Jedro

Predujem predstavlja le oceno oziroma predvidevanje o višini stroška, zato upniku ni mogoče naložiti, da mora navedeni strošek priglasiti že ob samem plačilu predujma, saj se z dejanskim nastankom stroška cenitve in z njegovo višino seznani šele z izdajo sklepa o odmeri nagrade cenilcu in mu šele z vročitvijo tega sklepa prične teči subjektivni rok za priglasitev navedenega stroška.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep v delu, ki se nanaša na priglašene stroške predujma, razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, v ostalem pa se pritožba zavrne in sklep v delu, ki se nanaša na zavrnitev stroškov sestave vloge z dne 6. 8. 2013, potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo upnikovo zahtevo za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov z dne 6. 8. 2013. 2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencu pritožuje upnik, ki navaja, da je sodišče izhajalo iz napačne predpostavke, da so stroški za cenilca nastali že z založitvijo predujma, ne pa šele s sklepom o njihovi odmeri. Navaja, da je predujem res založil tako, kot piše v sklepu, vendar je bil o višini stroškov, ki so mu s cenitvijo nastali, seznanjen šele s prejemom sklepa o odmeri stroškov sodnemu cenilcu, ki ga je prejel 23. 7. 2013. Pojasnjuje, da je stroške prijavil 6. 8. 2013, napako pa je naredil le v tem, da je stroške prijavil v višini predujma (800,00 EUR) in ne v višini dejansko nastalih stroškov (698,28 EUR), a to na pravočasnost prijave stroškov ne more vplivati. Navaja, da stroški niso nastali z založitvijo predujma, temveč šele z njihovo odmero oziroma pravilno šele z njihovo pravnomočno odmero, sodišče pa bi mu zato moralo priznati dejanske stroške cenilca (če že ni priznalo stroškov pooblaščenca), v presežku pa bi moralo zahtevek zavrniti, saj bo neporabljen del predujma nekoč vrnilo na račun upnika. Ker je stroške priglasil pravočasno, predlaga spremembo sklepa tako, da se mu prizna izvršilne stroške najmanj v višini dejansko priznanih stroškov cenilcu, podredno pa tudi stroške pooblaščenca, priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

5. Materialnopravno podlago za odločanje o izvršilnih stroških, katerih povrnitev zahteva upnik, predstavlja določba 38. člena ZIZ. V skladu z določbo prvega odstavka tega člena izvršilne stroške najprej nosi upnik, vendar pa mu mora dolžnik po petem odstavku 38. člena ZIZ na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju, oziroma povrniti stroške postopka po uradni dolžnosti. Sodišče mora pri tem, ali je upnik upravičen od dolžnika zahtevati priglašene stroške postopka, presoditi, ali so izpolnjeni vsi pogoji za odmero stroškov, in sicer, ali so stroški postopka priglašeni pravočasno (sedmi odstavek 38. člena ZIZ), ali so stroški potrebni za izvršbo in ali so priglašeni stroški upniku dejansko nastali. Upnikova dolžnost je, da priglašene stroške določno označi in opredeli.

6. V predmetni zadevi je upnik 6. 8. 2013 kot nadaljnje izvršilne stroške priglasil stroške predujma za cenilca za cenitev nepremičnine, ki mu je bil v plačilo naložen s sklepom z dne 6. 3. 2012. Sodišče prve stopnje je njegov stroškovni zahtevek zavrnilo kot prepozen in svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da so priglašeni stroški predujma upniku nastali že s samim plačilom predujma 14. 12. 2012 in bi jih zato moral priglasiti že z vlogo z dne 18. 12. 2013, s katero je sodišče obvestil o plačilu predujma.

7. Upnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je takšno izhodišče napačno. Predujem po svoji naravi predstavlja založitev določenega denarnega zneska za izvedbo izvršilnega dejanja, njegovo višino pa sodišče določi na podlagi vnaprejšnje lastne ocene o višini stroškov, ki bodo predvidoma nastali z opravo dejanja izvršbe, v konkretnem primeru s cenitvijo nepremičnine. Gre torej le za oceno oziroma predvidevanje o višini stroška, zato upniku ni mogoče naložiti, da mora navedeni strošek priglasiti že ob samem plačilu predujma, kot napačno meni sodišče prve stopnje. Z dejanskim nastankom stroška cenitve in z njegovo višino se upnik seznani šele z izdajo sklepa o odmeri nagrade cenilcu in mu šele z vročitvijo tega sklepa prične teči subjektivni rok za priglasitev navedenega stroška.

8. Glede stroškov vloge, s katero je upnik priglasil stroške predujma, upnik ne navaja nobenih konkretnih pritožbenih razlogov, zato je višje sodišče v tem delu napravilo uradni preizkus in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje te stroške pravilno zavrnilo, saj taka vloga predstavlja le kratek dopis, ki v Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT) ni posebej vrednoten in upniku teh stroškov ni mogoče priznati.

9. Zaradi napačnega zaključka, da je upnik stroške cenitve nepremičnine priglasil prepozno, sodišče prve stopnje ostalih predpostavk utemeljenosti priglašenih stroškov predujma ni presojalo, zato je višje sodišče upnikovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep glede priglašenih stroškov predujma razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v ostalem, torej glede zavrnitve priglašenih stroškov sestave sáme vloge z dne 6. 8. 2013, pa je pritožbo zavrnilo in sklep v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o pravočasno priglašenih nadaljnjih izvršilnih stroških, nastalih s cenitvijo nepremičnine.

10. Odločitev o upnikovih stroških pritožbenega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridrži za končno odločbo.