Jedro

Tožnica v času od 1. 1. 2014 do 22. 1. 2014 ni nadomeščala delavke, saj je bila ta delavka v tem času še na delu (nato je bila na letnem dopustu, 8. 2. 2014 pa je nastopila porodniški dopust). To pomeni, da dejansko ni bil podan razlog nadomeščanja začasno odsotne delavke, ki je bil v pogodbi o zaposlitvi naveden kot razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. To je zadostna podlaga za ugotovitev transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi med tožečo in toženo stranko za delo na delovnem mestu samostojni strokovni sodelavec sklenjena za nedoločen čas, da pogodba o zaposlitvi med tožečo in toženo stranko 1. 1. 2016 ni nezakonito prenehala. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 8 dni tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji za čas od 31. 12. 2015 do poziva za vrnitev na delo priznati vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi, kot če bi delala in ji obračunati nadomestilo plače za čas od 31. 12. 2015 do poziva na delo, in sicer v višini 1.379,72 EUR bruto mesečno, povečano za dodatek za delovno dobo, odvesti davke in prispevke, neto znesek pa izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec. Toženi stranki je še naložilo, da tožeči stranki obračuna regres za letni dopust za leto 2016 v višini minimalne bruto plače, od tega zneska odvede predpisane davke in tožeči stranki izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2016 do plačila, ter da tožečo stranko za čas od 31. 12. 2015 do poziva za vrnitev na delo prijavi v obvezna socialna zavarovanja. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka 641,88 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je spoštovala vse predpostavke za zakonito sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas, in sicer je v pogodbah navedla za nadomeščanje katerih delavk je šlo, pogodbi sta bili sklenjeni za isto delovno mesto, kot sta ga zasedali odsotni delavki, tožnica pa je tudi dejansko opravljala delo tega delovnega mesta. Pritožba meni, da je sodišče na podlagi povsem banalnega razloga presodilo, da sta bili pogodbi o zaposlitvi za določen čas sklenjeni nezakonito. Izpostavilo je, da se obdobje sklenitve pogodb časovno ne ujema popolnoma z obdobjem odsotnosti nadomeščanih delavk. Glede A.A. gre za obdobje 22 dni. Zadnji dan je bila na delu 22. 1. 2014, saj je pred nastopom porodniškega dopusta (7. 2. 2014) izrabila še redni letni dopust. Ker so v tem času pri toženi stranki pridobili nov obsežnejši projekt, ki ga A.A. ne bi mogla dokončati, so tožnico zaposlili že s 1. 1. 2014. V isti enoti je konec leta 2014 nastopila porodniški dopust še delavka B.B. in tožena stranka je tudi zanjo potrebovala nadomeščanje. Glavni razlog sklenitve te druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas je bilo nadomeščanje začasno odsotne delavke, materinski dopust in predaja dela sta bila zgolj nepotreben dodatek. Pri presoji zakonitosti sklenitve te pogodbe je sodišče sprejelo absurdno razlago, da glede na to, da je B.B. že 16. 12. 2014 nastopila porodniški dopust, do predaje dela med njo in tožnico v letu 2015 ni moglo priti, poleg tega pa naj bi tožnica s tem, ko je bila na delu do konca leta 2015, tudi časovno presegla čas materinskega dopusta, ki traja 105 dni. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih bistvenih kršitev določb postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in v pretežnem delu tudi pravilno uporabilo materialno pravo, delno zmotna uporaba materialnega prava pa ni vplivala na pravilnost sprejete odločitve.

6. Po prvem odstavku 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Uradni list RS, št. 21/13 in nasl.) se lahko pogodba o zaposlitvi izjemoma sklene za določen čas, in sicer zgolj iz zakonsko predvidenih razlogov, med katerimi je tudi nadomeščanje začasno odsotnega delavca. Po 31. členu ZDR-1 mora pogodba o zaposlitvi za določen čas vsebovati čas, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi in razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ta razlog mora biti izkazan tudi dejansko, ne zgolj formalno. V 56. členu ZDR-1 so določene posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, in sicer, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali če delavec ostane na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

7. Med strankama sta bili sklenjeni dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas, obakrat v zvezi z delovnim mestom samostojni strokovni sodelavec. Prva pogodba z dne 19. 12. 2013 je bila sklenjena za čas od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014 iz razloga nadomeščanja začasno odsotne delavke A.A.. Druga z dne 19. 11. 2014 je bila sklenjena za čas od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015 iz razloga nadomeščanja začasno odsotne delavke B.B., s pristavkom: za čas materinskega dopusta in predaje dela.

8. Kot razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas je v drugi alineji 54. člena ZDR-1 predvideno nadomeščanje začasno odsotnega delavca, v 13. alineji istega člena pa predaja dela. Ključen razlog sklenitve obeh pogodb je bilo nadomeščanje delavca v času njegove eno leto trajajoče odsotnosti.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila prva pogodba sklenjena nezakonito, napačno pa je ugotovilo, da je bila nezakonito sklenjena tudi druga pogodba o zaposlitvi. Ker pa se je delovno razmerje že na podlagi prve nezakonito sklenjene pogodbe transformiralo iz določenega v nedoločen čas, na pravilno odločitev o tem ne vpliva napačna presoja razloga sklenitve druge pogodbe.

10. Pritožba neutemeljeno izpodbija pomen ključnega dejstva v tem sporu, da tožnica v času od 1. 1. 2014 do 22. 1. 2014 ni nadomeščala A.A., saj je bila ta delavka v tem času še na delu (nato je bila na letnem dopustu, 8. 2. 2014 pa je nastopila porodniški dopust). To pomeni, da dejansko ni bil podan razlog nadomeščanja začasno odsotne delavke, ki je bil v pogodbi o zaposlitvi naveden kot razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Ker je že v tem podlaga za ugotovitev transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, niso relevantne pritožbene navedbe o tem, da je tožnica po vsebini opravljala enako delo kot navedeni delavki oziroma, da je opravljala naloge delovnega mesta, za katerega je sklenila pogodbi o zaposlitvi. Sicer pa navedeno med strankama niti ni bilo sporno.

11. Pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče napačno razlogovalo o tem, zakaj naj bi bila nezakonito sklenjena tudi druga pogodba, saj je bil glavni razlog sklenitve druge pogodbe nadomeščanje začasno odsotne delavke, ne pa sklicevanje na materinski dopust in predajo dela. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila delavka B.B. dejansko odsotna z dela ves čas trajanja tožničine zaposlitve po drugi pogodbi (od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015). Četudi je bila navedena delavka odsotna z dela daljši čas (od 16. 12. 2014 do 16. 1 2016), to ni okoliščina, ki bi lahko privedla do zaključka, da je tožnica v času njene odsotnosti ni nadomeščala. Nadomeščanje začasno odsotne delavke, kot razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ne pomeni, da bi morala tožnica odsotno delavko nadomeščati celotno obdobje njene odsotnosti. Tudi ni odločilno, da zaradi izostanka B.B. že v decembru 2014 v letu 2015 niti ni moglo priti do predaje dela, saj to ni bil glavni razlog sklenitve druge pogodbe.

12. Pritožba utemeljeno izpodbija tudi stališče sodišča prve stopnje, da je bila druga pogodba o zaposlitvi nezakonito sklenjena tudi iz razloga, ker je tožnica delo pri toženi stranki opravljala tudi v času po izteku materinskega dopusta. Ta po določbi 19. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP, Ur. l. RS, št. 26/14 in nasl.) traja 105 dni. ZSDP predvideva še dopust za varstvo in nego otroka v trajanju 260 dni, kar skupno znaša 356 dni možne odsotnosti z dela zaradi rojstva ter varstva in nege otroka. Sklicevanje na materinski dopust v pogodbi o zaposlitvi očitno predstavlja le dodatno in splošno oziroma pogovorno opredelitev delavkine odsotnosti z dela zaradi poroda, kar pa ne vpliva na sicer zakonito sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas1. 13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker odgovor na pritožbo za odločitev o pritožbi ni bil potreben, tožnica sama krije svoje stroške odgovora (155., 165. člen ZPP).

1 Sodba VS RS VIII Ips 278/2015 z dne 22. 3. 2016 v zvezi s sodbo tukajšnjega sodišča Pdp 1483/2014 z dne 14. 5. 2015, Sodnikov informator 6/2016, str. 31.