Jedro

V skladu z določbo drugega odstavka 18. člena ZKP sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. To pomeni, da sme sodišče svojo odločbo opreti samo na dokaze, ki so bili pridobljeni zakonito. Temeljni oziroma osnovni pogoj za obstoj kršitve navedene določbe je, da se sodba opira na nedovoljene dokaze oziroma na posredno nedovoljene dokaze, ki so bili sicer pridobljeni na zakonit način, vendar na podlagi nedovoljenega dokaza (tako imenovani sadeži zastrupljenega drevesa).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo III K 51396/2019 z dne 30. 7. 2020 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ropa po drugem in prvem odstavku 206. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen štiri leta in šest mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas pridržanja in pripora in stransko kazen izgona tujca iz države za čas treh let. Odločilo je, da je obsojenec dolžan B. d.d., povrniti premoženjskopravni zahtevek v znesku 262.974,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da se obsojenca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 51396/2019 z dne 5. 1. 2021 pritožbi državne tožilke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazni in stranski kazni spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno zaporno kazen zvišalo na pet let zapora, izrečeno stransko kazen izgona tujca iz države pa na štiri leta. V preostalem je pritožbo državne tožilke, pritožbo obsojenčevega zagovornika pa v celoti, zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, kot navaja v uvodu, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka oziroma drugih kršitev določb kazenskega postopka po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V obrazložitvi zahteve trdi, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker „vsi dokazi, povezani s pridobivanjem podatka o morebitnem storilcu, temeljijo na nedovoljenih ravnanjih policije“. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek.

3. Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da vložnik ne konkretizira katere človekove pravice in temeljne svoboščine so bile kršene obsojencu, da je podatek avstrijskih varnostnih organov zgolj informacija o možni identiteti osebe na fotografiji, ne pa dokaz, na katerem bi temeljila sodba in da zahteva za varstvo zakonitosti podaja lastno dokazno oceno, kar pomeni nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila seznanjena obsojenec in njegov zagovornik. Slednji je v izjavi navedel, da zahteva za varstvo zakonitosti ne uveljavlja nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, temveč kršitev obsojenčevih pravnih jamstev iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) in 6. člena Evropske konvencijske o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Poudaril je še, da je sodišče dolžno v skladu z določbo prvega odstavka 17. člena ZKP po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe. Tega sodišče v obravnavanem primeru ni storilo, ker ni ugotavljalo resničnosti informacije avstrijskih varnostnih organov, brez katere ne bi bilo tega kazenskega postopka.

B - I. 5. Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da načelo dispozitivnosti strankam nalaga (čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti ni posebej predpisana), da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP, navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik ima odgovornost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasni oziroma utemelji. To je nujni pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in tudi dolžno preizkušati obstoj tistih kršitev zakona, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Pri tem ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi konkretiziral in podrobno obrazložil razloge, iz katerih je (izredno) pravno sredstvo vloženo. Sodišče torej ni dolžno samo preizkušati ali so bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na katere se na splošno sklicuje zahteva.1 B – II.

6. Bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da je v obravnavanem primeru v izpodbijani pravnomočni sodbi podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vložnik kršitev utemeljuje z navedbami, da je do „realizacije pridržanja obsojenca na mejnem prehodu dne 29. 9. 2019“ prišlo na podlagi neresničnega, lažnega oziroma celo izmišljenega vhodnega podatka, ki je bil slovenskim organom pregona posredovan s strani avstrijskih varnostnih organov. Vse aktivnosti, ki so bile zoper obsojenca uvedene po prejemu tega podatka, so zaradi tega nezakonite, saj „so okužene z nezakonitostjo posredovanja neresničnega podatka iz Republike Avstrije“. Poudarja, da so avstrijski varnostni organi A. A. izpostavili kot možnega storilca kaznivega dejanja, ki bi bil lahko udeležen v ropih na širšem mednarodnem območju, čeprav ta podatek ni podkrepljen z nobenim dokazom in ni vsebinsko preverjen. Avstrijska policija v resnici ni imela nobenega podatka o A. A. kot možnem osumljencu, ki je bil doslej nekaznovan, zato tudi ni mogel biti kot kriminalec poznan v širšem mednarodnem okolju. Uveljavljeno kršitev sklene z navedbo, da je dokaz, ki je bil o obsojencu posredovan s strani avstrijskih varnostnih organov, treba izločiti iz spisa, temu pa mora slediti izločitev vseh dokazov, ki so bili pridobljeni po tem, kot je slovenska policija pridobila navedeni podatek.

7. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno,2 da so policisti v zvezi s kaznivim dejanjem ropa v trgovini Slowatch na Čopovi ulici v Ljubljani, na podlagi posnetkov video nadzornih kamer, izdelali fotografije storilcev, na katerih je dobro viden njihov obraz. S temi fotografijami so seznanili vse enote v Republiki Sloveniji, poslane pa so bile tudi v druge evropske države. Policija je od avstrijskih varnostnih organov prejela podatek, da bi bil lahko storilec v rdeči kratki majici A. A., državljan Republike Srbije, rojen ... 1987. Slovenski varnostni organi so od Interpola Beograd nato pridobili informacijo, da je obsojeni A. A. oseba, ki je znana v srbskih operativnih evidencah kot storilec kaznivega dejanja in podatke o njegovem prestopu državne meje.3 Nadalje je slovenska policija od lastnika B. v Ljubljani pridobila podatek, da se je obsojeni A. A. v hostlu prijavil dne 18. 6. 2019 in dne 19. 6. 2019. S pregledom policijskih evidenc je bilo nadalje ugotovljeno, da je A. A. dne 18. 6. 2019 preko mejnega prehoda Obrežje iz Republike Hrvaške vstopil v Republiko Slovenijo, iz Republike Slovenije pa je odšel dne 22. 6. 2019. Na podlagi navedenih podatkov so sledile aktivnosti policije, ki so privedle do obsojenčevega pridržanja.

8. V skladu z določbo drugega odstavka 18. člena ZKP sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. To pomeni, da sme sodišče svojo odločbo opreti samo na dokaze, ki so bili pridobljeni zakonito. Temeljni oziroma osnovni pogoj za obstoj kršitve navedene določbe je, da se sodba opira na nedovoljene dokaze oziroma na posredno nedovoljene dokaze, ki so bili sicer pridobljeni na zakonit način, vendar na podlagi nedovoljenega dokaza (tako imenovani sadeži zastrupljenega drevesa).

9. V obravnavanem primeru podatek avstrijskih varnostnih organov o tem, da bi bila oseba na fotografiji lahko A. A., po svoji vsebini ne predstavlja dokaza, temveč gre za operativni podatek, ki ga je policija pridobila na podlagi določbe 148. člena ZKP po katerem mora ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se ta ne skrije ali pobegne, da se odkrijejo ali zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka.

10. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne uveljavlja, da je bil navedeni podatek pridobljen iz podatkov avstrijskih evidenc, ki bi bile vodene oziroma hranjene nezakonito, to je v nasprotju z avstrijskim pravnim redom, temveč se pri utemeljevanju kršitve omeji le na navedbe, da je bil podatek, pridobljen od avstrijske policije „neresničen oziroma celo lažen“, ker v zvezi z obsojencem ni obstajal noben podatek, da bi bil lahko storilec takšnega ali podobnega kaznivega dejanja.

11. Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče4 je v obravnavanem primeru šlo le za izmenjavo informacij med pristojnimi policijskimi organi različnih držav, katere rezultat je bil namig o identiteti možnega storilca ropa. Takšne operativne informacije torej ni mogoče šteti za dokaz, na katerega se sodba ne bi smela opreti, zato tudi na njeni podlagi zbrani nadaljnji dokazi niso nezakoniti. Gre torej za v celoti zakonito pridobljen podatek, ki ga je policija pridobila v okviru svojih pooblastil in ne za dokaz, na katerem bi temeljila izpodbijana pravnomočna sodba.

C.

12. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev ni podana, je Vrhovno sodišče zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

13. Vrhovno sodišče je, upoštevaje življenjske razmere obsojenca, ki je po podatkih sodbe sodišča prve stopnje nezaposlen in prestaja večletno zaporno kazen, obsojenca na podlagi določb 98. a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

14. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 38/2009 z dne 28. 5. 2009 in številne kasnejše. 2 Uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 30. 9. 2019, list. št. 58 spisa. 3 Dopis Interpola Beograd z dne 11. 7. 2019 na list. št. 71 spisa. 4 7. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča.