Jedro

V okoliščinah konkretnega primera je razlog za nastalo škodo tožniku njegov nepravilen način odpravljanja zastoja na stroju, saj je večja škodna nevarnost izhajala iz njegovega nepravilnega ravnanja (ob odstranjenem zaščitnem pokrovu je bil vklopljen avtomatski način delovanja stroja, namesto ročnega načina, ki varuje pred nekontroliranim zagonom stroja), ne pa iz samega obratovanja stroja.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo za znesek 7.500,00 EUR (sklep v I. točki izreka, ki ni predmet pritožbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2020 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka in bo sklep o višini stroškov izdan po pravnomočni odločitvi o glavni stvari (III. in IV. točka izreka).

2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je vzrok za nesrečo in njegovo poškodbo izključno v nevarnem delovnem stroju, ki mu je stisnil dlan, saj bi pri njem lahko predvideli, da se pripeti zdrs oseb, ki so delale s strojem oziroma ga popravljale. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z ravnanjem tožnika pri odpravljanju zastoja na stroju ter zmotno uporabilo materialno pravo glede objektivne odškodninske odgovornosti. Uveljavlja kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je zmoten zaključek, da iz izpovedi A. A. ne izhaja, da bi šlo pri postopku odprave zastoja za stalno prakso pri toženki. Izpovedal je ravno nasprotno, da je bil takšen način splošna praksa in da je tudi sam stroj popravljal na enak način kot tožnik. Toženka je vrsto let dopuščala prav tak način odprave zastoja na stroju. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik ustrezno poučen za odpravo zastojev na stroju. V času, ko je tožnik z roko posegel v delovno območje, je bil stroj izklopljen iz elektrike. Pognal ga je šele z nehotenim pritiskom na zeleni gumb start, ko je lovil ravnotežje. Ni dokaza, da bi tožnik nastavljal višino vijaka, ko je stroj deloval v avtomatskem načinu. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da se ne sme posegati v stroj, ko je ta v avtomatskem načinu delovanja, je v nasprotju z ugotovitvijo, da je tožnik nehote pritisnil na stikalo za vklop elektrike, s čimer je šele pognal stroj, zato je podana kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni bil malomaren, saj je na pri toženki običajen način odpravljal zastoj na stroju, tik pred nesrečo pa mu je spodrsnilo in je zaradi tega pritisnil na gumb start in zagnal stroj. Ker je tožnik odpravljal zastoj oziroma napako na pakirnem stroju, to pomeni, da stroj pred škodnim dogodkom ni deloval brezhibno, kar povečuje objektivno odškodninsko odgovornost toženke. Poudarja, da je že pred prvim narokom navajal tudi dejstva, pomembna za krivdno odškodninsko odgovornost toženke. Na samem stroju ni bilo konkretnih navodil za varno delo, kar je razvidno iz fotografij. Stroj ob nesreči ni bil ustrezno tehnično varovan, saj je nepopolno zavarovanje vhoda B v delovno območje stroja omogočilo, da se je zgodila nesreča. Šele po nesreči ga je toženka zavarovala tako, da je plastično loputo zamenjala s kovinsko pregrado, opremljeno s senzorji, ki pri odprtju zapore avtomatično izklopijo stroj. Če bi bil stroj na tak način zavarovan že prej, se tožnikova nesreča ne bi zgodila, saj nehoteni vklop stroja ob odprti pregradi ne bi bil možen niti z nehotenim pritiskom na gumb start. Izvedenec za varstvo pri delu je ugotovil nekaj večjih in konkretnih pomanjkljivosti v zvezi z varnim delom na stroju, ki tvorijo protipravno ravnanje toženke v smislu krivdne odškodninske odgovornosti in so vzrok za škodo. Ne gre le za neobvezna priporočila in napotke za izboljšanje delovnega procesa, kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. V zvezi z razlogi sodbe, da je bila vzročna zveza prekinjena, uveljavlja bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti teh kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo relevantno dejansko stanje ter na njegovi podlagi sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6.Pritožba neutemeljeno zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, zakaj šteje, da toženka ne odgovarja za obravnavano škodo, ki je nastala tožniku, zadovoljivo obrazložilo in utemeljilo z razumljivimi razlogi o odločilnih dejstvih. Izpodbijano sodbo je zato sodišče druge stopnje lahko preizkusilo. Tožnikov zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode zaradi poškodbe pri delu na podlagi 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v povezavi s 131. členom Obligacijskega zakonika (OZ) je zavrnilo na podlagi zaključka, da ni podana objektivna odgovornost toženke, saj odpravljanje zastoja na pakirnem stroju, ki ga je opravljal tožnik, ni bilo nevarno že samo po sebi, temveč je tako postalo zaradi njegovega nepravilnega ravnanja. Podana ni niti krivdna odgovornost toženke, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo okoliščin, ki bi kazale na protipravno ravnanje in krivdo toženke za tožnikovo poškodbo.

7.Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da se je tožnik poškodoval pri delu 27. 7. 2016, ko je kot vzdrževalec strojev odpravljal napako oziroma zastoj na pakirnem stroju. Do nesreče je prišlo v trenutku, ko je zaradi izgube ravnotežja (iz neznanega vzroka) z levo roko nehote pritisnil gumb start, s katerim je zagnal stroj za en cikel, medtem pa je imel desno roko v nevarnem območju delovanja stroja, v bližini vrtljivih cilindrov, ki so mu stisnili roko.

8.Pritožbeno vztrajanje, da so bila navodila toženke za varno delo pomanjkljiva oziroma napačna in da tožnik ni bil poučen o varnem načinu odpravljanja zastojev, nima podlage v izvedenih dokazih. Sodišče prve stopnje je zlasti ob upoštevanju izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu B. B. (na katerega tožnik ni imel pripomb) ugotovilo, da je do škodnega dogodka prišlo zato, ker tožnik ni upošteval pravil za varno delo, ki jih je glede na svojo usposobljenost in dolgoletne delovne izkušnje brez dvoma poznal. Tožnik je bil namreč ustrezno usposobljen in samostojen pri delu, do obravnavanega škodnega dogodka pa je pri toženki že 15 let skrbel za odpravljanje zastojev na podobnih strojih, kar je v svoji izpovedi potrdil tudi sam, zato ob tem niti ni odločilno, da naj bi ga ob nastopu dela drugi delavci toženke poučili, kako se odpravlja zastoje.

9.Pritožbene navedbe glede splošne prakse in ustaljenega načina odpravljanja zastojev na stroju, ki ga je toženka dopuščala, ne vplivajo na pravilnost zaključka, da se je tožnik odpravljanja zastoja lotil na nepravilen način, saj se nanašajo na predhodno odstranitev varnostne pregrade pri vhodu B in ne na fazo odpravljanja zastoja, pri kateri je prišlo do škodnega dogodka. V zvezi s tem iz mnenja sodnega izvedenca, s katerim je skladna tudi izpoved priče C. C., ki je prav tako vzdrževalec strojev pri toženki, izhaja, da je bilo v notranje območje stroja, kjer se nahajajo manipulacijske glave in vijaki, preko vhoda B dopustno posegati, če je bil predhodno izveden ukrep preprečitve nekontroliranega zagona stroja, in sicer z izklopom stroja ali z nastavitvijo ročnega delovanja stroja. Trditev tožnika v smeri, da je bilo običajno, da vzdrževalci posegajo v stroj ob odstranjeni varnostni pregradi brez ustavitve stroja ali brez nastavitve ročnega delovanja stroja, oziroma da bi toženka to dopuščala, pa ni bilo. Sodni izvedenec je kot ključno ugotovil, da je vzrok škodnega dogodka nepravilno ravnanje tožnika, ki je ravnal v nasprotju z navodili za varno delo, saj je ob odstranjeni zaščitni pregradi posegel v nevarno območje stroja medtem, ko je bil na stroju nastavljen avtomatski (ne ročni) način delovanja stroja, čemur je sodišče prve stopnje sledilo in pravilno ugotovilo, da je s tem tožnik opustil dolžno skrbnost, ki se pričakuje od povprečno usposobljenega delavca. Tožnik bi pred odstranitvijo varnostne pregrade moral obvezno izvesti varovanje pred nekontroliranim (nehotenim) vklopom z ročno nastavitvijo delovanja stroja ali pa z izklopom glavnega stikala, vendar tega ni storil. Kot dolgoletnemu in izkušenemu vzdrževalcu strojev so mu bili postopek in pravila o ustavitvi delovanja stroja ter o prepovedi poseganja v stroj v avtomatskem načinu delovanja gotovo poznani. Enako velja za dejstvo, da je bilo treba za zagotavljanje varnega obratovanja stroja pred zagonom stroja v avtomatskem načinu delovanja najprej obvezno namestiti zaščitni pokrov nazaj. Glede na navedeno konkretnejša navodila za delo, za katera se zavzema pritožba, tudi po presoji sodišča druge stopnje nastanka nesreče ne bi mogla preprečiti.

10.Pritožba glede zaključka v sodbi, da iz izpovedi A. A. ne izhaja, da je šlo za stalno prakso pri toženki, neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer drži, da je priča A. A. izpovedal, da je bil tožnikov postopek oziroma način odprave zastoja na stroju stalna praksa pri toženki, vendar pa gre ugotoviti, da se praksa, o kateri je izpovedoval, nanaša na predhodno odstranitev zaščitne pregrade na vhodu B za to, da se lahko vpogleda v notranjost, kjer so se nahajali cilindri oziroma vijaki, ki jih je bilo treba nastaviti, kar pa, kot že obrazloženo, ni odločilno dejstvo v zvezi s (kasnejšim) nepravilnim ravnanjem tožnika, zato protispisnost ni podana. Za ugotovitev nepravilnega ravnanja tožnika je namreč bistveno, da pri odpravljanju zastoja ob odprti zaščitni pregradi ne bi smel biti nastavljen avtomatski način delovanja stroja, o čemer pa priča A. A. ni izpovedoval.

11.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnik višino vijaka nastavljal, ko je bil stroj ugasnjen, avtomatski način delovanja stroja pa je sprožil šele s tem, ko je nehote zaradi izgube ravnotežja z roko pritisnil na gumb start, ki je zagnal stroj. Že dejstvo, da so cilindri stisnili tožnikovo dlan, ko je sicer res nehote pritisnil na gumb, tem navedbam nasprotuje in dokazuje, da je med njegovim poseganjem v območje stroja le-ta deloval v avtomatskem načinu, saj kot izhaja iz izvedenskega mnenja, pritisk na gumb start stroja ne bi zagnal, če bi bil le-ta v ročnem delovanju ali v celoti izklopljen. Poleg tega se način delovanja stroja, tj. na avtomatsko ali ročno, nastavi z izbirnim stikalom, in ne s pritiskom gumba start. Zatrjevana okoliščina, da je izgubil ravnotežje, zaradi česar mu je zdrsnilo, niti sam (neznan) vzrok za izgubo ravnotežja, ne moreta spremeniti ugotovitve o tožnikovi malomarni opustitvi spoštovanja pravil za varno delo kot tudi ne vzpostavljata odgovornosti toženke. Tožnik namreč pred sodiščem prve stopnje ni podal nikakršnih trditev v zvezi z morebitno neustrezno talno podlago ali drugimi relevantnimi okoliščinami, ki bi lahko povzročile zdrs tožnika in bi bile v sferi toženke (šele v pritožbi prvič in zgolj pavšalno omenja, da so po dogodku pri toženki zamenjali tla z nedrsečimi).

12.Z navajanjem, da predmetni pakirni stroj predstavlja nevarno stvar, saj deluje na električni pogon, ima ostre in trde nevarne dele, ki se vrtijo, se tožnik v pritožbi neutemeljeno zavzema za objektivno odgovornost toženke za njegovo poškodbo. Vsak stroj še ni nevarna stvar. Sicer pavšalna navedba, da je odpravljanje napake na stroju bolj zahtevno in nevarno kot običajno delo na stroju, pa se izkaže kot nedopustna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP), ki je pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Objektivna odškodninska odgovornost je predvidena le za tiste nevarne stvari ali dejavnosti, iz katerih že po naravi izvira večja škodna nevarnost za okolico (drugi odstavek 131. člena OZ). Da bi bil nek stroj nevaren ali delo z njim nevarno, morata biti podani dve lastnosti: statistično večja možnost nastanka škode kot običajno in da potencialno grozeča škoda ne bo majhna. Objektivna odgovornost je praviloma podana takrat, ko je stvar ali dejavnost nevarna sama po sebi (ne glede na način uporabe), in mora biti pridržana za tiste primere, ko gre za tako zelo nevarne stvari ali dejavnosti, da jih kljub veliki skrbnosti (skrbnem nadzoru ali natančnim navodilom za uporabo) ni mogoče imeti vedno pod svojim nadzorom in tako ni mogoče pravočasno odvrniti nesreče (npr. delo s kemikalijami, eksplozivi, delo na višini, uporaba motornega vozila). Za obstoj objektivne odgovornosti mora biti škodni dogodek v vzročni zvezi z nevarno lastnostjo stvari in ne sme biti zakrivljen s strani oškodovanca ali koga tretjega. Ker se torej pravila o objektivni odgovornosti uporabljajo zgolj takrat, ko nevarnost ni posledica nedopustnega ravnanja nosilca dejavnosti ali nepravilnega dela oškodovanca, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da pakirni stroj sam po sebi ne bi bil nevaren, če bi se tožnik pravilno (varno) lotil vzdrževanja stroja. V okoliščinah konkretnega primera je razlog za nastalo škodo tožniku njegov nepravilen način odpravljanja zastoja na stroju, saj je večja škodna nevarnost izhajala iz njegovega nepravilnega ravnanja (ob odstranjenem zaščitnem pokrovu je bil vklopljen avtomatski način delovanja stroja, namesto ročnega načina, ki varuje pred nekontroliranim zagonom stroja), ne pa iz samega obratovanja stroja. Objektivna odgovornost toženke za tožniku nastalo škodo glede na navedeno ni podana.

13.Nedovoljeno pritožbeno novoto prav tako predstavljajo navedbe, da pakirni stroj pred škodnim dogodkom ni deloval brezhibno, saj je tožnik odpravljal zastoj oziroma napako na njem. Tožnik tega, da bi kakršnakoli napaka oziroma okvara stroja povzročila škodo, v postopku na prvi stopnji namreč ni zatrjeval. Poleg tega pa nastavitev stroja oziroma odprava motenj na njem kot delovno opravilo spada v delokrog tožnika kot vzdrževalca, kar je pojasnil tudi sodni izvedenec.

14.Nadalje je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženki ni mogoče pripisati niti krivdne odgovornosti za tožniku nastalo škodo. Pritožba neutemeljeno navaja, da je izvedenec za varstvo pri delu ugotovil, da delo na tem stroju ni bilo optimalno varovano in bi se ga dalo izboljšati, te pomanjkljivosti in opustitve toženke pa tvorijo njeno protipravno ravnanje in so vzrok za škodo. Tožnik pred samim prejemom izvedenskega mnenja namreč ni niti zatrjeval opustitvenega ravnanja toženke v zvezi z varstvom pri delu, sicer pa je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje v delu, ki se nanaša na morebitno namestitev zaščite pri odprti varnostni pregradi in namestitev konkretnejših navodil na samem delovnem stroju, upravičeno ocenilo le kot priporočilo oziroma koristne napotke izvedenca za izboljšavo delovnega procesa, upoštevaje siceršnjo ugotovitev izvedenca, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za opravljanje dela ter seznanjen s postopkom odpravljanja napak na stroju. Čeprav je toženka po obravnavani nesreči pleksi pregrado zamenjala s kovinsko pregrado, opremljeno s senzorji, ki pri odprtju pregrade avtomatsko izklopijo stroj, kar bi preprečilo nehoteni zagon stroja, ki se je zgodil tožniku, to ne vpliva na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je z nepravilnim odpravljanjem zastoja na stroju tožnik sam prevzel nase riziko svoje poškodbe.

15.Ker ni podana že prva predpostavka odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje toženke), so za spor nepomembni pritožbeni očitki, ki nasprotujejo prvostopenjskemu stališču o pretrganju vzročne zveze (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16.S pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik ni uspel s pritožbo, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženka pa prav tako sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, s katerim ni pripomogla k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Zveza: