Jedro

Toženka je zavrnila tožnikovo vlogo za izdajo soglasja za postavitev enostavnega objekta (ograje) v varovalnem pasu občinske ceste, ker je ugotovila, da del ograje sega na občinsko cesto (stoji na cestnem svetu), kar je z zakonom prepovedano.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Mestna občina Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločba odločila, da se ne ugodi tožnikovi zahtevi za izdajo soglasja za postavitev (legalizacijo) ograje na zemljiški parceli št. 400, k. o. ...

2.Tožnik je vložil vlogo za izdajo soglasja za postavitev objekta v varovanem pasu javne ceste. Ker ta ni vsebovala splošnih podatkov o ograji in situaciji na zemljiškokatastrskem prikazu s prikazom lege ograje in odmikom ograje od parcele meje ceste, ga je organ pozval k dopolnitvi vloge. Tožnik je vlogo dopolnil, vendar iz zemljiško katastrskega stanja iz leta 1981 (stanje 1983, 1984, 1986) ni bila zarisana lega ograje, zato ga je organ ponovno pozval k dopolnitvi. Ker tožnik spet ni prikazal lege ograje, ga je organ ponovno pozval k dopolnitvi, ki ji je priložil izsek iz InfraGis z zemljiških katastrom s pozivom, naj tožnik označi linijo oziroma lego ograje. V dopolnitvi vloge s prikazom lege ograje ponovno ni bila zarisana na situaciji z zemljiških katastrom. S ciljem razjasnitve okoliščin in ugotovitve dejanskega stanja je organ pridobil elaborat Geodetske uprave Republike Slovenije, iz katerega je razviden potek meje. Odločba v postopku evidentiranja urejene meje je postala dokončna 1. 12. 2014. Organ je zato na podlagi 5. in 97. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), ki prepovedujeta postavitev ograje na cestnem svetu javne ceste oziroma dovoljujeta posege v prostor varovalnega pasu občinske ceste le s soglasjem upravljavca občinske ceste pod zakonsko določenimi pogoji, odločil, da se tožnikovi zahtevi ne ugodi.

3.Župan Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju toženka) je pritožbo zavrnil in potrdil odločitev prvostopenjskega organa. V obrazložitvi je navedel, da je ob vpogledu v elaborat razvidno, kje poteka meja in da del ograje poteka tudi po občinski cesti. Ograja, ki je postavljena na občinski cesti, po ZCes-1 ni dovoljena oziroma je prepovedana (tretja alineja 3. točke drugega odstavka 5. člena ZCes‑1), prav tako pa je prepovedano izvajanje ali opustite kakršnih koli del na javni cesti, na zemljiških ali na objektih ob javni cesti, ki bi lahko škodovala cesti ali ogrožala, ovirala ali zmanjšala varnost prometa na njej, zato je prvostopenjski organ odločil pravilno, ko je zavrnil tožnikov zahtevek za izdajo soglasja za postavitev takšne ograje.

Povzetek navedb strank v postopku

4.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo iz razlogov od prve do tretje točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Navaja, da je organ napačno ugotovil dejansko stanje, in sicer da se ograja v delu nahaja na občinski cesti. Meja med nepremičninama s parc. št. 400 (pravilno 399) in 1060/1, oboje k. o. ..., je sicer urejena, vendar so bila mejna znamenja med prenovo občinske ceste odstranjena in niso bila postavljena nazaj. Če bi bila postavljena tam, kjer morajo biti, bi se ugotovilo, da ograja v celoti poteka po njegovi parceli in je celo odmaknjena od meje med zemljiščema. Ker je toženka napačno ugotovila dejansko stanje, se je tudi oprla na napačno materialno podlago. Toženka je tudi bistveno kršila določbe postopka, saj ni izvedla dokaza z ogledom nepremičnine, ki ga je tožnik podal v postopku na prvi stopnji.

5.Toženka je sodišču poslala upravni spis. V odgovoru na tožbo je predlagala, naj sodišče tožbo zavrne. Kot neresnične je označila tožbene navedbe, da ograja v celoti poteka po parc. št. 400, k. o. ..., tj. po tožnikovi parceli, in da je odmaknjena od meje s parc. št. 1060/1, iste k. o. Poudarja, da je bil tožnik večkrat pozvan k dopolnitvi vloge s prikazom lege ograje na zemljiškokatastrskem prikazu ter odmika ograje od parcelne meje ceste. Ker navedenega ni naredil, sta prvostopenjski organ in toženka vpogledala v elaborat, iz katerega je razvidno, kje potekata meja in ograja, kar je delno po občinski cesti. Okoliščina, ali so v naravi vidna mejna znamenja med parcelama ali ne, ne bi mogla vplivati na navedeno, saj je bil potek meje med tema parcelama že natančno izmerjen in prikazan na sklici terenske izmere s strani pooblaščenega geodeta v geodetskem postopku. Glede navedb o napačni uporabi materialnega prava meni, da z njimi tožnik dejansko graja ugotovljeno dejansko stanje.

6.V zvezi z zatrjevanimi kršitvami določb postopka toženka še pojasni, da dokaz na kraju samem ne bi mogel z ničemer vplivati na ugotovitev spornega dejstva in ga zato prvostopenjski organ ni bil dolžan izvesti. Ker mejna znamenja niso postavljena, se z ogledom ne bi mogel prepričati o poteku meje med parcelama. O tem dejstvu se je organ zanesljivo prepričal z vpogledom v listino - elaborat. Tožnik ni nikoli trdil in pojasnil, zakaj se z dejstvi, kot izhajajo iz elaborata, ne strinja oziroma zakaj meni, da naj ta dejstva ne bi držala. Glede postavitve mejnih znamenj pa je pojasnila, da to ni oziroma ne more biti predmet tega postopka.

Postopek pred sodiščem in dokazni sklep

7.Sodišče je na naroku izvedlo naslednje dokaze: vpogledalo je v listine, ki so priloga k tožbi (A2 do A3, izpodbijana odločba in odločba toženke), ki sta tudi del upravnega spisa. Vpogledalo je tudi v listine upravnega spisa, konkretno v tožnikovo vlogo za izdajo soglasja, pozive upravnega organa z dne 20. 1. 2022, 14. 2. 2022 in 17. 3. 2022 in tožnikove odgovore nanje z dne 1. 2. 2022, 3. 3. 2022 in 28. 3. 2022 ter elaborat iz postopka evidentiranja urejene meje s prilogami, tj. zapisnik mejne obravnave in skica terenske izmere (C1 do C7).

8.Ker je bila ograja v času po vložitvi predmetne tožbe v spornem delu odstranjena in sta stranki izrazili pripravljenost za medsebojni dogovor, je sodišče na naroku z dne 16. 12. 2024 izvedlo zgoraj navedene dokaze in s strankama opravilo razpravo o spornih dejanskih in pravnih vprašanjih, nato pa narok preložilo za nedoločen čas. Po pozivu sodišča z dne 28. 1. 2025 sta stranki sporočili, da do dogovora o postavitvi ograje ni prišlo, glede na že izveden dokazni postopek pa sta se nadaljnji obravnavi pisno odpovedali (279.a člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 279.a člena ZPP v zadevi odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov, ki sta jih stranki predložili v tem postopku in ki izhajajo iz dokaznega sklepa.

Presoja sodišča

9.Tožba ni utemeljena.

10.V skladu s prvim odstavkom 5. člena prej veljavnega ZCes-11 je prepovedano izvajati ali opustiti kakršna koli dela na javni cesti, na zemljiščih ali na objektih ob javni cesti, ki bi lahko škodovala cesti ali ogrožala, ovirala ali zmanjšala varnost prometa na njej. Na podlagi tretje alineje 3. točke drugega odstavka navedene zakonske določbe je na cestnem svetu javne ceste prepovedano postavljati ograje, stebričke, zasaditi živo mejo, drevje, trto ali druge visoke nasade ali poljščine, nameščati ali odlagati les, opeko, zemljo, drug material ali predmete.

11.V 97. členu ZCes-1 pa je določeno, da so posegi v prostor varovalnega pasu občinske ceste dovoljeni le s soglasjem upravljavca občinske ceste, torej toženke. Upravljavec občinske ceste izda soglasje iz prejšnjega odstavka, če s predlaganim posegom v varovalnem pasu niso prizadeti interesi varovanja občinske ceste in prometa na njej, njene širitve zaradi prihodnjega razvoja prometa ter varovanja njenega videza (drugi in tretji odstavek 97. člena ZCes-1).

12.Na navedeni pravni podlagi je toženka zavrnila tožnikovo vlogo za izdajo soglasja za postavitev enostavnega objekta (ograje) v varovalnem pasu občinske ceste, ker je ugotovila, da del ograje sega na občinsko cesto (stoji na cestnem svetu), kar je z zakonom prepovedano. Ograja je v času oddaje vloge že stala, tožnik pa nasprotuje ugotovitvi, da stoji na cesti in trdi, da stoji na njegovi parceli. Po pregledu listinske dokumentcije sodišče sodi, da je za tožnika v resnici sporen potek meje med njegovo nepremičnino (parc. št. 399 in 400, k. o. ...) in občinsko cesto in ne lokacija oziroma lega same ograje. Ker mejo sam postavlja oziroma vidi drugače, kot izhaja iz pridobljenega elaborata oziroma skice terenske izmere, trdi, da sporna ograja ne stoji oziroma ni stala na parceli št. 1060, k. o. ..., ki v naravi predstavlja občinsko cesto, kar pa po presoji sodišča ne drži.

13.Meja med parcelama št. 399 in št. 1060/1, obe k. o. ..., je urejena meja. Navedeno med strankama ni sporno. Kje poteka, je razvidno iz elaborata (C2), ki ga je prvostopenjski organ pridobil v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe in je del upravnega spisa, v katerega je vpogledalo sodišče. V skici terenske izmere sta zarisani predlagana meja med parcelama in pokazana meja, torej meja, ki jo je tožnik pokazal geodetu v naravi. Ta je po vpogledu v skico po presoji sodišča enaka legi ograje, za katero si tožnik prizadeva dobiti dovoljenje. Iz geodetovega pripisa izhaja na zapisniku mejne obravnave izhaja, da je geodet na zahtevo lastnikov pokazal potek meje po podatkih zemljiškega katastra in jim predstavil podatke, na podlagi katerih je določil predlagano mejo. Z njo so soglašali vsi, razen tožnika v delu meje med par. št. 1060/1 in njegovo parcelo. Tožnik je pokazal svojo mejo, pri tem pa ga je geodet opozoril, da se pokazana meja razlikuje od meje po podatkih zemljiškega katastra. Opozoril je, da takšne meje ni mogoče evidentirati kot urejene.

14.Tožnikovo predhodno nestrinjanje s predlagano mejo in dejstvo, da je bil tožnik trikrat pozvan, da prikaže lego ograje na katastrskih podatkih, pa tega ni storil, je sodišče vodilo k sklepanju, da za tožnika ostaja sporen potek meje med njegovo nepremičnino in občinsko cesto. To pa je vprašanje, ki je že bilo rešeno v drugem upravnem postopku, zato ne more biti predmet tega spora. Glede na navedeno je prvostopenjski organ celovito izvedel dokazni postopek in pri tem utemeljeno zavrnil tožnikov dokazni predlog za ogled na kraju samem. Ta je bil sicer pravočasno podan (v tožnikovi vlogi z dne 1. 2. 2022, C1), zato ne gre za tožbeno novoto, vedar po presoji sodišča obstojijo razlogi za njegovo zavrnitev, saj tožnik z njim dokazuje trditve glede poteka meje med parcelama, ki za ta postopek niso relevantne. To dokazujejo tudi tožbene trditve glede odstranitve mejnih znamenj, ki za odločitev v tej zadevi prav tako niso bistvene. Zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka zato ni podana. Konkretnih ugovorov glede uporabe oziroma razlage materialnega prava tožnik ni podal, ampak v tem delu v resnici uveljavlja ugovor napačne ugotovitve dejanskega stanja, na kar je sodišče že odgovorilo.

15.Glede na povedano in ker so ostale tožbene navedbe nerelevantne za odločtiev v tem sporu je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

16.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 109/10, 48/12, 36/14 - odl. US, 46/15, 10/18, 123/21 - ZPrCP-F. Navedeni zakon je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe.