Jedro

Delodajalci za zagotavljanje dela delavcev, ki so bili na dan 1. 3. 2014 vpisani v register, v 3 mesecih od uporabe zakona (ta se je pričel uporabljati s 1. 3. 2014) ministrstvu predložiti ustrezna dokazila o izpolnjevanju pogojev, ki jih ni mogoče pridobiti po uradni dolžnosti. Ta obvezna dokazila so predpisana v 164. členu ZUTD. Med strankama ni sporno, da tožeča stranka bančne garancije v višini 30.000 EUR kot enega izmed pogojev toženi stranki ni predložila. Ministrstvo po uradni dolžnosti odvzame dovoljenje za opravljanje dejavnosti delodajalcu in ga izbriše iz registra ali evidence, med drugim tudi, če se ugotovi, da delodajalec za zagotavljanje dela ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dejavnosti iz prvega odstavka 164. člena ZUTD. Med temi pogoji pa je določeno tudi, da mora tožeča stranka toženi stranki predložiti tudi bančno garancijo najmanj v višini 30.000 EUR. Nesporno pa slednjega pogoja ni izpolnila. Pogoji za opravljanje dejavnosti iz 164. člena ZUTD so določeni tako, da mora delodajalec, v kolikor želi opravljati dejavnost, izpolnjevati vse predpisane pogoje in ne le posamezne izmed njih ves čas opravljanja dejavnosti. V obravnavanem primeru ne gre zgolj za varovanje pravic tožeče stranke, pač pa tudi za varovanje pravic uporabnikov storitev tožeče stranke, zagotavljanja pravne države in javnega interesa kot takega. V zadevi gre za občutljivo dejavnosti, pri izvajanju katere lahko prihaja do velikih kršitev pravic delavcev. To pa terja takojšnje ukrepanje ob vsaki kršitvi oziroma ugotavljanju neizpolnjevanja pogojev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se tožnika izbriše iz registra domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku. V obrazložitvi se sklicuje na Zakon o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD), ki v 164. členu določa, da delodajalec za zagotavljanje dela lahko opravlja dejavnost le, če izpolnjuje v zakonu opredeljene pogoje. Citira še 25. člen ZUTD-C, ki se je pričel uporabljati 1. 3. 2014. Pojasnjuje, da bi moral tožnik v zakonskem roku predložiti toženi stranki dokazila o izpolnjevanju kadrovskih, organizacijskih, prostorskih in drugih pogojev, ki so določeni s Pravilnikom za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku (v nadaljevanju Pravilnik). Prav tako ministrstvo ne more pridobiti bančne garancije, katere naročnik je delodajalec. Ministrstvo še pojasnjuje, da je delodajalcu posredovalo obvestilo o spremembi predpisov, ki urejajo dejavnost zagotavljanja dela delavcev uporabniku z dne 31. 3. 2014. Delodajalec je omenjeno obvestilo prejel 14. 4. 2014, vendar dokazil o izpolnjevanju pogojev, ki jih ni mogoče pridobiti po uradni dolžnosti, ni predložil. V nadaljevanju se sklicuje na 172. člen ZUTD ter 8. in 9. člen Pravilnika. Pojasnjuje še, da izpodbijana odločba temelji na 163. členu ZUTD.

Tožeča stranka vlaga tožbo v tem upravnem sporu, saj se z izpodbijano odločbo ne strinja. Trdi, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, kršila pravila postopka ter zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Meni, da je kršila tudi predpise, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen. Tožbo vlaga iz razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Navaja, da je izpolnila vse pogoje, razen predložitve bančne garancije, ki stane 30.000 EUR. Pri tem je tožena stranka tudi spregledala, da je tožeča stranka imela veljavno dovoljenje, zaradi česar je izpodbijana odločba nepravilna. Z njo je tožena stranka ogrozila poslovanje tožeče stranke. Tožena stranka je tudi spregledala, da je ZUTD narejen zaradi pravnih oseb, ki delajo na črno oziroma slamnatih podjetij.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v obširnem odgovoru na tožbo navaja, da je tožena stranka tožeči dne 23. 3. 2012 izdala odločbo, s katero jo je vpisala v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu. Glede na to bi morala tožeča stranka toženi v roku 3 mesecev od začetka uporabe ZUTD-C predložiti dokazila o izpolnjevanju pogojev iz 164. člena ZUTD, saj je bila v register vpisana pred 1. 3. 2014. Meni, da bi tožeča stranka kot dober gospodar morala izraziti voljo, da želi tudi v prihodnje opravljati dejavnost zagotavljanja dela delavcev uporabniku in predložiti zahtevana dokazila. Glede trditve tožnice, da je izpolnila vse pogoje, razen predložitve bančne garancije poudarja, da je bila tožeča stranka pisno pozvana na predložitev dokazil, pa jih ni predložila. Slednje je razvidno tudi iz podatkov spisa. Določbe ZUTD pa se nanašajo na vse delodajalce za zagotavljanje dela delavcev, ne pa le za tiste pravne osebe, ki delajo na črno oziroma slamnata podjetja. Poudarja, da je v javnem interesu in interesu tožene stranke, da delodajalci, ki ne izpolnjujejo pogojev za vpis v register, dejavnosti dela ne morejo več opravljati. Sodišču zato predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka v nadaljnji vlogi še navaja, da sta odgovor na tožbo pripravili oziroma podpisali osebi, ki za to nista imeli izrecnega pooblastila ministra. Na svoji tožbi vztraja.

Sodišče je v zadevi odločilo v skladu z 59. členom ZUS-1 izven glavne obravnave. Za odločitev pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba, namreč med strankama niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

V danem primeru je med strankama sporno, ali je pravilna odločitev tožene stranke o izbrisu tožeče stranke iz registra domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku.

Med strankama ni spora o tem, da je bila tožeča stranka z odločbo tožene stranke št. 11002-69/2011-8 z dne 23. 3. 2012 vpisana v register, ki ga vodi tožena stranka za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu. Tudi ni sporno, da sta se s 1. 3. 2014 pričela uporabljati ZUTD-C in Pravilnik, ki na novo urejata področje opravljanja dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku. Pri tem je pomemben 25. člen ZUTD-C, ki določa, da morajo delodajalci za zagotavljanje dela delavcev, ki so bili na dan 1. 3. 2014 vpisani v register, v 3 mesecih od uporabe zakona (ta se je pričel uporabljati s 1. 3. 2014) ministrstvu predložiti ustrezna dokazila o izpolnjevanju pogojev, ki jih ni mogoče pridobiti po uradni dolžnosti. Ta obvezna dokazila so predpisana v 164. člen ZUTD. Med strankama tudi ni sporno, da tožeča stranka bančne garancije v višini 30.000 EUR kot enega izmed pogojev iz 164. člena ZUTD, toženi stranki niti v roku, niti kasneje, ni predložila. Ne more biti tudi sporno, da gre za dokaz, ki ga tožena stranka uradoma ne more pridobiti.

ZUTD v 172. členu predpisuje pogoje za odvzem dovoljenja in izbris iz registra ali evidence. Tako v skladu s tretjim odstavkom omenjenega člena ministrstvo po uradni dolžnosti odvzame dovoljenje za opravljanje dejavnosti delodajalcu in ga izbriše iz registra ali evidence, med drugim tudi, če se ugotovi, da delodajalec za zagotavljanje dela ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dejavnosti iz prvega odstavka 164. člena ZUTD. Med temi pogoji pa je, kar je prav tako nesporno, določeno tudi, da mora tožeča stranka toženi stranki predložiti tudi bančno garancijo najmanj v višini 30.000 EUR. Nesporno pa slednjega pogoja ni izpolnila.

Pri tem sodišče še pripominja, da so pogoji za opravljanje dejavnosti iz 164. člena ZUTD določeni tako, da mora delodajalec, v kolikor želi opravljati dejavnost, izpolnjevati vse predpisane pogoje in ne le posamezne izmed njih. Pri tem je pomemben še drugi odstavek 164. člena, ki določa, da mora pogoje iz 2. do 7. alineje prvega odstavka omenjenega člena (med katere spada tudi predložitev bančne garancije) delodajalec za zagotavljanje dela izpolnjevati ves čas opravljanja dejavnosti. Tudi delodajalci, ki so se šele pričeli ukvarjati z omenjeno dejavnostjo, so torej ne samo pri preverjanju pogojev za opravljanje dejavnosti, pač pa tudi v nadaljevanju dolžni spoštovati omenjeni člen, tako kot to velja za tožečo stranko. V obravnavanem primeru ne gre zgolj za varovanje pravic tožeče stranke, pač pa po drugi strani tudi za varovanje pravic uporabnikov storitev tožeče stranke, zagotavljanja pravne države in javnega interesa kot takega. V zadevi gre za občutljivo dejavnost, pri izvajanju katere lahko prihaja do velikih kršitev pravic delavcev. To pa terja takojšnje ukrepanje ob vsaki kršitvi oziroma ugotavljanju neizpolnjevanja pogojev.

V čem naj bi v danem primeru prišlo do kršitev 22. in 25. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, tožeča stranka ni konkretizirala in ustrezno substancirala. Glede na zgoraj ugotovljeno ter povedano pa sodišče zatrjevanih kršitev Ustave in EKČP ne vidi. Tudi ugovor ničnosti izpodbijanega akta ni utemeljen. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v 279. členu določa v katerih primerih je mogoče odločbo oziroma sklep izreči za ničnega. Tožnik pa ne uveljavlja nobenega izmed taksativno naštetih pogojev iz 279. člena ZUP, niti jih po podatkih spisa ne najde sodišče. Posplošeno navajanje, da je izpodbijani akt ničen, pa je premalo.

Glede trditve tožeče stranke, da sta odgovor na tožbo pripravili in podpisali osebi, ki nimata pooblastila ministrstva, pa sodišče pripominja, da gre v danem primeru za preverjanje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe (in ne odgovora na tožbo), glede katere pa se omenjeni ugovor ni pojavil. Utemeljeno je zato sklepanje, da so bila pravila o tem, katera uradna oseba je pooblaščena za postopek in za odločanje iz 28. in naslednjih členov ZUP spoštovana.

V ostalem se sodišče z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami tožene stranke v izpodbijani odločbi strinja in jih na tem mestu, da ne bi prišlo do ponavljanja, ne navaja (71. člen ZUS-1). Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.