Jedro

Sklepa brez izmeritvenih podatkov ni mogoče evidentirati v katastru (tretji odstavek 138. člena ZNP). Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da skici zamejničenja z izmeritvenimi podatki ustreza elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru po 8. členu Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN).

Izrek

Pritožba M.V. se zavrže. Pritožbi predlagateljice se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Ajdovščini določilo mejo med nepremičninama s parc.št. 2459/1 in 140/2.S, obe k.o. V. ter mejo med parc.št. 240/1.S in 240/2.S obe k.o. V., podrobnejši potek meje je razviden iz sklepa. Skica izvedenca je sestavni del sklepa, sporni mejni prostor meri 32 m². Meja je bila določena po močnejši pravici. Sodišče je hkrati še naložilo, da je nasprotni udeleženec dolžan povrniti predlagateljici del skupnih stroškov v znesku 593,03 EUR.

Zoper sklep se pritožujeta predlagateljica in M.V. in v pritožbi navajata, da je sodišče bistveno kršilo postopek, saj je določilo mejo tudi s parc.št. 140/2.S, ki ni bila predmet tega postopka. Iz skice izvedenca jasno izhaja, da gre za tri sklope spornega mejnega prostora in ne le enega v izmeri 36 m². V posledici je nerazumljiv izrek v točki 2, saj se meja določa med drugima parcelama kot v točki 1. Sporni mejni prostor bi moral biti posebej določen za vsak sklop posebej. Sodišče bi moralo ugotoviti vrednost vsakega spornega prostora posebej in na tej podlagi določiti mejo. Gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sklep take pomanjkljivosti, da se ga ne da preizkusiti.

Dejansko stanje je napačno ugotovljeno. Sodišče ni izvedlo s strani predlagateljice predlaganih dokazov in je zato preuranjeno napravilo zaključke, da je močnejšo pravico dokazal nasprotni udeleženec. Sodišče je napačno ugotovilo, da sta pravna prednika strank sklenila dogovor o poteku meje ob novi izmeri v k.o. V. Takemu pravnemu naziranju predlagateljica ni mogla oporekati, zato ga podaja šele v pritožbi.

Sodišče svojo odločitev temelji na ugotovitvi, da po novi izmeri v letih 1970 do 1973, ko je bila meja sporazumno določena in podpisana, ni bilo nobenega dogovora, s katerim bi se meja spreminjala. Pri tem se je oprlo na izpoved izvedenca, ki pa ni znal povedati, ali so bili takrat vkopani mejniki ali ne, sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bili takrat postavljeni kakšni mejniki. Dejstvo, da so njeni pravni predniki ob novi izmeri s podpisom potrdili površino parcele, še ne pomeni, da so bili mejniki tudi pokazani. Predlagateljica je ves čas zatrjevala, da so njeni predniki nepremičnine uživali na enak način in jih šteli za svoje. Dokazov v smeri zatrjevane močnejše pravice sodišče ni izvajalo. Podpis na zapisniku o novi izmeri ne pomeni soglasja k spremembi meje.

Pritožba M.V. je nedovoljena, pritožba predlagateljice pa je utemeljena.

M.V. je bil prvotno prav tako predlagatelj v tem postopku, vendar je svoj predlog na naroku 31.8.2007 umaknil. V tem delu je bil postopek ustavljen. Njegovo pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrglo kot nedovoljeno (351. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku – ZNP).

Predlagateljica pa v pritožbi pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje zaradi napačnega stališča, da je zatrjevala le zadnjo mirno posest, ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Predlagateljica je namreč navajala, da so ona, pred njo pa odkar pomni njeni pravni predniki, nemoteno uživali vse nepremičnine nad podpornim zidom, šteli so jih za svoje (l.št. 16). Citirane navedbe pomenijo zatrjevanje močnejše pravice in ne zadnje mirne posesti, kot je napačno zaključilo sodišče prve stopnje. V dokaz svojim navedbam je predlagateljica predlagala številne dokaze, ki jih sodišče ni izvedlo in je zato dejansko stanje ugotovilo pomanjkljivo. Že iz tega razloga je bilo treba pritožbi ugoditi, sklep razveljaviti in zadevo vrniti v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). V ponovljenem postopku bo sodišče moralo izvesti predlagane dokaze in ugotoviti, ali je predlagateljica izkazala močnejšo pravico. Pri tem bo moralo upoštevati, da z novo izmero določena meja ni meja, dokončno urejena v katastrskem postopku (iz drugega odstavka 77. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ) in da torej pridejo v poštev le določbe prvega, tretjega, četrtega in petega odstavka 77. člena SPZ.

V zvezi z ostalimi pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre pri zapisu parc.št. 140/2.S za očitno pisno pomoto, saj je bilo ves čas govora o parc.št. 240/2.S. Svojo pomoto bo moralo sodišče prve stopnje ob ponovljenem odločanju odpraviti. Po določbi drugega odstavka 138. člena ZNP mora sklep o ureditvi meje vsebovati tudi vrednost spornega predmeta in skico zamejničenja z izmeritvenimi podatki. Izpodbijani sklep nima nobene od obeh sestavin. Prvo predstavlja sicer nebistveno kršitev postopka, saj so se stranke, tudi predlagateljica, strinjale, da se meja uredi po močnejši pravici (zapisnik naroka z dne 31.8.2007 na l.št. 77), zato so za ta postopek nerelevantne pritožbene trditve v zvezi s spornim mejnim prostorom in njegovo vrednostjo. Drugo pa pomeni bistveno kršitev postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 138. in 37. členom ZNP, saj sklepa brez izmeritvenih podatkov ni mogoče evidentirati v katastru (tretji odstavek 138. člena ZNP). Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da skici zamejničenja z izmeritvenimi podatki ustreza elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru po 8. členu Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.