Jedro

Predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavni pred 31.3.1992 so določali obdobja, ki se zavarovancem niso vštevala v pokojninsko dobo. Tako nepriznavanje zavarovanja, zaradi katerega je moral prisilni mobiliziranec delati dlje, da je dosegel polno pokojninsko dobo, je nujno potrebni pogoj za priznanje odškodnine v obliki denarne rente.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 150/2000-12 z dne 5.2.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.3.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Območne enote SPIZ, L. z dne 20.12.1999, s katero je bil zavrnjen zahtevek tožnika za priznanje odškodnine v obliki rente.

Sodišče prve stopnje navaja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik preživel čas od 4.12.1942 do 24.1.1945 kot vojak v nemški vojski in da mu je bil za ta čas priznan status žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca. Ta čas mu je bil upoštevan v pokojninsko dobo kot posebna doba. Ker pa v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 ni bil pokojninsko zavarovan in v tem času torej nima poleg posebne dobe tudi zavarovalne dobe, tudi po presoji sodišča prve stopnje nima pravice do odškodnine v obliki denarne rente v smislu določbe 16.a člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 39/98, 43/99, 28/2000 in 1/2000, v nadaljevanju ZZVN), kar je pravilno ugotovila že tožena stranka.

V pritožbi tožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in odločbo tožene stranke razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu upravnemu organu v ponovno odločanje. Navaja, da mu je bila z odločbo Območne enote SPIZ v L. z dne 29.12.1981 priznana pravica do pokojnine od 1.10.1981 dalje, ko je dopolnil skupno pokojninsko dobo 41 let 9 mesecev in 2 dni. Upravna enota C. mu je priznala tudi status žrtve vojnega nasilja za čas prisilne mobilizacije od 4.12.1942 do 24.1.1945, kar znaša 2 leti 1 mesec in 21 dni. Zato meni, da ni pravilna odločitev tožene stranke in sodišča prve stopnje, da mu glede na priznano pokojninsko dobo, ki že presega potrebno mejo pokojninske dobe, s priznanjem posebne dobe kot žrtvi vojnega nasilja, ne pripada odškodnina v obliki mesečne rente po ZZVN. Ta zakon je bil sprejet po njegovi upokojitvi in mu ne bi bilo treba delati toliko časa kot je delal. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali pripada tožniku odškodnina v obliki denarne rente po določbi 16.a člena ZZVN. Po navedeni določbi ZZVN je upravičenec do odškodnine v obliki denarne rente prisilni mobiliziranec, ki je zaradi nepriznavanja obdobij zavarovanja od 6.4.1941 do 15.5.1945 po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnih pred 31.3.1992, ostal v zavarovanju tudi po času, ko bi z upoštevanjem teh obdobij dosegel polno pokojninsko dobo in njegova skupna zavarovalna doba z upoštevanjem navedenih obdobij presega polno pokojninsko dobo. V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik dosegel polno pokojninsko dobo v času zaposlitve in da mu je bil po upokojitvi priznan tudi status žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca za čas od 4.12.1942 od 24.1.1945. Kot je ugotovil že upravni organ prve stopnje, kar izhaja iz upravnih spisov in to tudi ni sporno, tožnik v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 ni bil pokojninsko zavarovan in tudi za ta čas ni prišlo do nepriznavanja obdobij zavarovanja po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnih pred 31.3.1992. Ti predpisi so določali obdobja, ki se zavarovancem niso vštevala v pokojninsko dobo. Tako je Temeljni zakon o pokojninskem zavarovanju (Uradni list SFRJ, št 51/64) v 1. odstavku 163. člena določal, da se v pokojninsko dobo ne štejejo obdobja od 6.4.1941 do 15.5.1945 zavarovancu, ki je v tem obdobju "z orožjem aktivno sodeloval v boju na strani okupatorja, ne glede na to, ali je bil za to od sodišča obsojen ali ne". Prav navedena nepriznavanja obdobij zavarovanja pa so, tudi po presoji pritožbenega sodišča, tisti nujno potrebni pogoj za priznanje odškodnine v obliki denarne rente po določbi 16.a člena ZZVN, ki pa pri tožniku ni podan.

Tožnikova razlaga določbe 16.a člena ZZVN, da je upravičen do rente, ker je moral delati dlje zaradi priznanja posebne dobe po ZZVN po upokojitvi, je po mnenju pritožbenega sodišča napačna. Tožnik namreč od 6.4.1941 do mobilizacije v nemško vojsko in po demobilizaciji iz nje do 15.5.1945 ni bil zaposlen in niti ne navaja, da bi se mu po pokojninskih predpisih, veljavnih pred 31.3.1992, črtalo obdobje zaposlitve, ki bi se mu lahko štelo v zavarovalno dobo. Zato tožnik ni bil oškodovan pri priznavanju zavarovalne dobe in mu iz tega razloga tudi ni bilo treba za pridobitev polne pokojninske dobe ostati dlje v zaposlitvi. Po presoji pritožbenega sodišča je zato odločitev sodišča prve stopnje, da je bil v upravnem postopku navedeni zakon (ZZVN) pravilno uporabljen, pravilna in na zakonu utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj ne obstoji uveljavljani pritožbeni razlog in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.