Jedro

V obravnavani zadevi drugostopenjski organ tožnikove pritožbe ni zavrgel oz. zavrnil, prav tako tudi ni sam odločil o zadevi, zaradi česar po določbi drugega odstavka 118. člena ZUP ni bil dolžan odločati o stroških. Organ druge stopnje je namreč tožnikovi pritožbi ugodil in odločbo prvostopenjskega organa odpravil in zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek. Glede na takšno odločitev bi organ moral v skladu z navedeno določbo ZUP prvostopenjskemu organu naložiti, da odloči tudi o stroških postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, 4. točka izreka odločbe Ministrstva za kulturo 061-11/2014/2 z dne 7. 7. 2015 se odpravi in zadeva v tem obsegu (glede stroškov postopka) vrne v odločanje upravnemu organu prve stopnje - Inšpektoratu RS za kulturo in medije.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Inšpektorat RS za kulturo in medije je tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu z odločbo 0612-035/2014-10 z dne 13. 10. 2014 naložil nadomestni ukrep zaradi trajnega uničenja arheoloških ostankov na zemljišču s parc. št., ki jih navaja, in ki ležijo v območju kulturnega spomenika z nazivom …. Tožniku je naloženo, da mora v roku 30 dni plačati znesek 88.560,00 EUR, ki je potreben za pokritje stroškov za izvedbo nadomestnega ukrepa, ki ga navaja. Odločeno je še, da navedeni nadomestni ukrep izvede Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije na stroške tožnika ter da pritožba zoper navedeno odločbo ne zadrži njene izvršitve.

2. Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju Ministrstvo) je kot pritožbeni organ odločalo o tožnikovi pritožbi zoper navedeno odločbo. Z odločbo 061-11/2014/2 z dne 7. 7. 2015 je tožnikovi pritožbi ugodilo (1. točka izreka), odločbo prvostopenjskega organa z dne 13. 4. 2014 odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek (2. točka izreka). Iz 3. točke izreka izhaja, da je predlog za zadržanje izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe zavrglo. V 4. točki izreka je odločilo, da stroške postopka trpi tožnik sam.

3. Tožnik v tožbi izpodbija 4. točko izreka odločbe Ministrstva, s katero je odločeno, da stroške postopka trpi tožnik sam. Tožnik uveljavlja tožbene razloge bistvenih kršitev pravil postopka, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka svojo odločitev utemeljila na določbi prvega odstavka 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in sicer, da se je postopek začel na zahtevo tožnika kot pritožnika, zaradi česar mora sam trpeti stroške tega postopka. Odločitev tožene stranke je napačna in v nasprotju z materialnim pravom in pravili postopka. Tožnik se sklicuje na podatke oz. dokumentacijo v upravnem spisu, iz katere izhaja, da je bil inšpekcijski postopek Inšpektorata RS za kulturo in medije, ki se je končal z inšpekcijsko odločbo, začet po uradni dolžnosti, in ne na zahtevo tožnika. Postopek se tako ni mogel začeti šele z vložitvijo tožnikove pritožbe zoper inšpekcijsko odločbo, kot to ugotavlja tožena stranka.

4. Ker je tožena stranka tožnikovi pritožbi ugodila oz. se je postopek končal za tožnika ugodno, tožnik pa je stroške tudi pravilno priglasil v skladu s 116. členom ZUP, bi tožena stranka morala v skladu s prvim odstavkom 118. členom v povezavi z drugim odstavkom 113. člena ZUP odločiti, da gredo stroški v breme organa. Tožena stranka bi tako morala tožniku priznati v pritožbi priglašene stroške v skupni višini 2.600,25 EUR. Navaja še, da se izpodbijane odločitve sploh ne da preizkusiti, saj tožena stranka zgolj pavšalno obrazloži svojo odločitev z navajanjem prvega odstavka 113. člena ZUP in ne navede, zakaj naj bi se po njenem postopek začel na zahtevo tožnika. Da izpodbijana odločitev ni pravilna, izhaja tudi iz sodne prakse Upravnega sodišča RS. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločitev, to je 4. točko izreka odločbe pritožbenega organa odpravi in samo odloči tako, da se tožniku priznajo priglašeni stroški pritožbe v višini 2.600,25 EUR, ki mu jih je dolžna plačati tožena stranka. Podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijano odločitev odpravi in zadevo v tem delu vrne toženi stranki v ponovni postopek. V obeh primerih pa naj sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravilnosti izpodbijane odločitve. Meni, da je zmotno razlogovanje tožnika, da se je pritožbeni postopek začel po uradni dolžnosti in ne na zahtevo tožnika. Načelo oficialnosti namreč za pritožbeni postopek ne velja. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je med strankama sporna le odločitev drugostopenjskega organa o stroških. Drugostopenjski organ je namreč z izpodbijano odločitvijo odločil, da stroške postopka trpi tožnik sam. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in meni, da ni pravilna, čemur pritrjuje tudi sodišče. 8. Tožena stranka se v obrazložitvi svoje odločitve sklicuje na prvi odstavek 113. člena ZUP, ki določa, da gredo stroški v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel, ter navaja, da se je v predmetni zadevi postopek začel na zahtevo tožnika, zaradi česar mora tožnik trpeti stroške tega postopka.

9. Sodišče se strinja s tožnikom, da se je v predmetni zadevi postopek na prvi stopnji začel po uradni dolžnosti, ne glede na to, da je tožnik vložil pritožbo na drugostopenjski organ. Zato sklicevanje tožene stranke, da stroške postopka trpi tožnik iz razloga, ker naj bi se postopek (pritožbeni) začel na njegovo zahtevo, ni pravilno.

10. Drugi odstavek 118. člena ZUP določa, da če organ na drugi stopnji zavrže ali zavrne pravno sredstvo ali sam odloči o zadevi, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. V obravnavani zadevi pa drugostopenjski organ tožnikove pritožbe ni zavrgel oz. zavrnil, prav tako tudi ni sam odločil o zadevi, zaradi česar po citirani določbi drugega odstavka 118. člena ZUP ni bil dolžan odločati o stroških. Organ druge stopnje je namreč tožnikovi pritožbi ugodil in odločbo prvostopenjskega organa odpravil in zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek. Glede na takšno odločitev bi drugostopenjski organ moral v skladu z navedeno določbo ZUP prvostopenjskemu organu naložiti, da odloči tudi o stroških postopka.

11. Iz navedenih razlogov odločitev drugostopenjskega organa, da tožnik sam trpi stroške postopka, ni pravilna. Zato je sodišče izpodbijano odločitev (4. točko izreka odločbe toženke), ki se nanaša na stroške, odpravilo in zadevo v tem obsegu (glede stroškov) vrnilo v odločanje organu prve stopnje kot pristojnemu organu.

12. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in izpodbijano odločitev (4. točko izreka odločbe druge stopnje) odpravilo in zadevo v tem delu (glede stroškov) vrnilo v odločanje prvostopenjskemu organu. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. 13. Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnik pa je v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), kar skupaj z 22 % DDV znaša 347,70 EUR.