Jedro

Sodišče prve stopnje, ki je obsojenki preklicalo pogojno obsodbo in ji izreklo enotno določeno kazen že zaradi neizpolnitve ene od s pogojno obsodbo naloženih obveznosti, je ravnalo zakonito, in pri tem tudi ni bilo dolžno čakati na iztek določenega roka za izpolnitev druge obveznosti.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Postojni z dne 19.10.2006, je bila S.J. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ in kaznivega dejanja nezakonite vselitve po prvem odstavku 228. člena tega zakona. Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v kateri ji je bila za kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ določena kazen tri mesece in petnajst dni zapora, za kaznivo dejanje nezakonite vselitve po prvem odstavku 228. člena KZ kazen dva meseca zapora, nakar ji je bila po določilih o steku določena enotna kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, sodišče pa ji je izreklo tudi nadaljnja pogoja, in sicer, da mora v roku enega leta po pravnomočnosti oškodovancu vrniti 122.607,00 SIT in da mora v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe izprazniti nezakonito vseljeno stanovanje. Sodba je postala pravnomočna dne 19.10.2006. Ker obsojenka drugega kumulativno določenega pogoja ni izpolnila do dne 19.4.2007, je Okrajno sodišče v Postojni z uvodoma citirano sodbo z dne 6.6.2007 obsojenki preklicalo pogojno obsodbo in ji izreklo kazen pet mesecev zapora. Zoper sodbo se je pritožila obsojenka in sodišču posredovala podatke, da je pogoj izpolnila (izpraznila nezakonito vseljeno stanovanje), zaradi česar je Višje sodišče v Kopru z izpodbijanim sklepom njeni pritožbi ugodilo in postopek za preklic pogojne obsodbe ustavilo.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo in zoper postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo je vložil vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega postopka in Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in ugotovi, da je bil zakon kršen, ne da bi poseglo v pravnomočno sodno odločbo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Temeljni očitki vrhovnega državnega tožilca v zahtevi za varstvo zakonitosti so:

1. Sodišče prve stopnje je kršilo kazenski postopek v škodo obsojenke, ker je ob preklicu pogojne obsodbe obsojenki izreklo enotno kazen pet mesecev zapora, pri čemer je za takšno odločitev upoštevalo le neizpolnitev posebnega pogoja glede lažjega kaznivega dejanja (nezakonite vselitve), ni pa (še) odločalo o tem, ali je obsojenka izpolnila poseben pogoj glede težjega kaznivega dejanja, to je tatvine fotoaparata. V tem primeru bi bila možna rešitev takšna, da bi sodišče preklicalo pogojno obsodbo in izreklo kazen le do višine določene kazni za dejanje, na katerega se je nanašal neizpolnjeni dodatni pogoj. 2. Pritožbeno sodišče je kršilo ZKP v korist obsojenke, saj je ustavilo postopek za preklic pogojne obsodbe na način, da je odločalo le o enem dodatnem pogoju, čeprav pravnomočna sodba zajema dve kriminalni količini, ki ju povezuje enotno določena kazen z dvema različnima dodatnima pogojema. Tako je neupravičeno (preuranjeno) ustavilo postopek za preklic pogojne obsodbe, ker pri ustavitvi ni smelo upoštevati le lažjega kaznivega dejanja in posebej dodatnega pogoja, ki ga je sodišče določilo za to kaznivo dejanje, pač pa bi po preteku v sodbi sodišča prve stopnje določenega roka za izpolnitev drugega dodatnega pogoja moralo odločiti o obeh pogojih v odnosu enega do drugega. Ta sprememba sodbe sodišča prve stopnje ne bi smela biti takšne narave, da bi obsegala tudi (pravnomočno) odločitev o drugem posebnem pogoju, ki po podatkih spisa ni bil izpolnjen, vendar pa v času odločanja prvostopenjskega sodišča še ni potekel rok za njegovo izpolnitev.

Ad. 1 Po določbi drugega odstavka 50. člena KZ se sme storilcu kaznivega dejanja izreči pogojna obsodba, če obstaja pozitivna prognoza njegovega vedenja v bodoče oziroma če je ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavanega primera in obdolženčeve osebnosti mogoče utemeljeno pričakovati, da v bodoče ne bo ponavljal kaznivih dejanj. To se pravi, da mu država izkaže določeno zaupanje (temelječe na pozitivni prognozi) ter mu kazen le določi ob grožnji, da bo izrečena, kolikor v določenem roku kaznivega dejanja ne bo ponovil (preklic iz tega razloga je lahko obvezen – če je izrečena kazen dve leti ali hujša, ali fakultativen – izrečena nižja kazen za novo kaznivo dejanje). Preklic pogojne obsodbe pa je mogoč (torej fakultativen), ko sodišče obdolžencu poleg splošnega pogoja, da ne bo storil novega kaznivega dejanja, v določenem roku naloži še dodatne obveznosti kot posebni pogoj ob pogojni obsodbi (tretji odstavek 50. člena KZ). V tem primeru se pogojna obsodba ne bo preklicala zaradi napačne ocene obdolženčeve ponovitvene nevarnosti, temveč je preklic pogojne obsodbe sankcija zaradi neizpolnitve obveznosti.

Z zahtevo za varstvo zakonitosti se sme izpodbijati pravnomočna sodna odločba ter postopek, ki je tekel pred takšno pravnomočno sodno odločbo, to je, zoper vsa procesna dejanja, ki so pripeljala do takšne odločbe. V konkretnem primeru je bila odločba sodišča prve stopnje sicer spremenjena z odločbo pritožbenega sodišča, vendar jo je Vrhovno sodišče presojalo v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti v okviru „postopka (za preklic pogojne obsodbe), ki je tekel pred izdajo pravnomočne odločbe“, saj je ta sodba podlaga za odločitev pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo preklicalo pogojno obsodbo, ker se obdolženka v roku pol leta po pravnomočnosti sodbe Okrajnega sodišča v Postojni ni izselila iz nezakonito vseljenega stanovanja. Odgovoriti je torej potrebno, ali je preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve ene obveznosti v okviru dodatnega pogoja v pogojni obsodbi mogoč ter ali se v primeru preklica zaradi neizpolnitve le ene obveznosti prekliče enotno določena kazen ali posamična kazen v okviru določene enotne kazni.

Glede nato, da je preklic pogojne obsodbe po zakonu mogoč, če obsojenec v določenem roku teh obveznosti ne izpolni, po presoji Vrhovnega sodišča zadošča za preklic že ena od neizpolnjenih obveznosti. Namen izrekanja dodatnega pogoja je ravno v zagotovitvi vzpostavitve stanja kot je bilo pred storitvijo kaznivega dejanja, v sanaciji posledic (da obsojenec vrne premoženjsko korist, da povrne škodo oškodovancu, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem), ali v izpolnitvi drugih v zakonu določenih obveznosti (na primer plačuje preživnino). V obravnavanem primeru se je sodišče odločilo za izrek pogojne obsodbe, ker je ocenilo, da obdolženka v bodoče ne bo več ponavljala kaznivih dejanj in ob jasno izraženi zahtevi – v dodatnem pogoju, da bo izpolnila v pogojni obsodbi naložene obveznosti. Kolikor kateri od pogojev (bodisi obvezen ali fakultativen) ni izpolnjen, se je sodišče zmotilo v oceni pozitivne prognoze obdolženčevega vedenja v bodoče, zaradi česar so izpolnjeni pogoji za odločanje o preklicu (ki pa je v primeru neizpolnitve dodatnega pogoja zmeraj fakultativen). Tako je sodišče prve stopnje v postopku odločanja o preklicu pogojne obsodbe ravnalo zakonito, ko je obsojenki že zaradi neizpolnitve ene od obveznosti pogojno obsodbo preklicalo. Pri tem tudi ni bilo dolžno čakati na iztek določenega roka za izpolnitev druge obveznosti, saj kot rečeno, prve obveznosti v določenem roku obsojenka ni izpolnila. Seveda pa s tem (v konkretni kazenski zadevi je bil postopek za preklic pogojne obsodbe ustavljen) sodišče ni prekludirano, da pogojne obsodbe ne bi preklicalo zaradi neizpolnitve druge obveznosti v roku določenem za njeno izpolnitev, ali zaradi storitve novega kaznivega dejanja, če so za to izpolnjeni v zakonu določeni pogoji. Če pa bi zaradi neizpolnitve ene od določenih obveznosti v pogojni obsodbi do preklica pogojne obsodbe prišlo (oziroma bi postala sodba sodišča prve stopnje kot je bila izrečena pravnomočna), do odločanja o preklicu pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve drugega pogoja seveda ne more priti (ker pogojne obsodbe ni več). Obveznosti se v tem primeru izpolnjujejo po določbah ZPP (adhezijski postopek), ali po predpisih iz drugih področji, ki jih kazensko pravo ne ureja. Kolikor pa bo obsojenec storil novo kaznivo dejanje, bo sodišče odločalo na podlagi 48. člena KZ – odmera kazni obsojencu.

Prav tako pa je sodišče prve stopnje zakonito postopalo, ko je odločilo, da se prekliče enotna kazen določena v pogojni obsodbi, ne pa kazen, ki je bila določena za kaznivo dejanje, na katerega se je nanašal posebni pogoj, ki ga obsojenka kasneje ni izpolnila. Z določitvijo (ali izrekom) enotne kazni (ki postane pravnomočna), namreč posamezne kazni določene za kazniva dejanja v steku, izgubijo svojo samostojnost, poleg tega pa je ravno enotna kazen tista, na katero so vezani razlogi za preklic pogojne obsodbe (tako obvezni pogoj, kakor tudi dodatni pogoji za izpolnitev obveznosti). Sodišče prve stopnje pa tudi nima zakonskih pooblastil posegati v pravnomočno odločbo razen tistih, ki jih daje četrti odstavek 506. člena ZKP, to se pravi, da lahko odloči le o tem, ali bo sodbo preklicalo in kazen izreklo ali določilo nov rok za izpolnitev obveznosti ali pa dodatni pogoj odpravilo. Celo v primeru, ko se obdolžencu ne sodi hkrati za vsa kazniva dejanja po pravilih o steku, temveč postopka sodišča po določbi 47. člena KZ (odmera kazni obsojencu) in se po četrtem odstavku 52. člena KZ ponovno odloči za izrek pogojne obsodbe z novo določeno enotno kaznijo in novo preizkusno dobo, bo ob neizpolnitvi posebne obveznosti, ki je bila obsojencu izrečena s prvo pravnomočno pogojno obsodbo, preklicalo novo enotno kazen, saj je prva pogojna obsodba in s tem prva določena kazen z izrekom nove, izgubila svojo samostojnost. Ad. 2 Glede na obrazloženo stališče, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je pogojno obsodbo preklicalo zaradi neizpolnitve ene od obveznosti, ki je bila izrečena kot dodatni pogoj ob pogojni obsodbi in obsojenki enotno določeno kazen izreklo, je pritožbeno sodišče ravnalo popolnoma pravilno, ko je ob ugotovitvi, da je obsojenka ta pogoj po izreku sodbe sodišča prve stopnje izpolnila, postopek za preklic pogojne obsodbe ustavilo. Sicer pa ne glede na navedeno druge možnosti ob upoštevanju procesnega dejstva, da se je zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožila samo obsojenka druge možnosti tudi ni imelo (v nasprotnem bi kršilo določilo člena 385 ZKP). Neutemeljen pa je očitek vrhovnega državnega tožilca tudi, da je pritožbeno sodišče s tem, ko je odločalo preden je potekel rok za izpolnitev druge obveznosti, določene kot posebni pogoj v pogojni obsodbi, odločalo preuranjeno in s tem onemogočilo odločanje o morebitni neizpolnitvi tega pogoja. Kot je bilo že pojasnjeno, sme namreč, ob ugotovitvi, da obsojenka tega drugega pogoja ni izpolnila, ali da je storila novo kaznivo dejanje v teku preizkusne dobe (ali da se ugotovi, da ga je storila preden ji je bila izrečena ta pogojna obsodba), sodišče ponovno odločati o preklicu.

Vrhovno sodišče je glede na to, da niso podane v zahtevi uveljavljane procesne kršitve zahtevo za varstvo zakonitosti, v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.