Jedro

Tožniku je bilo zdravljenje v Sloveniji dostopno v časovnem obdobju, ki je medicinsko utemeljeno, tako da niso bili izpolnjeni pogoji za odobritev zdravljenja v tujini.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 23. 4. 2009 in pod isto opr. št. z dne 28. 1. 2009 ter da se mu prizna pravica do povračila stroškov zdravljenja v J.P. in njeni kliniki ..., Belgija in da mu je toženec dolžan povrniti stroške pravdnega postopka v roku osmih dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je podana kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 339. člena ZPP, ker prvostopno sodišče v nobeni fazi postopka ni sledilo navedbam, dokazom in medicinskim dokumentom, ki so opisovali tožnikovo operativno terapijo, to je obojestransko preplastitev kolkov. Namesto tega je prvostopno sodišče obravnavalo zgolj operativno terapijo nadomestitve – rekonstrukcijo obeh kolkov z implantacijo endoprotez kolka, kar pri tožniku sploh ni bilo opravljeno in zato tudi povračilo stroškov zdravljenja tega posega ni bilo predmet tožbenega zahtevka. Tožniku v tujini namreč ni bila izvršena implantacija endoproteze kolka, temveč obojestranska preplastitev kolkov. Prvostopno sodišče bi moralo od vložitve tožbe dalje zavzeti svoje stališče do zmotne uporabe 135. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja v tem smislu, da takega zdravljenja, kot ga je bil deležen tožnik v tujini, v Sloveniji sploh ni. Zato izpodbijana sodba nima navedenih razlogov o odločilnih dejstvih. Meni, da je dejansko stanje, kot ga določa 1. odstavek 135. člena pravil podano že s tem, da dolga čakalna doba v določenih primerih lahko namreč za zavarovanca pomeni enako stanje, kot je tisto, da so v Sloveniji izčrpane možnosti za zdravljenje, kar je ugotovilo tudi sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Izpodbijana sodba je nesklepčna tudi v delu, da tožnik zato, ker ni bil uvrščen na čakalno listo v ortopedskih bolnicah v Sloveniji, ne izpolnjuje pogojev po 135. členu pravil. Priča je jasno izpovedala, da v kolikor bi bil tožnik vpisan v čakalno listo in kolikor bi ocenili, da gre za res hude bolečine oziroma bi se stanje poslabšalo, bi ga obravnavali prednostno, to je v roku nekaj mesecev, kot ravnajo še danes. Torej bi morala biti izpolnjena celo dva pogoja, vpis v čakalno listo in ocena zdravnikov, da gre res za poslabšano stanje. Tako zakon kot tudi Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja pa ne zahtevajo uvrstitev pacienta na čakalno listo kot pogoj za zagotovitev zdravstvenega varstva oziroma za izpolnitev določila 135. člena pravil. Zato je utemeljitev izpodbijane sodbe z izpovedjo priče o uvrstitvi na čakalno listo zmotna in protipravna. Dodatno pripominja, da čakalne liste za poseg preplastitve kolkov v Sloveniji ni. Priča dr. D.D., specialist ortopedije, je na glavni obravnavi izpovedal, da ne more primerjati postopka implantacije endoproteze kolka in postopka obojestranske preplastitve, ker takega primera v Sloveniji še ni bilo. To pomeni, da takega operativnega posega v Sloveniji še niso opravljali. Zato priča ne more podati mnenja o operativnem posegu, ki ga v Sloveniji še niso opravili in priča tudi zato ni mogla verodostojno opisati okrevanja pacienta po takem posegu. Navedbe priče so zato lahko samo teoretske narave in osebno predvidevanje zdravnika brez izkušenj in klinične prakse o posegu. Sodišče ni ugotovilo dejanskih stroškov v Sloveniji za preplastitev obeh kolkov. Od bolnišnic je pridobilo samo podatke, kolikšna je cena za zamenjavo kolka. Ker pri tožniku ni šlo za zamenjavo kolka, temveč zgolj za preplastitev s krajšo hospitalizacijo, so zato ti podatki neprimerljivi. Najbolj verodostojen je še podatek, ki ga je posredoval toženec dne 27. 6. 2011, v katerem je cena zamenjave kolka v ... Ljubljana 12.743,46 EUR in v OB ... 7.017,78 EUR. Temu je potrebno dodati še stroške zdraviliškega zdravljenja v višini 1.508,81 EUR. Vse to so stroški zgolj enostranske endoproteze kolka, kar pomeni, da je tožnik tožencu prihranil najmanj 5.000,00 EUR. Ta podatek je pomemben glede na utemeljitev v izpodbijani sodbi, ki navaja, da so javna sredstva za zagotavljanje zdravstvenega varstva, že po naravi omejena. Prvostopno sodišče pri oceni s strani toženca predloženega dokaza: seznam primerljivih primerov, ni ugotovilo, da ta seznam preplastitev kolkov sploh ne vsebuje, ne enostranske, kot tudi dvostranske. Seznam vsebuje samo primere zamenjave kolka pod šifro 103 b in 103 c. To pa je zadosten dokaz za zaključek, da tako zdravljenje v Sloveniji ne obstoji, kar je bistveni element tožbenega temelja. Navaja, da bi sodišče prve stopnje na podlagi 62. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) po uradni dolžnosti samo izvedlo dokaze, ki so pomembni za ugotovitev dejstev in za odločitev sodišča. Ker tega ni storilo, je sodišče, še posebno glede na opisan temelj tožbenega zahtevka, očitno kršilo tudi preiskovalno načelo. Sodišče prve stopnje 2. točke 1. odstavka 23. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ni uporabilo. Namesto njega je kot materialno-pravni vir sodne odločbe, uporabilo zgolj predpis toženca in sicer Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki kot interni pravni akt ne more nadomestiti zakonskih določil. S tako zmotno uporabo materialnega prava, je sodišče z izpodbijano sodbo tožnika protipravno prikrajšalo za njegove zakonite pravice, saj tožnik v tožbi zahteva manj sredstev, kot bi bila vrednost zdravljenja v Sloveniji. Sodišče prve stopnje je v svoji odločitvi sledilo zgolj določilom 135. člena pravil toženca, ni pa uporabilo določbe 259. člena teh pravil. Pri tožniku je šlo namreč za takšno izjemno zdravstveno stanje, po katerem je tožnik upravičen do povračila stroškov zdravljenja v tujini, upoštevaje določbo 3. odstavka 259. člena pravil. Da gre za takšno stanje je vsebinsko izpovedal tudi član konzilija ortopedske klinike ... Ljubljana, dr. D.D.. Meni, da je obrazložitev izpodbijane sodbe glede na vse navedeno pomanjkljiva, sama s sabo v nasprotju, brez odločilnih dejstev in z nejasnimi razlogi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne istemu sodišču v ponovno obravnavo.

V odgovoru na pritožbo toženec navaja, da ne držijo navedbe tožnika v pritožbi, da sodišče ni sledilo dokazom in medicinskim dokumentom, saj je svoje stališče oprlo na izpoved dr. D.D., specialista ortopeda in upoštevalo razlikovanje med obema načinoma operacije. Priča je izpovedala, da se v Republiki Sloveniji opravlja tako rekonstrukcija kot tudi preplastitev, vendar slednja ni tako pogosta in običajna. Priča je tudi izpovedala, da se pri pacientih odločajo individualno in bi se lahko tudi za tako tehniko dogovorili s tožnikom. Enako bolezensko stanje lahko zdravimo v Republiki Sloveniji, sicer z drugačno tehniko in drugačnimi načini. Ta standardna storitev je možnost, ki jo sistem nudi vsem pacientom z enakim oziroma podobnim dejanskim zdravstvenim stanjem, zato ni mogoče trditi, da pripada tožniku pravica do zdravljenja v tujini v smislu druge vrste posega samo na podlagi dejstva, da je pri njej bil uporabljen novejši poseg. Tudi ne držijo navedbe tožnika, da čakalnih list za preplastitev kolka v Republiki Sloveniji ni. V Republiki Sloveniji so čakalne liste za posege na kolku, ni pa še dodatnih specifičnih čakalnih list za različne vrste posegov na kolkih. Tožnik se v pritožbi tudi zmotno sklicuje na pravico do medicinsko-tehničnega pripomočka, kot je izjema določena v 159. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tožnik tožbenega zahtevka v smislu zahteve o pravici do zdraviliškega zdravljenja niti ni postavil, zato so tudi te navedbe in višina stroškov v tem smislu brezpredmetni.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v tem sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti ni prišlo do očitanih kršitev.

Predmet presoje sta v tem sporu odločbi toženca št. ... z dne 23. 2009 in pod isto opr. št. z dne 28. 1. 2009, sporno pa je priznanje pravice do povračila stroškov zdravljenja v Belgiji.

Pravno podlago za odločitev v zadevi predstavljajo določbe Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS. št. 9/2992 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ) in Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/03 s spremembami, v nadaljevanju pravila) v zvezi z uredbo sveta EGS št. 1408/71 o uporabi programov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v skupnosti (v nadaljevanju Uredba EU).

Po določbi 3. odstavka 1. člena ZZVZZ obsega zdravstveno varstvo tudi pravice iz zdravstvenega zavarovanja, s katerimi se zagotavlja socialna varnost v primeru bolezni, poškodbe, poroda ali smrti. V 1. točki 1. odstavka 13. člena ZZVZZ je kot pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja opredeljeno plačilo zdravstvenih storitev. Glede na določbo 23. člena citiranega zakona in glede na določbi 135. člena in 224. člena Pravil, pa med pravice iz naslova zdravstvenih storitev sodi tudi pravica do pregleda, preiskave ali zdravljenja v tujini oziroma do povračila stroškov teh storitev. Pravice iz sistema socialne varnosti, kamor sodi tudi obravnavana pravica pa so t.i. pravno vezane pravice. To pomeni, da se lahko upravičeni osebi priznajo le, če izpolnjuje vse z zakonom in drugimi predpisi določene pogoje.

Uredba 1408/71 koordinira sodelovanje nacionalnih pravnih sistemov socialne varnosti, da zagotovijo, da uporaba različnih nacionalnih zakonodaj nima negativnega učinka na osebe, ki uresničujejo pravico do svobodnega gibanja v Evropski uniji. Obravnava razmere, v kateri državljani zaradi strokovnih ali osebnih razlogov začasno odpotujejo v državo članico, v kateri nimajo zdravstvenega zavarovanja in v času svojega bivanja v njej slučajno potrebujejo zdravstveno pomoč. V skladu s to uredbo se tako zdravljenje izvaja na enaki osnovi kot za osebe, ki so zavarovane v tej državi. Stroški se povrnejo v skladu s tarifami, ki veljajo v državi članici, v kateri se je zdravljenje izvajalo. Uredba 1408/71 velja v primeru bolnišničnega zdravljenja, za katerega je potrebno dovoljenje ali v primeru ambulantnega zdravljenja, ko pacient zahteva potrdila, da uveljavlja prednosti z mehanizmom, ki jih določa ta uredba. Za ugoditev pravici do zdravljenja v tujini je potrebno primarno izčrpati vse instance v državi, saj uredba ES št. 118/97 (s popravki in dopolnili uredbe EGS, št. 1408/71) v 1. odstavku 22. člena c. točke izrecno določa, da je oseba upravičena do napotitve na zdravljenje v državo članico v primeru, ko oseba izpolnjuje pogoje zakonodaje pristojne države za upravičenost do ugodnosti in ko jo pristojna oseba pooblasti, da odide na ozemlje članice, kjer bo prejela zdravljenje, kakršno ustreza njenemu zdravstvenemu stanju. Pomeni, da tudi pravo EU določa, da mora za odobritev zdravljenja v drugi državi članici EU, upravičena oseba najprej izpolnjevati pogoje, predvidene v nacionalni zakonodaji in šele ob izpolnjevanju tega pogoja, jo pristojna domača ustanova napoti na zdravljenje v državo članico. Odobritev, ki se zahteva po odstavku 1 (c), se ne sme zavrniti, če tako zdravljenje spada med dajatve, določene v zakonodaji države članice, na ozemlju katere oseba stalno prebiva in na katerem ji ob upoštevanju njenega trenutnega zdravstvenega stanja in verjetnega razvoja bolezni ni možno nuditi takega zdravljenja v časovnem obdobju, ki je v državi, v kateri prebiva, za tako zdravljenje običajno potreben.

Po 1. odstavku 135. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja ima zavarovana oseba pravico do pregleda, preiskave ali zdravljenja v tujini, oziroma do povračila stroškov teh storitev, če so v Sloveniji izčrpane možnosti, z zdravljenjem oziroma pregledom v drugi državi pa je utemeljeno pričakovati ozdravitev ali izboljšanje zdravstvenega stanja oziroma preprečiti nadaljnje slabšanje. Za ugotovitev pravici za zdravljenje v tujino je torej po določilih pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja treba najprej izčrpati vse instance zdravljenja v domovini, šele nato se lahko osebo napoti na zdravljenje v tujino.

V predmetni zadevi, ko je med strankama sporno povračilo stroškov zdravljenja v tujini ter v zvezi s tem pogojevanje s predhodno odobritvijo zdravljenja v drugi državi, je glede na določili 224. člena v zvezi s 135. členom Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, potrebno, da imenovani zdravnik najprej zavarovancu prizna pravico do pregleda, preiskave ali zdravljenja v tujini in šele po izdaji pozitivne odločbe imenovanega zdravnika, nastane za toženca obveznost povrnitve stroškov zdravljenja v tujini. Pomeni, da mora zavarovanec glede na določila uredbe pred odhodom v tujino primarno zaprositi za pridobitev dovoljenja in sicer skladno z domačo zakonodajo ter v kolikor so izpolnjeni tudi posebni pogoji določbe 22 (2) uredbe. Potrebno je torej presojati izpolnjevanje pogojev po Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja ter izpolnjevanje posebnih pogojev iz uredbe glede zagotovljene oskrbe v domači državi in glede ustreznosti čakalnih dob.

Iz dokumentacije je razvidno, da je tožnik pri tožencu dne 17. 3. 2008 vložil vlogo za napotitev na operacijo obeh kolkov v tujino oziroma povrnitev stroškov, ker gre za izredno nujen primer, ki ne dovoljuje nadaljnjega odlašanja. Stanje obeh kolkov se je zelo poslabšalo, poleg tega pa tudi nenadna bolezen njegove soproge. Na podlagi takšne vloge je toženec, ker je šlo za bolnišnično zdravljenje, pred odločitvijo v smislu 135. člena pravil, zaprosil za strokovno mnenje ... Ljubljana, konzilij zdravnikov. Iz ureditve ZZVZZ in pravil izhaja, da je pravilen način uveljavljanja pravice do zdravljenja v tujini, pridobitev pisnega mnenja ustrezne klinike oziroma inštituta o tem, ali so v Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja bolezni ali stanja zavarovane osebe in da z zdravljenjem tudi ni pričakovati uspešno zdravljenje ali vsaj preprečitev poslabšanja zdravstvenega stanja. V prvotnem mnenju je konzilij ... Ljubljana podal mnenje, da gre pri tožniku za diagnozo obrabo obeh kolkov in da gre za zdravljenje - implantacijo protezo obeh kolkov, ki je v Sloveniji izvedljivo. Po pritožbi tožnika pa je ... Ljubljana, posredovala dopolnilno konziliarno mnenje, v katerem je navedla, da se do sedaj še niso odločili za preplastitev obeh kolkov hkrati, tudi sicer se le redko odločajo za vgradnjo kolčnih sklepov obojestransko med enkratno hospitalizacijo, čeprav pa je po njihovem mnenju tovrsten operativni poseg možen. V mnenju so pojasnili, da se za preplastitveno artoplastiko odločajo pri mlajših, večinoma moških bolnikih s čvrsto kostno strukturo in posebno anatomijo (mednarodni standardi). Pri tožniku je obstajala mejna indikacija za to tehniko zaradi na predoperativnih rentgenogramih vidnih večjih degenerativnih cist v predelu stegnenične glave. Obenem so poudarili, da ta tehnika ne skrajša rehabilitacije v primerjavi z rehabilitacijo po vgradnji klasične endoproteze kolčnega sklepa.

V sodnem postopku zaslišani doc. dr. D.D., dr. med. specialist ortoped, je izrecno izpovedal da se opisani operativni posegi opravljajo v Sloveniji in sicer največ na ... v Ljubljani in .... Obenem je ponovil, da so pri tožniku obstajale indikacije za tovrstni operativni poseg, predvsem glede na ugotovljene že obstoječe večje degenerativne ciste v predelu stegnenične glavice, da pa bi zanj najverjetneje predlagali aplikacijo klasičnih endoprotez. Pri tem pa je poudaril, da je izbira individualna in da bi se o končni operativni metodi vsekakor dogovorili s tožnikom, da pa do pogovora z njim ni prišlo. Priča ni videla razlogov, da operacije ne bi izvedli na obeh kolkih v Sloveniji, saj je operativna tehnika enaka na levi kot na desni strani. Ponovno je pojasnil, da do takrat dejansko preplastitve obeh kolkov hkrati niso opravljali in da je ne opravljajo niti danes in pojasnil, da je procent preplastitve napram klasični operativni metodi v upadu. Priča je torej le izpovedala, da doslej preplastitev hkrati na obeh kolkih niso delali v Sloveniji, ne pa da sploh niso delali preplastitve kolkov, saj je v zvezi s takšnim posegom izpovedala, da so v primerjavi s klasičnimi operativnimi metodami le-te v upadu. V primerjavi med obema operativnima tehnikama je priča pojasnila, da je preplastitev sicer manj invazivna kot vstavitev kolčne endoproteze, tako s stališča poškodbe muskulature in stališča rehabilitacije, pa je odvisno od operativnega pristopa operaterja. Pri preplastitvi je potrebno izrazitejše sproščanje obkolčnih struktur in pri tem ohranijo premoralni kanal, pri klasični endoprotezi pa bodisi zabijejo ali zacementirajo premoralni koren. Po mnenju priče gre pri preplastitvi za odtenek zahtevnejši kirurški poseg in bi s tem v zvezi lahko teoretično pričakovali celo nekoliko zahtevnejšo rehabilitacijo. Priča je dodatno pojasnila, da v kolikor bi bil tožnik uvrščen v čakalno listo in bi se mu stanje poslabšalo oziroma bi ocenili, da gre za res hude bolečine, bi ga obravnavali prednostno v roku nekaj mesecev, kot to ravnajo tudi danes.

Na podlagi zaslišane priče dr. D.D. in dopolnilno konzilirano mnenje …, se je sodišče prve stopnje prepričalo, da v Sloveniji ne bi bilo nobenih zadržkov opraviti preplastitve obeh kolkov hkrati, saj je operativna tehnika enaka na levi kot na desni strani, čeprav se doslej za preplastitev obeh kolkov hkrati, še niso odločili, da pa je vsaka odločitev individualna. Tudi pri tožniku, pri katerem je sicer obstajala mejna indikacija za to tehniko, zaradi na predoperativnih rentgenogramih vidnih večjih degenerativnih cist v predelu stegneničnih glavic, bi se o končni operativni metodi dogovorili z njim. Na podlagi izvedenih dokazov se je sodišče prve stopnje prepričalo, da tožnik ni bil uvrščen v čakalno listo v ortopedskih bolnicah, kjer opravljajo te storitve, da pa v kolikor bi bil tožnik vpisan v čakalno listo in bi ocenili, da gre za res hude bolečine oziroma bi se stanje poslabšalo, bi ga obravnavali prednostno, to je v roku nekaj mesecev. V konkretnem primeru to pomeni, da bi bil tožnik tudi v Sloveniji prednostno operiran, v kolikor bi ugotovili, da gre za res hude bolečine oziroma da se je stanje poslabšalo. Tožnik, ki je izpovedal, da je imel neznosne bolečine in da je specialist v letu 2007 (pregled pri kirurškem sanatoriju Rožna dolina dne 14. 6. 2007) ugotovil zaskrbljujoče stanje obeh kolkov, bi bil v obdobju od junija 2007 do marca 2008, ko je bil operiran v Belgiji, to je obdobje devetih mesecev, operiran tudi v Sloveniji oziroma ne bi veljala zanj daljša čakalna doba, kot je čakal na operacijo v tujini.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s sodiščem prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo, da v sporni zadevi ni podano takšno dejansko stanje, kot ga določa 1. odstavek 135. člena pravil ter posledično tudi ni nastala obveznost toženca za povračilo stroškov zdravljenja v tujini. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v Sloveniji niso bile izčrpane možnosti zdravljenja, da bi tožnik imel pravico do zdravljenja v tujini. Sodišče prve stopnje se je tudi prepričalo, da v tožnikovem primeru ni šlo za zdravljenje, ki ga v Sloveniji ne bi bilo mogoče nuditi in to v časovnem obdobju, ki je medicinsko utemeljeno. V tem primeru tudi po določbi odstavka 1 (c) 22. člena uredbe (EGS) št. 1408/71 ni bilo pogoja za odobritev zdravljenja.

Ker za odobritev zdravljenja v tujini niso izpolnjeni pogoji, pridobitev podatkov o ceni tovrstnih storitev v Sloveniji, niti ni relevantno. Brez podlage tožnik vztraja, da bi toženec moral pri presoji zadeve uporabiti določbo 259. člena pravil. Neutemeljen pa je tudi očitek, da je kršeno preiskovalno načelo iz 62. člena ZDSS-1. Po tej določbi sodišče lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, vendar šele potem, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstva, ki so pomembna za odločitev.

V konkretnem primeru tudi ni podana očitana bistvena kršitev 14. točke 339. člena ZPP, ker naj ne bi sodišče prve stopnje sledilo dokazom in medicinski dokumentaciji, ki so opisovali operativno terapijo, to je obojestransko preplastitev kolkov. Ne drži, da je sodišče prve stopnje obravnavalo zgolj operativno terapijo nadomestitve, rekonstrukcijo obeh kolkov z implantacijo endoproteze kolkov. Iz medicinske dokumentacije in tožbenih navedb je jasno razvidno, da je bila pri tožniku opravljena obojestranska preplastitev obeh kolkov. Sodišče prve stopnje in že pred tem toženec (dopolnilno konzilijarno mnenje, priloga A8), je v zvezi s takšnim operativnim posegom tudi razčiščevalo dejansko stanje kot ga določa 135. člen pravil. Zgolj zato, ker tožnik ni bil uvrščen na čakalno listo v ortopedskih bolnicah v Sloveniji, sodišče prve stopnje ni in tudi ni moglo zaključiti, da niso izpolnjeni pogoji 135. člena pravil, saj ta določba pogoja vpisa na čakalno listo ne določa. Čakalno listo je sodišče prve stopnje štelo kot evidenco za ugotovitev, kakšna čakalna doba bi bila potrebna za predviden operativni poseg, ne pa kot sestavni del ugotavljanja stanja iz 135. člena pravil. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.