Jedro

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je pravočasen, če je podan znotraj objektivnega roka od nastopa zamude in ni odločilno dejstvo, da je toženka šele z vročitvijo zamudne sodbe, kar se je zgodilo po preteku objektivnega roka od zamude za vložitev odgovora na tožbo, izvedela, da je zamudila rok za vložitev odgovora na tožbo. Odločilno je dejstvo o pričetku teka objektivnega roka za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ki je pričel teči od dneva zamude za vložitev odgovora na tožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom, opr. št. P 165/2006 z dne 8.12.2006 zavrglo toženkin predlog za vrnitev v prejšnje stanje, vložen dne 30.11.2006 in odločilo, da sama trpi svoje stroške vložitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

Toženka je s pravočasno pritožbo izpodbijala takšen sklep sodišča prve stopnje in pri tem uveljavljala pritožbena razloga zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter odločitev spremeni tako, da predlogu za vrnitev prejšnje stanje ugodi in s tem dopusti, da se pravdna zadeva vrne v fazo odgovora na tožbo. Navajala je, da je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker objektivni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni mogel začeti teči 26.5.2006, na ta datum bi bil tek objektivnega roka vezan le v primeru, če bi bila opravljena vročitev sodnega pisanja toženki. Vročitev pa ni izkazana, je sporna, saj je v tožbi naveden kot toženkin naslov L. ... v C. Toženka pa je bila prvič seznanjena s pravdno zadevo šele 17.11.2006, ko je sprejela zamudno sodbo. Reagirala je z vložitvijo vseh pravnih sredstev po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Tožba ji ni bila vročena niti upoštevajoč fikcijo vročitve, saj je bila poslana na naslov, na katerem toženka nikoli ni imela niti stalnega niti začasnega prebivališča. Fikcija vročitve je upoštevna samo v primeru, ko je sodno pisanje poslano na dejanski naslov pravdne stranke. Toženka pa naslov L. ... v C. nikoli ni prejela obvestila pošte, naj dvigne sodno pošiljko. V času, ko naj bi ji bilo puščeno obvestilo poštarja, da lahko prevzame pisanje na pošti v C., je toženka živela pri starših, nato pa se je odselila v L., kjer še danes živi. Sodišče je s tem, ko je napačno štelo, da je objektivni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje že potekel 28.8.2006, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, toženki zaradi nezakonitega postopanja, kar je brez dvoma opustitev vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Pa tudi razlogi o odločilnih dejstvih so si v nasprotju, sodišče je napačno štelo začetek teka objektivnega roka in je napačno uporabilo določbe o fikciji vročitve.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Pravilna je ugotovitev, da je bila vročitev tožbe s pozivom na odgovor, opozorilom o posledicah neobrazložitve odgovora in s prilogami (v nadaljevanju: vročitev tožbe) pravilno opravljena.

Neutemeljena je namreč pritožbena trditev, da je bila toženki vročitev tožbe opravljena na naslovu L. ... v C., saj podatki v spisu, in sicer vročilnica, pripeta k listni št. ..., dokazujejo, da je bila tožba vročena toženki na naslov L. ... v C., in sicer je bilo dne 25.4.2006 prvič puščeno obvestilo o prispelem pismu na njenem naslovu L. ... v C. in nato 26.4.2006 še drugič.

Pritožbene trditve, da je toženka v času puščenega obvestila živela pri starših, toženka ni izkazala, saj za to svojo trditev ni predložila nobenega dokaza. Dejstev, da je imela toženka v tem času prijavljeno stalno prebivališče na naslovu L. ... v C. in da v 15 dneh, šteto od 27.4.2006 ni dvignila prispelega pisma oziroma tožbe, pa toženka ni prerekala.

Pritožbeno sodišče zato sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je bila vročitev tožbe toženki opravljena v skladu z določbami I. do V. odst. 142. čl. ZPP in II. odst. 141. čl. ZPP s fikcijo vročitve na dan 26.4.2006. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilno ugotovljenih dejstev sprejelo tudi pravilen pravni zaključek, da je prepozen dne 30.11.2006 vložen predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da teče 15-dnevni subjektivni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje v okviru trimesečnega objektivnega roka. Glede na dejstvo o fikciji vročitve tožbe na dan 26.4.2006, je pričel teči 30-dnevni rok za vložitev odgovora na tožbo dne 27.4.2006 in je iztekel na petek 26.5.2006. Toženka je zamudila z vložitvijo odgovora na tožbo in je zaradi te zamude vložila 30.11.2006 predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Vendar pa je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je objektivni trimesečni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev odgovora na tožbo potekel 26.8.2006, oziroma je potekel 28.8.2006, ker je bila dne 26.8.2006 sobota. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je namreč potrebno podati znotraj objektivnega roka od nastopa zamude in pri tem ni odločilno dejstvo, da je toženka šele z vročitvijo zamudne sodbe, kar se je zgodilo po poteku objektivnega trimesečnega roka od zamude za vložitev odgovora na tožbo, izvedela, da je zamudila rok za vložitev odgovora na tožbo. Odločilno dejstvo je o pričetku teka objektivnega roka za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ta pa je pričel teči od dneva zamude za vložitev odgovora na tožbo, kakor je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje (III. odst. 117. čl. ZPP).

Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo pravilno uporabilo določbe ZPP o fikciji vročitve tožbe in pravilno ugotovilo ter upoštevalo začetek in konec teka objektivnega roka za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje in tudi ni storilo pritožbeno očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato je pritožba neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP).

Ker toženka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka, takšna odločitev temelji na določbah I. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s I. odst. 154. čl. ZPP.

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo, opr. št. P 165/2006 z dne 3.11.2006 ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 1,215.000,00 SIT s pripadki (zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi).

Toženka je s pravočasno pritožbo izpodbijala zamudno sodbo in pri tem smiselno uveljavljala pritožbena razloga bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano zamudno sodbo razveljavi. Navajala je, da ji tožba ni bila pravilno vročena, ker ne živi na naslovu L. ... v C. in ta naslov nikoli ni bil njeno prebivališče, zato ni bila seznanjena z dejstvom, da lahko prevzame sodno pisanje na pošti v C. v 15 dneh od dne 27.4.2006 dalje. Od januarja 2006 dalje ni živela na L. ..., temveč je bila po hospitalizaciji v V. na domu staršev, poleti 2006 se je preselila v L., od oktobra 2006 pa je na naslovu T. ... v L. Tožnik je s tem seznanjen, saj toženki kar naprej piše pisma na ta naslov, iz vsebine enega od njih tudi izhaja njegova izjava, da mu toženka ničesar ne dolguje. Toženka obvestila o dvigu pošiljke ni nikoli prejela, zaradi tega sodne pošiljke ni mogla dvigniti. Po njenem mnenju ni bilo pogojev za izdajo zamudne sodbe, sicer pa sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, priloženo potrdilo o izposoji denarja pa ni verodostojen dokaz o posojilu, saj vsebuje falsificirano navedbo izposojenega zneska, zato je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje v razlogih sodbe, da je toženka bila denar dolžna tožniku vrniti najkasneje 10.3.2006 ter da tega ni izpolnila. Toženka zatrjuje, da si tolikšne vsote denarja od tožnika nikoli ni izposodila. Zamudna sodba ne vsebuje odločilnih dejstev in je celo v nasprotju s priloženimi dokazi kot prilogami tožbe, je pa tudi po vsebini neutemeljena in ne samo preuranjena. Glede na neutemeljenost zamudne sodbe toženka izpodbija tudi odločitev o stroških pravde.

Tožnik ni odgovoril na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi trditvami o nepravilno opravljeni vročitvi tožbe v celoti sklicuje na že podano obrazložitev o pravilno opravljeni vročitvi tožbe pod tč. I te odločbe. Dodaja še, da so neutemeljene pritožbene trditve, da od januarja 2006 toženka sploh ni živela na naslovu L. ... v C., da je bila v tem času hospitalizirana in da je živela pri starših. Toženka v pritožbi ni niti časovno opredelila trajanja svoje hospitalizacije in jo je še manj izkazala, niti ni časovno opredelila bivanja pri starših in tudi tega ni izkazala. S priloženimi fotokopijami toženčevih pisem, ki ji jih je pisal, je sicer dokazala pritožbeno trditev, da od oktobra 2006 dalje živi na T. ... v L., vendar to dejstvo ni pravno pomembno za presojo pravilnosti opravljene vročitve tožbe v mesecu aprilu 2006, ko je imela stalno prebivališče na naslovu L. ... v C., česar ni prerekala, drugega naslova oziroma naslova dejanskega bivališča pa za ta čas ni izkazala.

Po presoji pritožbenega sodišča ima izpodbijana sodba potrebne razloge o odločilnih dejstvih in obrazložitev ustreza potrebnemu standardu obrazloženosti zamudne sodbe. Sodišče prve stopnje je citiralo določbo čl. 569/I Obligacijskega zakonika (OZ), ki je materialnopravna podlaga za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka in ki pove, katera so odločilna dejstva, ki jih je potrebno navesti v tožbi za utemeljenost tožbenega zahtevka v konkretnem primeru.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz tožbenih navedb izhajajo vsa odločilna dejstva o obstoju posojilnega razmerja med pravdnima strankama, da je tožnik posodil toženki znesek 1,215.000,00 SIT, ki ga ta ni vrnila v dogovorjenem roku, zato mu je dolžna vrniti posojeni znesek in tudi zamudne obresti od dneva zamude vračila izposojenega zneska. Pri tem je sodišče prve stopnje navedlo tudi določbo I. odst. 299. čl. OZ, ki je materialnopravna podlaga za prisojo zamudnih obresti.

Sodišče prve stopnje pri ugotavljanju obstoja pogojev za izdajo zamudne sodbe (po I. odst. 318. čl. ZPP) ni bilo dolžno odločati o verodostojnosti predloženih dokazov oziroma sprejeti dokazne ocene predloženih dokazov, temveč je bilo dolžno zgolj ugotoviti, ali dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju s predloženimi tožnikovimi dokazi, zato je pritožbena trditev o neverodostojnosti potrdila oziroma o ponarejenosti le-tega pravno nepomembna.

Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejstva, da je bila tožba s pozivom za odgovor, opozorilom glede obrazloženosti odgovora in s prilogami toženki pravilno vročena, da toženka v roku 30 dni od vročitve tožbe ni odgovorila na tožbo, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne bi smele prosto razpolagati, da utemeljenost zahtevka izhaja iz v tožbi navedenih dejstev, da ta niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik ali s splošno znanimi dejstvi in je tudi sprejelo pravilen pravni zaključek, da so izpolnjeni pogoji po I. odst. 318. čl. ZPP za izdajo zamudne sodbe.

Pritožbeno sodišče je še ugotovilo, da izpodbijana zamudna sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in materialnopravno podlago ter ni obremenjena z očitanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka po 7., 8. in 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, niti ni obremenjena z drugimi bistvenimi kršitvami po citirani zakonski določbi, na katere mora pritožbeno sodišče sicer paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP).

Pritožba v delu zoper stroškovno odločitev pa je nekonkretizirana, uraden preizkus pa pokaže, da tudi v tem delu izpodbijana odločitev ni obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo (353. čl. ZPP).

Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s I. odst. 154. čl. ZPP).