Jedro

Tudi če bi šteli, da je s svojimi navedbami tožena stranka uveljavljala ugovor znižanja plačila, ni postavila trditve, za koliko znižuje plačilo. Naročnik je tisti, ki je upravičen znižati plačilo, kar pomeni, da mora sporočiti podjemniku oziroma v pravdi zatrjevati, za koliko konkretno znižuje plačilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 108794/2013 z dne 4. 7. 2013 ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka, tožena stranka pa je dolžna plačati tožeči stranki nadaljnje stroške postopka v višini 2.233,05 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi sodišče moralo zaslišati zakonitega zastopnika tožene stranke. Ta bi vedel povedati, da so bile storitve s strani tožeče stranke izvedene nepravočasno in nekvalitetno, kdaj so bile nato dejansko izvedene in kje so bile opravljene v nasprotju z dogovorom. Ugotavljala bi se pravnorelevantna dejstva, zato je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo tega dokaznega predloga, kršilo toženkino pravico do kontradiktornosti, kar skladno z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V posledici je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodba tudi nima razlogov, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti, zakaj so bili dokazni predlogi tožene stranke zavrnjeni, kar spet predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ne drži, da ni opredelila, kje napake, kljub opozorilom, niso bile odpravljene. V 2. točki pripravljalne vloge z dne 17. 11. 2014 je povzela navedbe tožeče stranke, da so bili plakati postavljeni 1. 5. 2014, torej po dogovorjenem roku (določenem z dnem 24. 4. 2013). Pri storitvah opravljenih v nasprotju z dogovorom ter na napačnih lokacijah, tožeča stranka napak ni odpravila, sicer pa je tudi poudarila, da naknadna odprava napak ni mogla popolnoma odpraviti nastale škode. Tožena stranka res ni ovrednotila ustreznega znižanja storitve, iz razloga, ker je pisna opredelitev višine vrednosti težje opisljiva in opredeljiva, zaradi česar je tožena stranka tudi predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je za toženo stranko opravila storitve oglaševanja (z namestitvijo plakatov za prihajajoče koncerte in druge prireditve), za katere je izstavila račune v skupnem znesku 28.669,80 EUR, ki so vsi tudi že zapadli v plačilo. Tožena stranka je v ugovoru in nadaljnjih navedbah navajala, da tožeča stranka storitev oglaševanja in marketinga ni pravilno izpolnila, ni se držala dogovorov in ni pravočasno ali sploh ni namestila določenih plakatov, nekateri so se odlepili, format ni ustrezal dogovorjenemu, za koncert U. je tablo namestila brez ustreznega soglasja in dovoljenja. Glede konkretnega ugovora, da dogovorjenega dne 24. 4. 2013 na petih (konkretno navedenih) lokacijah ni bilo nameščenih plakatov, je bilo ugotovljeno, da so bile napake odpravljene (po grajanju napak s strani tožene stranke dne 27. 4. 2013). Katere morebitne ostale napake, kljub opozorilom, niso bile odpravljene, tožena stranka ni pojasnila. Glede table za koncert U. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tabla nameščena na podlagi ustreznih soglasij in dovoljenj, česar pritožba ne izpodbija.

6. Naročnik, ki je pravilno obvestil podjemnika, da ima izvršeno delo neko napako, lahko zahteva od njega, da mu napako odpravi in mu zato določi primeren rok (prvi odstavek 637. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Ugotovljeno je bilo, da je tožeča stranka napake odpravila (plakate namestila na predvidene lokacije). Če je toženi stranki v zvezi s tem nastala kakšna škoda (drugi odstavek 637. člena OZ), to ni stvar tega postopka (terjatve iz tega naslova tožena stranka v tem postopku ni uveljavljala, na primer s pobotom ali nasprotno tožbo). Na podlagi 639. člena OZ lahko naročnik zniža plačilo, če podjemnik ne odpravi napak izvršenega posla. Če je naročnik o napakah pravočasno obvestil podjemnika, pa lahko tudi po izteku roka iz prvega odstavka 635. člena OZ z ugovorom zoper njegov zahtevek za plačilo uveljavlja svojo pravico do znižanja plačila in do povračila škode (drugi odstavek 635. člena OZ). Kot rečeno, tožena stranka ni konkretno opredelila kje morebitne (ostale) napake kljub opozorilu, niso bile odpravljene. Le posplošeno je trdila, da je tožeča stranka nekvalitetno opravila svoje delo, zato ni upravičena do (celotnega) plačila. Tudi, če bi šteli, da je s temi navedbami tožena stranka uveljavljala ugovor znižanja plačila po določbi tretjega odstavka 639. člena v zvezi z drugim odstavkom 635. člena OZ, ni postavila trditve, za koliko znižuje plačilo. Naročnik je tisti, ki je upravičen znižati plačilo, kar pomeni, da mora sporočiti podjemniku oziroma v pravdi zatrjevati, za koliko konkretno znižuje plačilo (primerjaj sodbo VS RS Ips 6/2010).

7. Tožena stranka torej ni postavila niti ustreznih trditev, s katerimi bi lahko izpodbila utemeljenost tožbenega zahtevka. V posledici je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke. Njegova izpovedba pomanjkljive trditvene podlage ne bi mogla nadomestiti. Vse to je pravilno in z dovolj razlogi, da je odločitev v tem obsegu mogoče preizkusiti, pojasnilo tudi sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve.

8. Ker je tožeča stranka prevzeti posel opravila, je tožena stranka zanj dolžna plačati (619. člen OZ). Da bi bile posamezne storitve previsoko zaračunane, tožena stranka prav tako ni z ničemer izkazala, temveč je to le pavšalno ugovarjala.

9. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker z odgovorom na pritožbo tožeča stranka k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogla, ne gre za potrebne pravdne stroške, zato stroške odgovora na pritožbo tožeča stranka nosi sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).