5 spletnih prijateljev, nevidnih komentarjev pa je bilo še 15 (takšna ugotovitev sodišča prve stopnje na strani 4 izpodbijane sodbe v pritožbenem postopku ni izpodbijana); - da je bilo s sporno objavo poseženo v tožnikovo pravico do zasebnosti in pravico do ugleda; - da je bilo navedeno storjeno tako, da je bila razkrita zadeva iz zasebne sfere tožnika preko spletnega socialnega omrežja, zaradi česar krog ljudi, ki se je s takšnim dejstvom dejansko seznanil, že na podlagi splošno znanih dejstev (ki jih je zatrjeval tožnik) ni nujno omejen na osebe, ki so se z objavo seznanile neposredno preko facebook-a kot prijatelji toženca; - da je bila komunikacija med strankama kot očetom (tožnik) in sinom (toženec) že dalj časa neprimerna, neustrezna in žaljiva ter da si stranki povzročata nevšečnosti (takšna ugotovitev v pritožbenem postopku ni izpodbijana), - da je tožnik zelo skopo konkretiziral škodo v smislu subjektivne prizadetosti, ki jo je utrpel (da pa je takšna konkretizacija vendarle zadostna za ugotovitev elementa pravno priznane škode v konkretnem primeru); sodišče druge stopnje ocenjuje, da je prisojena odškodnina v višini 900,00 EUR pravilno umeščena v širše družbene okvire v smislu odražanja pravilnega razmerja med majhnimi, velikimi in katastrofalnimi škodami (načelo objektivizacije odškodnine), zato grajani nepravilni zaključki sodišča prve stopnje (kot obrazloženi v točki 18 in 20 te sodbe) ob tako povzetih pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ne vplivajo na pravilnost prisojene višine odškodnine. Sklepanje sodišča prve stopnje, pojasnjeno v točki 18 in 20 te sodbe, namreč ne predstavlja nosilnega dejanskega okvira, ki utemeljuje priznano odškodnino, temveč zgolj minorni del sicer bistveno pomembnejših razlogov sodišča, kot so izpostavljeni v tej točki sodbe.

22. Eden izmed teh je tudi potreba po pravilni objektivizaciji škode, glede katere se tožnik neutemeljeno sklicuje na odločitev v zadevi II Ips 507/2000. V navedenem primeru je bilo tožnici za poseg v njeno osebnostno pravico – storjen s pismom, ki ga je toženec razposlal na 22 naslovov – prisojenih 3.125,00 EUR (iz sodbe ne izhaja čas izdaje sodbe sodišča prve stopnje, tega ne navaja niti tožnik v pritožbi). Dejanski stan konkretne zadeve pa je bistveno drugačen od tistega v citirani zadevi. Toženec je v primeru, na katerega opozarja tožnikova pritožba, tožnico označil za duševnega bolnika, ki ga je treba takoj bolnišnično zdraviti, za duševnega bolnika je označil tudi njenega očeta, opisoval je razmerje med tožnico in njenim možem v času njune razveze, razmere v zvezi s tožničino hčerko, razmere v zvezi s tožničinim kasnejšim prijateljem, okoliščine o tožničinem poslovanju, o zatrjevanih vlomih v toženčevo stanovanje itd. Ko je tožnica izvedela za pismo, je bila prizadeta, čutila se je ponižano, bila je žalostna in razočarana, spraševala se je, kaj je storila tožencu, da je lahko kljub osemletnemu prijateljstvu napisal tako pismo, mnogo noči ni prespala, bilo ji je hudo, saj je toženec s pismom posegel v njeno zasebnost, tudi v odnose z njenim razvezanim možem, zlasti pa v njeno razmerje z novim prijateljem, ki je potem s tožnico prekinil stike. Pisno je škodovalo tudi njenemu delu v optiki, saj je prišlo do prenehanja sodelovanja z dvema knjigovodkinjama. Iz razlogov odločitve v zadevi II Ips 507/2000 torej izhaja bistveno večja škoda tožnice, predvsem pa bistveno hujši poseg v njene osebnostne pravice.

23. Tožencu pa je vendarle treba pritrditi v graji stroškovne odločitve. Utemeljeno namreč opozarja, da je v obravnavanem primeru zaradi pravične odločitve o stroških treba računati končni uspeh strank v pravdi glede na njun ločen uspeh po temelju in po višini. Četudi je tožnik po višini uspel le v sorazmerno majhnem delu, je bila namreč večina dokaznega postopka namenjena dokazovanju temelja. Ob upoštevanju 100-odstotnega tožnikovega uspeha po temelju in 9-odstotnega uspeha po višini, je torej njegov uspeh v postopku 54,5-odstoten, toženčev pa 45,5-odstoten. Glede na to, da sta bili obe stranki v postopku zastopani po odvetniku, pri čemer nobeni izmed strank niso nastali dodatni stroški, ki bi po višini odstopali od stroškov nasprotne stranke (npr. stroški z izvedencem), je sodišče druge stopnje odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške v postopku pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 154. člena ZPP).

24. Glede na to, da tožena stranka v postopku s pritožbo ni uspela, tožnik pa je s pritožbo, s katero je izpodbijal odločitev o glavni stvari in stroškovno odločitev, uspel le s spremembo odločitve o stroških kot stranske terjatve (ki na končni uspeh strank v postopku ne vpliva), je sodišče druge stopnje odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške v postopku s pritožbo (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl..

(3) Finžgar poudarja, da je treba v primeru posegov v osebnostne pravice pojem duševnih bolečin vendarle razlagati širše in tako kot duševne bolečine upoštevati vsako intenzivnejše psihično neugodje, ki ga je povzročil nedopusten poseg (Osebnostne pravice, Ljubljana, 1985, str. 55). Smiselno se mu pridružuje tudi Ada Polajnar Pavčnik v članku Nekateri civilnopravni vidiki varstva pred posegi v človekovo zasebnost, Podjetje in delo, št. 5/94, str. 605.