Jedro

Bistveno za odločitev o stroških pritožnice je, da je tožnica (upnica v izvršbi) uspešno uveljavljala tožbeni zahtevek po 5. odstavku 168. člena ZIZ. Pritožnica je res pripoznala zahtevek, a sodišče prve stopnje ni izdalo sodbe na podlagi pripoznave in tega glede na položaj tožencev kot nujnih in enotnih sospornikov niti ni moglo narediti. Pripoznava le nekaterih od sospornikov v takšni situaciji ni učinkovita, tožbeni zahtevek bi lahko pripoznali le vsi (ki jih je tožnica morala tožiti) skupaj. Odločitev o tožbenem zahtevku torej ni bila posledica pripoznave, ampak je tožnica v pravdi uspela. To je razlog, da določbe 157. člena ZPP ni mogoče uporabiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep o stroški, vsebovan v III. točki sodbe sodišča prve stopnje, potrdi.

Obrazložitev

1. S sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 5. odstavka 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) odločilo, da se na drugega toženca vknjiži lastninska pravica na garsonjeri (v z izrekom sodbe natančno zemljiškoknjižno opredeljeni večstanovanjski stavbi). Drugemu tožencu je naložilo, da mora tožnici povrniti 54 EUR pravdnih stroškov; o stroških prve toženke pa odločilo, da jih krije sama.

2. Zoper v sodbi vsebovani sklep, da sama krije svoje stroške, se pritožuje prva toženka. Izpostavlja, da ni dala povoda za pravdo, se ji ni mogla izogniti in je tožbeni zahtevek pripoznala. Drugi toženec se, očitno iz špekulativnih namenov, ni želel vknjižiti. Meni, da bi moralo sodišče na podlagi 157. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tožnici naložiti v plačilo pritožničine stroške. Zakaj v dani situaciji ni mogoče uporabiti določbe 157. člena ZPP, sodišče prve stopnje ni obrazložilo.

Pritožnica meni, da 161. člen ZPP velja le v primerih, ko gre za vprašanje, kako bodo stroške krili sosporniki na aktivni in pasivni strani; drugačno stališče sodišča prve stopnje pa odstopa od večinske sodne prakse. Sklicuje se na odločbe VSL I Cp 2308/2018 in I Cp 1591/2017 ter VSRS II Ips 302/2014. 3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obrazložitev odločitve o stroških v izpodbijani sodbi je jasna in popolna. Utemeljitev stališča, da in zakaj v dani procesni situaciji ni podlage za uporabo 157. člena ZPP, je v 20. točki obrazložitve. Očitana bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

6. V pritožbi grajano stališče pa je tudi pravilno. Pritožbena navedba, da je takšno stališče v nasprotju z večinsko sodno prakso, ni točna; res pa je, da sodna praksa ni povsem enotna. Odločba VSRS II Ips 302/2014, ki jo izpostavlja pritožnica, se nanaša na v bistvenem drugačno procesno situacijo – ko se je tožena stranka v drugem pravdnem postopku zavzemala za prav isto, kot tožeča stranka s kasnejšo tožbo, s katero je uspela. V zadevi VSL I Cp 2308/2018 stališča, na katera se sklicuje pritožnica, niso bila odločilnega pomena1, saj je šlo za umik tožbe zaradi izpolnitve zahtevka. Stališče, za katerega se zavzema pritožnica, je bilo sprejeto v odločbah VSL II Cp 45/2014 in I Cp 1591/2017. V predhodnih odločbah VSK I Cp 367/2007 in VSL I Cp 2715/2010 ter II Cp 2922/2014 pa je bilo s sklicevanjem na 4. odstavek 161. člena ZPP obrazloženo, da v situaciji kot je obravnavana, tožena stranka ni dolžna povrniti stroškov tožeči stranki. To stališče je bilo z odločitvijo, da tožena stranka2 ni upravičena do povrnitve stroškov, nadgrajeno v odločbah VSL II Cp 1806/2016 in VSC Cp 410/2020. Tudi v tej zadevi se višje sodišče pridružuje takšni argumentaciji. Bistveno za odločitev o stroških pritožnice je, da je tožnica (upnica v izvršbi) uspešno uveljavljala tožbeni zahtevek po 5. odstavku 168. člena ZIZ. Pritožnica je res pripoznala zahtevek, a sodišče prve stopnje ni izdalo sodbe na podlagi pripoznave in tega glede na položaj tožencev kot nujnih in enotnih sospornikov niti ni moglo narediti. Pripoznava le nekaterih od sospornikov v takšni situaciji ni učinkovita, tožbeni zahtevek bi lahko pripoznali le vsi (ki jih je tožnica morala tožiti) skupaj.

7. Odločitev o tožbenem zahtevku torej ni bila posledica pripoznave, ampak je tožnica v pravdi uspela. To je razlog, da določbe 157. člena ZPP ni mogoče uporabiti. Določbo 4. odstavka 161. člena ZPP pa je sodišče3 razlagalo v korist pritožnice in ji kljub uspehu tožnice, ker povoda za pravdo ni dala in je zahtevek poskušala pripoznati, ni naložilo stroškov tožnice.

8. Zakaj bi to, da se drugi toženec iz špekulativnih namenov ni želel vknjižiti, povzročilo, da bi morala prvi toženki povrniti pravdne stroške tožnica (ki je v postopku uspela), pritožbeno sodišče iz pritožbe ne more razbrati.

9. Pritožba torej ni utemeljena. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

1 Razlogi predhodnih sodnih odločb, ki so ustavnopravno (22. člen Ustave) zavezujoči in od katerih je dopustno odstopiti le iz utemeljenih in izrecno obrazloženih razlogov, so zgolj nosilni razlogi (ratio decidendi), ne pa tudi postranski razlogi (obiter dictum). 2 Čeprav ni dolžna povrniti stroškov tožeči stranki. 3 Kot že doslej v sodni praksi.