Jedro

Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnici pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki prenehala na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (posledično pa je bila že na podlagi zakonskih določb tožnica upravičena do pripadajoče odpravnine), so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da je tožnici delovno razmerje prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da tožnica do vtoževane odpravnine ni upravičena zaradi, s strani tožene stranke zatrjevanih kršitev pogodbenih obveznosti, ki naj bi jih tožnica storila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici v 8 dneh izplačati razliko med prejeto in pripadajočo odpravnino v znesku 1.945,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2012 dalje do plačila. V drugem odstavku I. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je tožničin tožbeni zahtevek za plačilo 1.595,95 EUR zavrnilo. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v višini 369,06 EUR in jih nakazati na transakcijski račun prvostopenjskega sodišča, ki izhaja iz II. točke izreka izpodbijane sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podredno, da jo spremeni tako, da tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrne. V pritožbi navaja, da je tožnici odpovedala delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala v 30 dnevnem odpovednem roku. Te izredne odpovedi tožnica ni izpodbijala, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo s sodbo z dne 7. 7. 2016. Navedeno dejstvo potrjujejo tudi zapisniki glede zagovorov tožnice, ki je večkrat kršila svoje delovne obveznosti. Dejstvo je, da je tožena stranka tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov dne 21. 12. 2011, pri čemer je bila tožnica vse do izteka odpovednega roka pri toženi stranki še vedno v delovnem razmerju. V času trajanja delovnega razmerja, to je 19. 1. 2012, pa je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neupravičenega izostanka z dela od 12. 12. 2011 do 16. 12. 2011, od 19. 12. 2011 do 23. 12. 2011 in od 27. 12. 2011 do 31. 12. 2011. Tega svojega izostanka tožnica ni opravičila, v tem času ni izkoristila letnega dopusta niti bolniškega staleža, na zagovoru pa je pojasnila, da je odšla na obisk k bratu. Nedopustna je odločitev sodišča prve stopnje, ko je odločilo v korist tožnice, kljub temu, da je ta ravnala v nasprotju s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. S tem svojim ravnanjem je toženi stranki povzročila tudi poslovno škodo, saj je bila prisiljena prestavljati dobavne roke tekstilnih izdelkov naročnikom. Ta izredna odpoved je bila tožnici nesporno vročena, kar izhaja že iz tega, da je tožnica povedala, da niti izredne niti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izpodbijala. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da tožnici ta izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila vročena. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi bi moralo sodišče upoštevati kot vročeno, dokončno in pravnomočno. Kar se tiče navajanja sodišča, da je bila tožena stranka pasivna pri samem postopku, pa tožena stranka pojasnjuje, da gre za družinsko podjetje, v katerem sta ustanovitelja in lastnika mož in žena, pri čemer je direktorica kot zastopnica podjetja zaradi bolezni v bolniškem staležu že od 12. 9. 2016, ta pa ji je bil podaljšan do 15. 7. 2017. 3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (tožena stranka bistvene kršitve določb postopka v pritožbi uveljavlja le pavšalno in neobrazloženo), da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica v tem individualnem delovnem sporu vtoževala izplačilo razlike v odpravnini v posledici odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki ji jo je dne 21. 12. 2011 podala tožena stranka (A3). Sodišče prve stopnje je o tožničinem tožbenem zahtevku enkrat že odločalo in ga s sodbo opr. št. Pd 95/2013 z dne 7. 7. 2016 v celoti zavrnilo. Zoper navedeno odločitev se je pritožila tožnica, pritožbeno sodišče je njeni pritožbi ugodilo in s sklepom opr. št. Pdp 788/2016 z dne 26. 1. 2017 izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje odpravilo vse pomanjkljivosti, ki jih je v postopku preizkusa tožničine pritožbe ugotovilo pritožbeno sodišče in po izvedenem dokaznem postopku utemeljeno delno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 21. 12. 2011. Do te ugotovitve je prišlo na podlagi listinskih dokazov (odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2011, sporazum z dne 20. 1. 2012, izpovedba tožnice). Na podlagi te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z dne 20. 1. 2012. Iz navajanj tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje je sicer razbrati, da naj bi tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 1. 2012 (B7), vendar pa je sodišče prve stopnje v postopku ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi to izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici vročila. Glede na navedeno je utemeljeno zaključilo, da je bil razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi tožnice pri toženi stranki redna odpoved iz poslovnih razlogov z dne 21. 12. 2011. 8. Iz podatkov spisa nadalje izhaja, da je tožena stranka tožnici del odpravnine (do katere je bila tožnica upravičena na podlagi v spornem obdobju veljavnega 109. člena Zakona o delovnih razmerjih; ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) v znesku 448,86 EUR že izplačala, zato je v dokaznem postopku ugotavljalo, če bi tožnici pripadala višja odpravnina in sicer ob upoštevanju tožničine delovne dobe, ki jo je ta dosegla pri njenem prejšnjem delodajalcu. Pri tem je ugotovilo, da je prišlo med tožničinim prejšnjim delodajalcem in toženo stranko do prenosa podjetja (čemur tožena stranka v pritožbi niti ne nasprotuje), to svojo odločitev pa je podrobno in natančno pojasnilo v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Zaključilo je, da je tožnica upravičena do odpravnine za 16 let delovne dobe pri toženi stranki oziroma pri tožničinem prejšnjem delodajalcu. Ob ugotovitvi, da je osnova za izračun te odpravnine znašala 448,86 EUR, ena tretjina navedenega zneska pa 149,62 EUR, je zaključilo, da je bila tožnica ob prenehanju delovnega razmerja zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov upravičena do odpravnine v višini 2.393,92 EUR (drugi odstavek 109. člena ZDR). Glede na že prejeto odpravnino je tožnici prisodilo še odpravnino v višini 1.945,06 EUR, v preostalem pa je njen tožbeni zahtevek zavrnilo.

9. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnici pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki prenehala na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (posledično pa je bila že na podlagi zakonskih določb tožnica upravičena do pripadajoče odpravnine), so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da je tožnici delovno razmerje prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da tožnica do vtoževane odpravnine ni upravičena zaradi s strani tožene stranke zatrjevanih kršitev pogodbenih obveznosti, ki naj bi jih tožnica storila. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da tožena stranka tožnici izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ni vročila (tožena stranka v zvezi s tem sodišču ni predložila nobenih dokazov), ta izredna odpoved za tožnico ni imela nobenih pravnih učinkov. Glede na navedeno se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da tožnica do vtoževane odpravnine ni upravičena zato, ker ji je tožena stranka podala zgoraj omenjeno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma zato, ker naj bi toženi stranki zaradi tožničinega ravnanja nastala poslovna škoda.

10. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP. Ker odgovor tožnice na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker niso bili priglašeni.