Jedro

Ker so bili dokazi glede sodelovanja družine z NOB kot ene od ključnih okoliščin, na podlagi katerih se ugotavlja status begunca - pregnanca, ocenjeni pomanjkljivo in neprepričljivo, je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. ... z dne 1. 10. 2004 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, ob njeni reviziji, odpravila odločbo Upravne enote A št. ... z dne 8. 4. 2004 in odločila, da se tožnici statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunke (pregnanke) za čas od 30. 11. 1942 do 8. 9. 1943, ne prizna. V obrazložitvi navaja, da je prvostopni organ v ponovnem postopku ugodil zahtevku tožnice in ji za navedeni čas priznal zahtevani status in pravice iz tega naslova. Ob pregledu dokumentacije v revizijskem postopku pa je tožena stranka ugotovila, da je prvostopni organ zmotno presodil dokaze in napravil napačen sklep o dejanskem stanju, kar je imelo za posledico napačno uporabo materialnega predpisa, konkretno tistih določb Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/03 - v nadaljevanju: ZZVN-UPB 1), ki se nanašajo na navedeni status begunca iz četrtega odstavka 2. člena tega zakona. Iz potrdila Pokrajinskega muzeja A sledi, da so se prebivalci vasi B koncem meseca novembra ali v začetku decembra (1942) izselili iz svojih domov in se preselili v druge vasi. Tudi ni sporno, da so se prebivalci in med njimi tudi tožnica, vrnili na svoje domove po kapitulaciji Italije 8. 9. 1943. Ni pa dokazano, da je šlo za ukrep okupacijskih sil, ki je bil izveden zoper družino C zaradi sodelovanja (družine) z NOB. Tožnica je sicer povedala, da je njena mati šivala za partizane in da je bil oče njihov vodič, da so partizani večkrat prespali, vendar o tem v spisih ni nobenih dokazov, niti ni tožnica natančneje navedla, kdaj je njena družina podpirala partizane. Priča DD je dokaj prepričljivo opisal razloge za preselitev prebivalcev B v druge vasi in navedel konkretna imena, navedel pa je tudi, da družina C ni bila partizanska družina. O sodelovanju družine C s partizani tudi v Pokrajinskem muzeju nimajo nobenih podatkov. Iz obvestil Zveze borcev pa sledi, da družina ni sodelovala s partizani. Iz izvedenih dokazov je po presoji tožene stranke jasno razvidno, da so bili prebivalci preseljeni iz vasi zaradi zaščite in praznjenja prostora, na katerem bi lahko imeli partizani svoja oporišča, ne pa zaradi sodelovanja prebivalcev z NOB. Zato je po presoji tožene stranke neutemeljen zaključek organa prve stopnje, da je družina C sodelovala z NOB in da tožnica kot članica te družine izpolnjuje pogoje za priznanje statusa in pravic begunca v smislu zakonske opredelitve. Da tožnica nima izpolnjenih pogojev za zahtevani status je tožena stranka že enkrat ugotovila in zadevo vrnila, da se dopolni postopek. Tudi po dopolnitvi postopka pa ostaja stanje nespremenjeno. Tako je dokazana preselitev, ni pa dokazano, da bi bila družina pregnana z doma zaradi sodelovanja z NOB ali požiga oziroma porušenja hiše od okupatorja. Priča FF sicer pove, da so prebivalci B, tudi družina C, pomagali partizanom po svojih močeh. Enako je povedal tudi EE. Ker pa sta priči sami zainteresirani, tako kot tožnica, za rešitev zadeve, tožena stranka meni, da njihovim izjavam o sodelovanju družine C z NOB, ki naj bi bilo razlog za preselitev družine, ni mogoče verjeti. Nasilna dejanja okupatorja ob Roški ofenzivi niso v neposredni vzročni zvezi z obravnavano preselitvijo. Je pa znano, da je italijanski okupator ob omenjeni ofenzivi tudi v G izvajal krute maščevalne ukrepe nad vsako osebo in družino, če je bil podan kakršenkoli sum, da je sodelovala s partizani. Zato je osvobodilno gibanje v teh krajih za dalj časa zastalo in da se ne bi znova okrepilo, so italijanske oblasti izpraznile prostor v smislu preventivnih ukrepov, kot je bilo to tudi v konkretnem primeru. Sklicevanje prvostopnega organa na zadeve v drugih primerih, ko je bil vlagateljem status žrtev vojnega nasilja priznan, pa po presoji tožene stranke ni umestno, saj se odločbe izdajajo na podlagi dejanskega stanja, kakršno se ugotovi v vsakem primeru posebej na podlagi konkretno izvedenih dokazov.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi, oziroma podrejeno, da samo odloči o stvari. Navaja, da tožena stranka v postopku ni enakovredno upoštevala vseh zbranih dokazov, še zlasti ne izjav zaslišanih prič, saj iz obrazložitve izhaja, da je upoštevala le izjavo priče DD, ostalih starejših zaslišanih prič pa ne. Starša tožnice res nista bila aktivno v partizanih, sta pa kot zavedna Slovenca po svojih močeh delala za NOB. Mati je šivala za partizane, oče je bil vodič, partizani so večkrat prespali. To ni zapisano v nobenem arhivu ali muzeju, kot ni še marsikaj drugega, saj bi se s tem v času okupacije sami obsodili. Partizan HH iz I pri J se je redno zahvalil materi, ko je odšel zašit in sit, ata pa je hodil kazat pot. Med partizani je bil tudi tovariš KK, ki je hotel celo dati potrdilo o tem, pa ata ni hotel. Priča DD ne more vedeti, kaj konkretno se je dogajalo pri tožničini družini, saj so stanovali na drugem koncu vasi, o tem pa se takrat ni govorilo. Tožnica poudarja, da je okupator spraznil vas zato, ker se je bal, da bo postala partizanska baza, kar je dovolj tehten dokaz, da so vaščani sodelovali s partizani. Pisnih dokazil v arhivih ni, starejši ljudje, ki bi lahko verodostojno pričali v tožničino korist, pa niso več živi. Zato je mogoče dokazovati zadevo samo s pričami, ki so že bile zaslišane, njihove izjave pa je treba upoštevati kot enakovredno dokazilo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba je utemeljena.

Po določbi četrtega odstavka 2. člena ZZVN-UPB 1, ki je bila sprejeta z zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 43/99, v nadaljevanju: ZZVN-D) je žrtev vojnega nasilja (begunec) tudi oseba, ki je bila v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi izvajanja povračilnih ukrepov okupatorja ali njegovih sodelavcev zoper družine partizanov, pobitih talcev ali zaradi sodelovanja v NOB, nasilno pregnana s svojega doma in oseba, ki je bila v (istem času) nasilno pregnana s svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja stanovanjske hiše ali stanovanja od okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi česar se ni mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece.

Pri tem sta predvideni in opisani dve situaciji, od katerih v konkretnem primeru druga (požig, porušenje, izropanje) nedvomno ni bila podana, in je tožnica niti ne zatrjuje.

Pri prvi opisani, ki jo tožnica uveljavlja v konkretnem primeru, pa se zahteva: 1. da gre za izvajanje povračilnih ukrepov s strani okupatorja in 2. da se ti ukrepi, v obliki nasilnega pregona z doma, izvajajo zoper družine partizanov, pobitih talcev ali zaradi sodelovanja v NOB. V konkretnem primeru ni spora, da je bila tožničina družina in tožnica osebno pregnana s svojega doma in da je bila od tam pregnana s strani okupatorja. Sporno je njeno sodelovanje oziroma sodelovanje njene družine z NOB kot razlog za pregon in s tem tista okoliščina, na podlagi katere se ugotavlja, za kakšne ukrepe okupatorja je šlo v konkretnem primeru oziroma ali so bili ti "povračilni" v smislu citirane zakonske določbe. V tem pogledu pa tožena stranka tudi po presoji sodišča pomanjkljivo in neprepričljivo oceni zbrane dokaze. Glede na zatrjevani način sodelovanja s partizani in časovno odmaknjenost dogodkov je očitno, da konkretnejših dokazov o pomoči partizanom, vključno z natančnejšo opredelitvijo časa dogodkov, kot so izjave zaslišanih prič in stranke - tožnice, ni mogoče pričakovati in še manj zahtevati. Sicer pa tožnica nikoli ni zatrjevala, da je bila družina partizanska. Zatrjevala je sodelovanje v obliki pomoči partizanom, kar po presoji sodišča, glede na zakonsko določbo ni izključeno. Zato pa je potem logično tudi, da njihova pomoč oziroma sodelovanje ni opisano v partizanskih arhivih in torej arhivskih podatkov v konkretnem primeru ni mogoče šteti za odločujoče. Ravno tako ni mogoče, glede na časovno odmaknjenost dogodkov, pričam očitati njihove mladosti, glede na relativno majhno število možnih pričevanj pa tudi ni mogoče kar splošno odreči verodostojnosti njihovim izjavam, češ da so zainteresirane za ugodno rešitev zadeve. Predvsem je treba, ker ni drugih dokazov, upoštevati izjave vseh zaslišanih prič, tudi LL, ki je bila zaslišana v prvem postopku, in tudi vse strankine izjave. Pri presoji njihove verodostojnosti pa je bistveno zlasti ugotavljanje, če so in v kolikšni meri so izjave med seboj skladne ter v kolikšni meri se v postopku spreminjajo. To pa v konkretnem primeru ni bilo storjeno, zato tožnica utemeljeno očita, da "v postopku niso bili enakovredno upoštevani vsi zbrani dokazi". Ker torej (ne)obstoj okoliščine sodelovanje z NOB v postopku ni bil pravilno ugotovljen, je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka torej ponovno presoditi, ali je tožničina družina sodelovala z NOB v smislu citirane zakonske določbe, pri tem pa bo morala, kolikor bo sklenila, da je šlo za sodelovanje, pri ugotavljanju, ali je šlo za povračilni ukrep okupatorja v tej zvezi, upoštevati, zaradi enakega obravnavanja, tudi svojo dosedanjo prakso v vsebinsko enakih primerih, na katero (dokumentirano) opozarja že prvostopni organ v svoji odločbi.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo v nov postopek na podlagi 2. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00).