Jedro

Ker za ugotovitev domovinske pristojnosti ni drugega dokaza, je potrebo pridobiti še izjavo obeh strank.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 22. 5. 2001 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnic in potrdila odločbo Oddelka za upravne-notranje zadeve Upravne enote A. z dne 15. 6. 2000. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je organ prve stopnje v postopku ugotovitve državljanskega statusa ugotovil, da A. A., rojena 18. 3. 1887 v B, Republika Hrvaška, ni postala jugoslovanska državljanka. Organ prve stopnje je navedel, da v ohranjenih evidencah o domovinstvu bivše Jugoslavije ni našel domovinstva za moža, to je B. B., zato je na podlagi razpoložljivih dokumentov in iz njih izhajajočih dejstev sklepal, da je bil ta tuj državljan. Organ prve stopnje nadalje še navaja, da ker mož ni pridobil domovinstva, ga tudi njegova žena ni mogla pridobiti. Ker A. A. ni pridobila domovinske pristojnosti, zato posledično ni pridobila jugoslovanskega državljanstva po 53. paragrafu Zakona o državljanstvu Jugoslavije iz leta 1928. V svoji obrazložitvi pa tožena stranka še navaja, da sta bila vir prava o državljanstvu v bivši Avstroogrski monarhiji Ustava iz leta 1867 in Obči državljanski zakonik iz leta 1811. Za vse avstrijske dežele je obstajalo enotno avstrijsko državljanstvo. Mož je bil poglavar družine, žena in otroci pa so mu sledili v pridobitvi in izgubi državljanstva. V povezavi z državljanstvom je tudi institut domovinske pravice, to pa je urejal Zakon o ureditve domovinske pristojnosti z dne 3. 12. 1863, ki je bil noveliran dne 5. 12. 1896. Na podlagi teh pravil je moral vsak državljan imeti domovinsko pravico v občini, vsakdo pa je lahko imel domovinsko pravico samo v eni občini, ki pa je prenehala kakor hitro je oseba pridobila domovinsko pravico v drugi občini. Pri spremembi domovinske pravice je žena sledila možu, z moževo smrtjo oziroma razvezo pa se njena domovinska pravica ni spremenila. Nato pa je bil sprejet Zakon o občinah in Zakon o mestnih občinah Kraljevine Jugoslavije, ki sta nadomestila določila avstrijskih predpisov. Oba predpisa govorita o članstvu občine, hkrati pa določata, da je domovinska pravica isto kot članstvo občine. Član občine je bil lahko le državljan Kraljevine Jugoslavije, vsak državljan pa je moral biti član kakšne občine, vsaka občina pa je vodila evidenco oseb, ki so bile tja domovinsko pristojne. Zakon o državljanstvu FLRJ je določil v 1. odstavku 35. člena, da za državljane FLRJ veljajo vse osebe, ki so bile po veljavnih predpisih na dan 28. 8. 1945 državljani FLRJ, po predpisih, ki so bili veljavni do 28. 8. 1945, pa so državljanstvo FLRJ pridobile vse osebe, ki so imele na dan 6. 4. 1941 domovinsko pravico v eni izmed jugoslovanskih občin. Organ prve stopnje je od tožeče stranke zahteval dokazila o domovinski pristojnosti oziroma državljanstvu, saj je A. A. pri pridobitvi, spremembi ali izgubi domovinske pravice oziroma državljanstva sledila svojemu možu. Organ prve stopnje iz uradnih evidenc sam ni uspel pridobiti podatka o tem ali je bil B. B. v času do svoje smrti domovinsko pristojen v eni izmed občin na ozemlji Kraljevine SHS, tožnici pa kljub pozivu nista predložili nobenega dokaza, zato se tožena stranka strinja z zaključkom organa prve stopnje. Tožnici v tožbi navajata, da je tožena stranka s svojo odločbo zavrnila njuno pritožbo in potrdila v celoti odločbo organa prve stopnje. Tožnici se sklicujeta na določilo 159. člena Zakona o splošnem upravnem postopku in navajata, da niso bili izvedeni vsi dokazi, da bi se dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo. Upoštevati je potrebno dejstvo, da je bil postopek ugotovitve državljanstva voden po uradni dolžnosti in v postopku niso bili pridobljeni dokazi, ki bi utemeljevali navedbe tožnic ter drugih predloženi dokazov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svoji izdani odločbi. Meni, da je ta pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki izhaja iz dokumentacije v upravnem spisu, zato predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

Iz upravnih spisov in navedb v tožbi izhaja, da je organ prve stopnje ugotovil, da je bila A. A., rojena 18. 3. 1887 v B., Hrvatska, hčerka C. C. in D. D., vpisana v rojstno matično knjigo B. letnik 1877 pod zaporedno številko 61. Zakonsko zvezo je sklenila 16. 9. 1907 v B. z B. B., poroka je vpisana v letniku 1907 pod zaporedno številko 60 poročne matične knjige B. Upravni organ je z dopisom z dne 6. 4. 2000 pozval odvetnico tožnic, da predloži dokazila o domovinski pristojnosti B. B. ter izpisek iz matične knjige umrlih, ker pa tožnici nista predložili ničesar oziroma nista na dopis organa prve stopnje odgovorili in ker organ prve stopnje ni našel domovinstva za B. B. v ohranjenih evidencah o domovinstvu bivše Jugoslavije, je sklepal, da je bil ta tuj državljan. Po presoji sodišča tožnici utemeljeno ugovarjata, da ni bilo spoštovano načelo 159. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju: ZUP/86, ki se uporablja na podlagi 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02). Tožena stranka je pribavila listine, vendar ni pridobila ključnega podatka o dokazilu o domovinski pristojnosti B. B. Tožena stranka pa bi lahko na podlagi 2. odstavka 159. člena ZUP/86 kot dokaz uporabila še izjavi obeh tožnic. Ker za ugotovitev dejstva o domovinski pristojnosti ni drugega dokaza, je potrebno pridobiti na podlagi 1. odstavka 182. člena ZUP/86 še izjavo obeh strank. Z izvedbo tega dokaza bo varovano načelo materialne resnice (7. člen ZUP/86), varovano pa bo tudi načelo zaslišanja stranke (8. člen ZUP/86) in tožnicam bo tako dana možnost, da se izjavita o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. V ponovljenem postopku bosta tožnici imeli možnost navesti osebne in druge podatke za A. A. in njenega moža, upravni organ pa bo tako lahko ugotovil še vsa druga morebitna dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00), ker dejansko stanje v bistvenih točkah ni bilo popolno ugotovljeno.